Ko je psiholog Kristijan Musek Slovence primerjal z drugimi narodi, je ugotovil, da smo celo nekoliko bolj introvertirani kot Britanci, ki po mednacionalnih primerjavah sodijo med relativno bolj introvertirane. Za podobno introvertirane veljajo tudi srednjeevropski in skandinavski narodi. Izsledku študije pritrjuje pregovorno dejstvo, da Slovenci ob bolj ekstravertiranih sosedih, narodih nekdanje Jugoslavije – Srbih, Dalmatincih, Bosancih, Makedoncih – veljajo za zaprte, resnobne, otožne in vase usmerjene.
V zvezi z nevroticizmom Musek ugotavlja, da slovenski narod spada v skupino srednjeevropskih držav, zato bi lahko rekli, da smo povprečno nevrotični, celo to, da smo nevrotični do enake mere kot Avstrijci. To pomeni, da smo malce bolj nevrotični v primerjavi z mediteranskimi in južnoslovanskimi narodi in hkrati tudi nekoliko manj v primerjavi z vzhodnoevropskimi narodi, Američani, Egipčani, Indijci in Korejci. Značilne poteze nevrotičnosti naj bi bile občutljivost, zamerljivost, prepirljivost in zavist. K čustveni labilnosti bi lahko prišteli še nagnjenost k potrtosti, depresiji, malodušnost, obsojanje samega sebe, tankovestnost in pikolovstvo v izpolnjevanju dolžnosti.
Prav zavist je lastnost, ki jo je socializem s svojim pozivanjem k enakosti (predvsem v denarnicah) uspešno potenciral. “Bog ne daj”, da bi imel sosed kaj več. Prav to “skrajno” leva stran potencira še danes. V Sloveniji je mogoče oprostiti vse – razen (finančnega) uspeha. Prav zato nas tudi udarci po naših denarnicah bolijo manj, saj vemo, da bodo po denarnicah tistih, ki zaslužijo več od nas, udarili še bolj. V slovenskem volilnem telesu gre torej v veliki meri za neke vrste prirojen mazohizem, saj bi težko drugače poimenovali lastnost človeka, ki voli tistega, ki mu že pred volitvami obljublja višje davke.
Obdavčimo bogate
Ta mazohizem se kaže tudi skozi molčeče prenašanje vedno večjega odvzema svoboščin, omejevanje svobode govora, nižanje osebne varnosti … Očitno smo Slovenci pripravljeni zaradi zavisti potrpeti marsikaj. Boscarol in Akrapovič sta za nas samo motnja v sistemu. Motnja sta predvsem v smislu, ker imata v Sloveniji podjetja, ki sta jih ustanovila sama. Bogata sta torej od svojega dela in ker sta bogata v Sloveniji, je prav, da ju odrejo z davki.
Sploh levičarji, ker jih večina živi od davkoplačevalskega denarja, pozabljajo, da je veliko uspešnih Slovencev svoj domicil prav zaradi visokih davkov preneslo v druge države. Namesto da bi davke plačevali doma, jih zaradi tega, da jim ostane več, plačujejo drugje.
Brezbrižna levica
Verjetno v tem primeru ne samo Pogačar, pač pa tudi veliko drugih, ne bi silil v davčne oaze in bi raje plačeval davke v Sloveniji. V takem primeru ne bi le Slovenci postali zanimivi, temveč tudi Slovenija, in sicer za bogate državljane drugih držav, ki bi z veliko verjetnostjo svoje bogastvo rade volje prenesli v Slovenijo. Ne samo to – ljudje bi v Slovenijo verjetno tudi investirali. Ker so tako nizki davki za naše levičarje bogokletni in raje ostajajo brez denarja, ki bi se z davki stekal v državno blagajno, kot pa da bi dopustili, da bi kdo obogatel, pa čeprav s svojim delom, se to seveda ne bo zgodilo.
Naši “skrajni” levici na vladi je vseeno, pomembno je, da ljudi gulijo do gole kože v imenu solidarnosti, ki to sploh ni, hkrati pa uspešno še naprej gojijo zavist. J… ga, mi pa ostajamo tako brez Pogačarja kot tudi brez njegovih milijonov in raje nimamo ničesar, kot da bi uvedli davke po zdravi pameti.
Dr. Štefan Šumah