Ali bo slovensko politično dogajanje po odstopu ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana kaj drugačno kot prej? Navsezadnje se je že vedelo, da je minister za zdravje, čeprav je bil celo podpredsednik vlade (kot zastopnik Gibanja Svoboda) in s tem eden največjih zaupnikov premierja Roberta Goloba, že nekaj časa politično mrtev.
Način, kako so z njim do vključno odstopa ravnali premier Golob in njegovi botri (med njimi Golobov dolgoletni politični šef iz Pozitivne Slovenije Zoran Janković), je razkril marsikaj. In morda bo kar držalo, da je bil Danijel Bešič Loredan, znani ortoped z Goriškega, dejansko koristen idiot, ki naj bi javnost prepričal v to, da Golobova vlada z zdravstveno reformo misli resno. Bešič Loredan je namreč sredi januarja 2022, pred letom in pol torej in nekaj mesecev pred imenovanjem za ministra, hkrati z odhodom iz bolnišnice Šempeter javno dregnil v Alenko Bratušek, češ da je hotela preprečiti njegov (in Brecljev) boj proti korupciji v zdravstvu, le nekaj mesecev kasneje pa se je znašel z Bratuškovo v isti vladi, dokler ni pred kratkim tudi v Golobovi vladi vrgel puške v koruzo, a tu predvsem ob močni asistenci samega predsednika vlade. Ta je očitno presodil, da se mu (tokrat) ne splača bosti z opozicijsko SDS, ki je sicer vložila interpelacijo proti Bešiču Loredanu, a razprava o interpelaciji zaradi ministrovega predčasnega odhoda pač ne bo realizirana.
Šel bo do bridkega konca
In kot kaže, slovo Danijela Bešiča Loredana ne bo imelo tako usodnih posledic kot odstop finančnega ministra Andreja Bertonclja januarja 2020. Spomnimo: Bertoncljev odstop je bil v siceršnji hudi krizi v Šarčevi vladi le pika na i, ki je pripomogla k temu, da je takoj po ministru za finance puško v koruzo vrgel tudi tedanji premier Marjan Šarec. Očitno bolj iz preračunljivosti kot iz obupa, a se je tudi pri računanju krepko uštel. Pričakoval je namreč nove predčasne volitve – kljub bližini pandemije covida-19 – pri čemer bi LMŠ tesneje sodelovala s SMC, vendar je prišlo do oblikovanja nove vladne koalicije. Upoštevati velja, da je bilo tedaj tudi precej več strank v državnem zboru, zato so bile razmere manj stabilne. To pomeni, da v kratkem še ne moremo pričakovati odstopa predsednika vlade Roberta Goloba, navsezadnje ima sedanja koalicija v DZ trdno večino. Stvari pa se bodo zalomile v tistem hipu, ko bo med tremi koalicijskimi strankami prišlo do resnih sporov in efekt »antijanša« ne bo več dovolj. Kdaj bo to, je seveda negotovo napovedovati, a preden bo do tega prišlo, bomo od vlade in posameznih ministrov dobili še kar nekaj »bonitet«, ki bodo potrdile veliko napako, ki se je zgodila z volitvami 24. aprila lani. A dokler bodo njihovo javno podobo loščili mainstream mediji, še ni pričakovati množičnega civilnega odpora. To pomeni, da bo Golob v svoji agoniji šel do konca, vendar bodo v končni fazi zanj posledice neprimerno hujše, kot so bile pri Šarcu, ki je v sedanji vladi skoraj neviden obrambni minister. Očitno mu tako ustreza.
A četudi bo Golob vztrajal do bridkega konca, je to samo zato, ker mu vlado v resnici sestavljajo drugi, na kar je nakazal analitik Aljuš Pertinač na spletni strani Požareport: »Največji poraženec odstavitve ministra je prav gotovo premier Golob sam. Loredan je bil namreč ves čas njegova osebna izbira. S to potezo je tudi de facto priznal, da mu vlado sestavljajo drugi.« In navsezadnje, še jeseni smo lahko poslušali številne optimistične napovedi o reformi zdravstvenega sistema, predvsem o časovnicah. Vendar se čakalne vrste niso zmanjšale, ravno obratno – s tem da je za skrajševanje čakalnih vrst vlada znova zapravila davkoplačevalski denar za prazen nič. Praktično edina novost, ki jo je vlada v tem času predstavila, je bila ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kar pravzaprav ni bila ukinitev, ampak nova podražitev na račun vseh. Pri tem projektu je bila glavni akter stranka Levica, medtem ko se je finančni minister Klemen Boštjančič izkazal kot navaden uradnik, ki dela po ukazu. Spomnimo: če smo že omenjali Šarčev met puške v koruzo, je bil ta v precejšnji meri povezan prav s projektom črtanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.
Bešič Loredan kot grešni kozel?
Seveda velja ob tem spomniti tudi na vlogo pomembnega dejavnika, to je vplivnih gremijev iz vrst dobro plačanih nevladnih organizacij, združenih v “Glasu ljudstva”. Izjava omenjene iniciative je bila namreč zelo simptomatična, saj so odločitev predsednika vlade, da “odstopi ministra za zdravje” (!), pozdravili. »Odločitev je prišla pozno, upamo pa, da še ne prepozno. Kako iskreni so premierjevi nameni, bo najbolje pokazala izbira novega zdravstvenega ministra,« so zapisali in ob tem spomnili, da je Bešič Loredan zdravstveno reformo peljal v smer privatizacije. No, z omenjeno ugotovitvijo bi se dalo delno strinjati, če vemo, da postaja javni zdravstveni sistem vse slabše dostopen in da morajo mnogi pacienti, če hočejo hitro priti do rešitve svojih težav, obiskati zasebne zdravnike in seveda za to mastno plačevati, čeprav sami z davki financirajo javni zdravstveni sistem. Toda izjava iniciative Glas ljudstva je dejansko zelo pavšalna, Bešiča Loredana obtožuje, da je kadrovsko izčrpal javne zavode in slabil javni zdravstveni sistem. Pri tem pa seveda pozabljajo, da več socializma v zdravstvu pomeni slabitev javnega zdravstvenega sistema in odhode zdravnikov v zasebno prakso, zato dosedanji razplet zdravstvene reforme ni mogel biti bistveno drugačen, kot je. In kdorkoli bi bil na isti funkciji in izvajal direktive vlade, bi bil epilog verjetno enak, sploh spričo dejstva, da niti premier Golob ni povsem zaupal lastnemu ministru, ampak je ustanovil še vzporedni organ, ki naj bi se ukvarjal z zdravstvom. Nihče pa noče razumeti, da so v zadnjih letih javno zdravstvo močno izčrpavali stari režimski poslovni lobiji, ki so denimo ob preprodaji žilnih opornic mastno služili, davkoplačevalci pa smo tako posredno financirali požrešnost staroudbovskih kvaziposlovnežev. Medtem pa je Zavod za zdravstveno zavarovanje začel vse bolj skopo odmerjati sredstva za zdravstveno dejavnost in s tem povečevati čakalne vrste (dejstvo je, da niti najnovejši predlog NSi za reformo zdravstva ne bi bistveno izboljšal razmer, dokler bo sistem financiranja javnega zdravstva ostal nedotaknjen).
Ob vsem tem seveda še najbolj izstopa trditev, da bodo po Loredanovem odstopu člani iniciative Glas ljudstva terjali ugotavljanje ministrove odgovornosti za nastale razmere. No, to se seveda lahko zgodi le takrat, ko potrebujejo primernega grešnega kozla, s katerim bodo lahko oprali krivde druge deležnike. Morda pa res ni slaba ideja, da novi minister za zdravje postane kar vladni nevladnik Jaša Jenull, ki z rednim kolesarjenjem sicer dobro skrbi za svoje zdravje?
Drugih se ne bo lotil
Seznam grešnih ministrov v sedanji vladi, ki se jih Golob (s svojimi botri) ne bo lotil, je seveda precejšen, a odhod posameznega ministra ne bo veliko spremenil. Enega nadomestijo z drugim in karavana gre dalje, a kot je že navada, bo Golob branil tiste, ki v vladi niso samo koristni idioti. V prejšnji številki Demokracije smo pisali o tem, kako je infrastrukturna ministrica Alenka Bratušek dobesedno napeljala vodo na svoj mlin. Pardon, do svojega vikenda, ne da bi plačala komunalni prispevek. Toda ob tem velja obuditi tudi spomin, kako je moral po samo petih dneh ministrovanja oditi infrastrukturni minister Igor Maher, ker je imel v lasti črno gradnjo. Da, prav ste prebrali – Bratuškovi zaradi afere z vikendom sedaj ni prav nič nerodno. Tako kot ni prav nič nerodno ministrici za kulturo Asti Vrečko, ki želi na vsak način tudi mimo zakona priskrbeti pred 23 leti zavrnjeno Prešernovo nagrado Svetlani Makarovič. No, pravzaprav je to že storila, saj je nekaj javnega denarja z ministrstva za kulturo – šlo naj bi za okoli osem tisoč evrov – že kapnilo v žep »črni dami« slovenske kulture, ki ji sicer ni uspelo doseči, da bi februarja letos stopila na oder kot zapoznela Prešernova nagrajenka. Še več: ministrica Vrečkova bi rada tudi izbrisala Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot, menda zaradi širjenja nestrpnosti; v primeru besnenja s parolami, kot je »smrt janšizmu«, se je s sovraštvom gladko strinjala.
No, tudi minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac je lep primer oblastniške arogance, saj je minuli teden v intervjuju za STA nonšalantno razlagal, kako pomembno je, da se sprejme zakon o dolgotrajni oskrbi, saj nanj čakamo že več kot dvajset let. Nič pa o tem, da je bil zakon sprejet decembra 2021 v času prejšnje vladne koalicije, sedanja koalicija je ta isti zakon minirala, sedaj pa minister prepričuje javnost, da bo sedanja vlada tista, ki bo uredila več kot dvajsetletni problem. Ob takšnih trditvah bi se morali začeti krohotati, če stvari ne bi bile tako resne.
Še posebej akuten primer oblastniške arogance je denimo ministrstvo za digitalno preobrazbo, ki ga vodi nekdaj članica SD, sedaj pa Gibanja Svoboda Emilija Stoimenova Duh. Viri že nekaj časa poročajo, da zaposleni zapuščajo ministrstvo, ker naj bi bile razmere nevzdržne. Toda izkazalo se je, da je ministrica očitno tudi ljubiteljica potovanj na davkoplačevalske stroške. Denimo na Kitajsko, kjer se je udeležila foruma, ki vsebinsko ni povezan z njenim resorjem, prav tako tudi ne z delom vlade. Kot je pisal Požareport, smo davkoplačevalci za to pot plačali dobre štiri tisočake. Na ministrstvu pa so celo pojasnili, da je stroške potovanja (letalske karte in bivanje) krilo ministrstvo za digitalno preobrazbo, vse druge stroške pa je kril organizator. Res nenavadno, kajti ob dejstvu, da so v času prejšnje vlade ministrico za kmetijstvo Aleksandro Pivec mainstream mediji tako rekoč raztrgali zaradi nekaj brezplačnih kozarcev vina, se lahko vprašamo, do kod sežejo medijski dvojni »vaflji« (po nekdanji ministrici Andreji Katič). Očitno pa je, da je bila zloraba davkoplačevalskega denarja povezana tudi z neuresničenimi ambicijami ministrice, ki težko prenese, da je v mednarodnem okolju njen predhodnik Boris Mark Andrijanič precej bolj cenjen.
Bo Golobova grobarka tudi Pirc Musarjeva?
Vendarle pa ima Golobova vlada okoli sebe še več grobarjev – ne samo medijev, ki glasno častijo »cesarjeva nova oblačila« in skušajo utišati tiste, ki trdijo, da je cesar nag, ampak tudi aktualno predsednico republike Natašo Pirc Musar, ki čedalje bolj opazno postaja kopija nekdanjega predsednika Danila Türka, le s to razliko, da je kontrast med njeno držo in držo njenega predhodnika veliko bolj viden. Pirc Musarjeva ima namreč težavo, ker ji predhodnik Borut Pahor jemlje pobudo, zato ne preseneča, da ga mainstream mediji dobesedno »sekljajo« kot nekakšnega novega »anšista«. Prav ta tiha podpora predsednice republike oblastniški aroganci bo morda pripomogla k hitrejšemu očiščenju slovenske družbe, seveda če bodo državljani zaznali njeno držo v primerjavi z držo prejšnjega predsednika.
Gašper Blažič