Prvi dokument, ki naj bi ga prejeli na Uradu Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja (Urad) v primeru suma velikega pranja denarja v NLB, naj bi imel datum 5. oktober 2010. Kot smo na tem mestu že večkrat poročali, časovni okvir pranja denarja v NLB je bil od 12. decembra 2008 pa do 23. decembra 2010, ko je bilo opranega za skoraj milijardo dolarjev denarja, ki je bil z iranske banke in prek različnih podjetij s pomočjo NLB nakazan na več kot 9.000 računov po vsem svetu.
Pri tem je treba kar uvodoma spomniti, da je Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja pod ingerenco ministrstva za finance, minister za finance pa je bil v času pranja denarja v NLB Franci Križanič, ki je v svojem kabinetu imel za svetovalca nekdanja udbovca, Draga Isajlovića in Tomislava Malnariča.
Andrej Plausteiner še vedno prvi mož Urada iz ozadja
Urad se s postavitvijo tega datuma očitno želi izogniti odgovornosti, češ da je za te umazane posle izvedel šele dobra dva meseca preden je Banka Slovenije zahtevala od NLB, da s tem početjem prekine. To seveda ne bo držalo, saj obstajajo informacije, da so iz NLB obveščali Urad o pranju denarja v NLB že leta 2009, res pa obstaja velika verjetnost, da so ti dokumenti izginili ali so uničeni.
Verjetno ne bo samo Urad tisti, kjer bodo manjkali dokumenti, vendar vsega tudi ne bo mogoče skriti, prekriti ali uničiti, saj so transakcije na tuje račune tudi pustile svoje sledi. Sicer pa so se za pranje denarja zanimale tudi sestrske institucije po svetu, seveda pred tem datumom, ki ga navaja Urad, da je bil prvič seznanjen z veliko pralnico denarja v NLB.
Za Iračana Iraja Farrokhzadeha se je že leta 2006 zanimal nemški Interpol
Nemški Interpol se je že leta 2006 zanimal za Iračana Iraja Farrokhzadeha, Slovenija pa je prav tako vključena v to mednarodno organizacijo kriminalistične policije in kriminalisti bi s to poizvedbo morali biti seznanjeni. Urad je 14.oktobra 2010 obvestil kriminalistično policijo o sumu pranja denarja v NLB in vsaj takrat bi morali kriminalisti pogledati v sezname Interpola.
Zanesljivi viri iz policijskih vrst pravijo, da je Farrokhzadehu pot do naše državne banke odprl neki častni konzul tuje države v Sloveniji, ki pa je preveč blizu Milanu Kučanu, da bi ga lahko preiskovali. Tuji uradi za preprečevanje denarja so se še tudi leta 2014, torej še tri leta po koncu operacije pranja denarja, zanimali za to dogajanje v Sloveniji, saj je šlo za pranje denarja tako velikanskih razsežnosti, ko tudi pristojne institucije v velikih državah ne morejo doumeti, da se je to res dopustilo in dogajalo.
Spotikanja ob razlagah
Seveda pa se odgovorni pri razlagah teh dogodkov precej spotikajo in velikokrat ne morejo zgodbe sestaviti na način, da bi ta pila vodo. Precej se zapletajo, ko hočejo sebe ali svojo institucijo rešiti odgovornosti. Tako lahko v dokumentu kriminalistične službe, ki smo ga pred dnevi objavili, preberemo, kako je policija “po prejetju informacije s strani Slovenske obveščevalno varnostne agencije dne 24. 11. 2010 o domnevnih sumljivih finančnih transakcijah …. takoj pristopila k preveritvi gospodarske družbe Farrokh in Farrokhzadeh partnership Co, v vseh policiji razpoložljivih evidencah, pri čemer sta bili obe preveritvi negativni.” V drugem stavku pa zapišejo, da so po “nadaljnjem zbiranju obvestil” preverjali podatke, ki jim jih je poslal Urad, in sicer 14. 10. 2010. Se pravi, da je kriminalistična policija zbirala obvestila o tem, kar je vedela že poldrugi mesec prej, preden jih je obvestila Sova. Po vsej verjetnosti pa so za to početje vedeli že veliko prej.
Miro Petek