Se spomnite pisma von der Leynove, s katerim se je odkrižala Tomaža Vesela? Če ste pred tednom ali dvema brali o njem, so slovenski levi mediji v en glas govorili, da ne obstaja … nakar ga je von der Leynova poslala. Zdaj pa izvajajo t. i. “damage control” z raznimi pamfleti tipa “zdaj pa je von der Leynova zabila SDS.” Ne – zabila je slovensko suverenost in novinarsko integriteto.
Uroš Esih, režimski novinar v službi tajkuna Stojana Petriča, ki piše za časnik Delo, se veseli pisma, ki ga je poslala von der Leynova, s katerim je emaskulirala slovensko vlado. A ne pogovarja se o emaskulaciji vlade niti o tem, da se je Golob debelo zlagal. Osrednja tema je: “Koalicija slavi, hladna prha za stranko SDS”. Prosim?!
Pismo ne obstaja, če pa obstaja, pa je dobro za vlado
Esih nato v članku nadaljuje, da je (dokaj nepomemben) resor za širitev velika zmaga za koalicijo in da je imenovanje Marte Kos zaušnica evropskim poslancem SDS, ki sodijo v grupacijo EPP. Slavnostno razglasi, da je von der Leynova vendarle poslala zdaj že legendarno pismo, ki ga samo dojema kot neko koalicijsko zmago namesto veliko sramoto za Slovenijo, kar v resnici je.
Danes je očitno zelo vesel, da evropski krščanski demokrati slovenskim socialistom diktirajo, kdo je primeren in kdo neprimeren za evropskega komisarja in (med vrsticami) kdo ima pravo spolovilo za tako funkcijo.
O čem Esih ne upa pisati
Ob evforični hvalnici vlade in infantilnem obračunavanju z opozicijo pa obstaja odprtih kar nekaj tem, o katerih Esih ne upa pisati. Nobene analize o tem, kaj to pomeni za Slovenijo, da nam lahko Bruselj diktira, kdo bo maš evropski komisar, niti kaj obljubljeni resor sploh prinaša – namreč za razliko od resorjev, ki so ključni pri redistribuciji finančnih sredstev, je resor za širitev bolj kot ne deklaratorne narave, saj so vse poti širjenja začrtane že vsaj za desetletje vnaprej. Poleg tega niti besede o tem, kako bo Marta Kos, ki je v preteklosti dajala kontroverzne rusofilne izjave, ravnala v odnosu do Ukrajine oz. ali bo celo tihi ruski agent. Nobene omembe njene kontroverzne preteklosti. Še manj pa o tem, da se je Golob ponovno grdo zlagal slovenski javnosti, ko je rekel, da je Vesel odstopil sam in da pismo sploh ne obstaja – kar so mediji takoj zagrabili.
Celo Peter Žerjavčič, ki za Delo in Pop TV opravlja službo političnega korespondenta v Bruslju, je na podlagi Esihovega članka “tvitnil”, da pismo ne obstaja. Gre za človeka, ki bi sicer moral poznati “insajderske” informacije, saj se vsak dan potika po bruseljskih hodnikih.
Beda režimskih medijev
Afera “pismo” je tako razkrila vso bedo slovenskega novinarstva. Ne gre več za poročanje, niti analitiko ali razkrivanje skrivnosti iz hodnikov bruseljskih soban. Gre le še za notranjepolitične spine v prid levici in za demoniziranje desnice.
A morajo res davkoplačevalci financirati takšne (zasebne) medije? Ne pozabimo, da ministrstvo za kulturo vsako leto medijem v zasebni lasti (med drugim tajkunoma Odlazku in Petriču) nameni vaš – davkoplačevalski – denar, da lahko še naprej nad vodo vdržujejo levičarski agitprop.
I. K.