“Problem pri teh razpisih, kot ste sami pokazali, je v omejevanju konkurence. Razpisni pogoji so napisani na takšen način, da se lahko na razpise prijavi samo omejeno število ponudnikov,” je o projektih zelo drage obnove slovenskih železniških postaj v oddaji Tarča dejal poslanec SDS Zvonko Černač.
Ni ovir za več sto milijonov evrov vredne obnove železniških postaj za nekaj sto potnikov na dan. Podražitev za sto milijonov nikogar ne gane; za vrednost ene železniške postaje bi na primer lahko zgradili tisoč neprofitnih stanovanj. Kako si domača gradbena hobotnica v ozadju deli posle, kdo pri tem sodeluje in kje je tukaj politika? Nekaj milijonska podražitev ni problem, medtem ko primanjkuje denarja za nova stanovanja, študente, plače itd. TV voditeljica Erika Žnidaršič je v Tarči uvodoma spomnila, da prenova železniške postaje na Jesenicah pomeni tisoč neprofitnih stanovanj oziroma 22 nesojenih sodnih palač na Litijski ulici v Ljubljani.
Kot je še dejala Žnidaršičeva, se je v Sloveniji vzpostavil sistem, kakršnega nimajo niti na Balkanu, saj posamezni domači igralci odstranijo vso tujo konkurenco in po svoje določajo cene. Še posebej poveden je primer obnove železniške postaje na Jesenicah za 137 milijonov evrov (nazadnje za celo preko 170 milijonov evrov!!!), kar je povsem skregano z logiko povpraševanja po železniškem prevozu v tem kraju. Ob različnih urah dneva je namreč na vlaku brez težav najti prazen sedež. Zakaj tolikšno vlaganje v železniško postajo, ki prinaša relativno majhne prihodke?
Prenova železniške postaje, kamor dnevno pride preko 30 tisoč potnikov (v Pragi) bo stala enako, medtem ko na Jesenicah dnevno število potnikov znaša manj kot tisoč. Zadnja cena za Jeseniško postajo znaša celo 170 milijonov evrov (podjetnik Janez Škrabec, podjetje Riko). Ministrica Alenka Bratušek se o gospodarnosti in dobri pripravljenosti naložb ni spraševala, ampak jih je najprej celo opravičevala. Pred zadnjo Tarčo pa si je premislila in napovedala revizijo jeseniškega projekta. Spomnimo, da se bo v nekaj letih v investicijske železniške projekte steklo več milijard evrov.
Velike posle si razdeli peščica domačih gradbincev
Projekte pa so prejeli le največji domači gradbinci. Posebej izstopa Kolektor lastnika Dela in prijatelja Bratuškove – tajkuna Stojana Petriča. Domači tajkunski gradbinci si razdelijo vse velike projekte in izrinejo tujo konkurenco. Denar se troši za drage obnove, medtem ko so potovalni časi in zamude ponekod enaki kot v obdobju nekdanje Avstro-Ogrske. Gost v oddaji je bil tudi Zvonko Černač, ki se je odzval na preusmerjanje pozornosti s strani Bratuškove in vnovično kazanje s prstom na Janeza Janšo (kar je tradicija levih vlad).
Černač: “Glede 2. tira mislim, da je bila izbrana konkurenčna ponudba, ki ni presegala tistega, kar je bilo navedeno v investicijskem programu. Problem pri teh razpisih, kot ste sami pokazali, je v omejevanju konkurence. Razpisni pogoji so napisani na takšen način, da se lahko na razpise prijavi samo omejeno število ponudnikov.” Prepričan je, da je minister tisti, ki je odgovoren za gospodarno ravnanje z javnim denarjem. Poslanec meni, da je v slovenske železnice treba vlagati, saj imamo podhranjeno železniško infrastrukturo, vendar pa ne na račun negospodarnega ravnanja z davkoplačevalskim denarjem.
Černač Bratuškovi: “Da se, v kolikor se hoče, je pa treba ravnati gospodarno”
Spomnil je še, da se je v preteklih letih namesto na stotine milijonov vlagalo milijarde evrov, pa potovalni časi kljub temu niso nič krajši. Ko je bil on sam “v čevljih, v katerih je sedaj ministrica Bratuškova, to je leta 2012”, je na mizo dobil bistveno manjši projekt (semaforizirano križišče nad Portorožem). Šlo je za predlog za izgradnjo krožnega križišča za 2,5 milijona evrov. Projekt je najprej zavrnil, težava pa je bila v “določenih karakteristikah”, ki jih je minister pred njim podpisal. Krožišče je bilo po določenih spremembah tudi postavljeno in še vedno deluje. V celoti je projekt zatem stal le 70 tisoč evrov. “Da se, v kolikor se hoče, je pa pri tem treba ravnati gospodarno.”
Černač je prepričan, da bi morala ministrica pregledati in zavrniti projekte, ki so “prenormirani” in ki niso nujno potrebni. Černač je v nadaljevanju še dejal, da so v SDS predlagali sejo odbora infrastrukturnega ministrstva in predlagali, da se prenormirane investicije ustavi, vendar je bil predlog SDS zavrnjen, ministrica pa je še pred mesecem dni, torej v Ljubljani, na Jesenicah in v Novi Gorici, zagovarjala skupno tri projekte v vrednosti pol milijarde evrov. Marca je Černač nanjo naslovil pisno pobudo za zaustavitev projekta na Jesenicah in upa, da bo upoštevana.
Ministrica Bratuškova je bila dolžna potraten projekt ustaviti!
Po njegovem dotični projekt ni prioriteta, kot drugič pa je neprimerno, da se v času, ko je treba vlagati v modernizacijo, ne pa v železniške postaje, namenja preko 170 milijonov evrov za prenovo. Spomnil je še, da je bil projekt zagnan leta 2022, ko je bila Bratuškova državna sekretarka pri ministru Bojanu Kumru in še vedno je zapisano, da je za projekt zagotovljenih 89 milijonov, ne pa 170 milijonov evrov.
Ko je postalo jasno, za kakšen projekt gre, bi ga Bratuškova kot ministrica morala ustaviti. Da gre za zaprte razpise, po njegovem kaže tudi drastično omejevanje ponudbe izvajalcev na posamezne projekte (od cca. 25 v času prejšnje vlade do cca. 2,5 v času sedanje). Volivce je Černač še pozval, da na volitvah odgovorno izbirajo politike.
Domen Mezeg