Vršijo se pritiski na državne svetnike: Se Ferlinc boji razkritja, da bodo v primeru Kangler razgaljeni politično diktirani napadi pravosodja?

Vrhovni državni tožilec Andrej Ferlinc, odgovoren za protiustaven pregon obtožencev iz afere Patria, je pričel izvajati pritiske na državne svetnike. V pismu, ki ga je naslovil na predsednika Državnega sveta RS Alojza Kovšca, je namreč podal več razlogov, zakaj se ne bi opravilo parlamentarne preiskave o sodnih procesih zoper nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja. Ta je imel zaradi slovenskega pravosodnega sistema mukotrpne sodne postopke – kar 24, od tega se jih je 22 končalo v njegov prid. So državni svetniki torej dregnili v osje gnezdo, da so se odzvali tako na vrhovnem sodišču kot tožilstvu?

Toda nato se pojavi vrhovni državni tožilec Andrej Ferlinc, znan iz afere Patria. Ferlinc je izpostavil, da je zaradi zahteve parlamentarne preiskave, ki je zapisana na uradni spletni strani Državnega sveta RS, zaskrbljen. Po njegovo obstaja preprost pomislek, da naj bi prav udeleženci v kazenskih postopkih na posreden način terjali ugotovitev politične odgovornosti nosilcev pravosodne oblasti, tistih, ki jim položaj in poklic v sistemu delitve oblasti narekujeta, da delujejo v ustavni funkciji pregona ali sojenja. “Morebitne nepravilnosti ali kršitve posameznih zakonskih določb se rešujejo v okviru kazenskih postopkov v sistemu ustreznih zavor in ravnovesij, ki jih nudijo redna in izredna pravna sredstva, kot so pritožbe na višjo inštanco ali zahteve za varstvo zakonitosti,” je zapisal in dodal, da naj bi uvedba parlamentarne preiskave, ki bi izhajala izključno iz konkretnih zadev, med katerimi nekatere še niso pravnomočno zaključene (na primer zoper državnega svetnika Franca Kanglerja pri Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru in pri Specializiranem državnem tožilstvu RS), v sistemu delitve oblasti pomenila nedopustno poseganje zakonodajne oblasti v pravosodno vejo oblasti.

Ferlinc v nadaljevanju Kovšci pojasnjuje, da je vsaka zadeva, ki jo sodišče sprejme v obravnavo, podprta z zadostno podlago za utemeljenost suma. Sodišče je tisto, ki ugotavlja popolno gotovost, vsaka kazenska zadeva pa gre skozi posamezne faze postopka, ki imajo zakonsko inkorporirana varovala, ki naj bi po besedah Ferlinca preprečevala kršitev človekovih pravic. “Zato bi bilo nesprejemljivo morebitno sporočilo izveden parlamentarne preiskave v razlagi, da naj državni tožilci ne preganjajo, sodišča pa ne obsojajo, če so v postopkih vplivne osebe, ker se bodo tožilci in sodniki sicer znašli v parlamentarni preiskavi.”

Ferlinc svoje pritiske utemeljuje s tem, da naj bi parlamentarna preiskava kršila načelo delitev oblasti
Ferlinc v nadaljevanju pojasnjuje, da posamični sodni in tožilski postopki naj ne bi mogli postati predmet parlamentarne preiskave, saj se zakonitosti, pravilnosti in primernosti sodnih in tožilskih postopkov ne more ocenjevati v parlamentu zaradi politične odgovornosti. V nasprotnem gre po besedah Ferlinca za kršitev načela delitve oblasti in popolnoma preneha položaj samostojnega tožilca. “Vprašanja veljavnosti ali neveljavnosti posameznih listin, prikritih preiskovalnih ukrepov in drugih izsledkov so v vsaki zadevi posebej tista pravna vprašanja, o katerih odloča sodišče.”

Ferlinc slabšanje družbenega položaja pravosodja vidi kot nevarno
Državnemu tožilcu po besedah Ferlinca v skladu z drugim odstavkom 8. člana zakona o državnem tožilstvi ni mogoče očitati mnenja ali stališča, ki ga je dal pri opravljanju državnotožilske službe. “To pomeni, da državni tožilci enako kot sodniki ne morejo biti v postopku parlamentarne preiskave zaslišani o vprašanjih, ki so oziroma so že bila predmet odločanja organov pravosodja , ker bi bilo s tem porušeno načelo delitve oblasti.” Ferlinc v nasprotovanju zahtevi za odreditev parlamentarne preiskave med drugim poudarja, da mora pravna država zagotavljati normalno delovanje organov pravosodja, ki ne morejo biti obremenjeni z nenehno borbo za svoj neodvisni položaj nasproti zakonodajni in izvršilni veji oblasti, saj gre za skupno pojmovanje funkcioniranja države kot celote. Ne glede na razlog je tako po njegovo slabšanje družbenega položaja pravosodja nevarno in za funkcioniranje in obstoj države izjemno destruktivno.

V pismu, ki ga je Ferlinc naslovil na predsednika Državnega sveta RS, pojasnjuje, da so več desetletij tako pri nas tako kot drugod trajala prizadevanja za samostojen položaj državnega tožilca. V skladu z zakonom je tako po njegovih besedah urejeno, da posamezni vodja tožilstva in niti generalni državni tožilec ne moreta dati drugemu tožilcu obvezno navodilo, kako naj se ta v določeni zadevi ravna, pač pa lahko sprejme le splošno navodilo. “Tudi v primeru, da bi bilo navodilo resnično dano, ga državni tožilec ne bi smel upoštevati, še manj pa bi kakršenkoli tovrsten vpliv smel upoštevati sodnik. Zakon za take primere pozna inštitut izločitve sodnika ali državnega tožilca, nikakor pa to ne more v sistemu delitve oblasti biti povod za poseg zakonodajne oblasti v pravosodje v obliki parlamentarne preiskave,” je prepričan Ferlinc. Ferlinc morebitno parlamentarno preiskavo proti odločitvam pravosodnih organov vidi kot ustavno sporno in v nasprotju s splošnim načelom vladavine prava. Parlamentarna preiskava bi namreč po njegovo lahko pomenila neposreden politični pritisk tudi na odločanje v bodočih zadevah, ki imajo lahko poleg kazenskih tudi politične posledice.

Glede na to, da pravico Državnega sveta RS, da zahteva uvedbo preiskave o zadevah javnega pomena (parlamentarna preiskava) ustava ureja v 93. in 97. členu, je človek lahko upravičeno zaskrbljen, ko vidi, na kakšen način skuša vrhovni državni tožilec Ferlinc vplivati na državne svetnike. Mar meni, da bo na ta način svetnike prepričal v to, da do parlamentarne preiskave ne bi prišlo?

H. M.