Spominjam se tistih prelomnih časov in pravim: Hočemo svojo državo nazaj!

Mojca Škrinjar (foto: STA).

Te dni me je v nabiralniku pričakalo pismo nacionalne javne radijske in televizijske hiše. Ne prav navadno pismo, temveč odločba, ki mi nalaga plačilo zaostalih obveznosti. To je zelo zanimivo, do zdaj sem bila prepričana, da odločbe izdaja nekdo, ki  mi dodeljuje neke pravice ali obveznosti. Kdo so ti tipi s Kolodvorske, ki mi nalagajo obveznosti? V kakšnem prisilnem razmerju sem jaz z njimi? Nikoli jih nisem prosila za kaj, niti ne verjamem, da mi ravno oni ekskluzivno nudijo pravico do obveščenosti. In že dolgo novic javne RTV hiše ne gledam, če me že ravno ne razburi tviteraško mnenje kakšnega uporabnika portala YouTube, ki objavi izbrani posnetek.

Spominjam se, da sem poročanje javne TV, tako kot verjetno vsi, spremljala z neznanskim zanimanjem in zadržanim dihom v trenutkih, za katere se mi je sem ter tja dozdevalo, da sploh niso resnični. Po letih moje zatirane mladosti, ko smo lahko svobodno razpravljali le v ozkih krogih prijateljev in znancev, ko so svobodomiselne profesorje zgolj zaradi nekaj stavkov spravljali v zapor, ko so nekaj mladih disidentov obsodili le zato, ker so imeli kopijo dokumenta, ki se je zdel komunistom zaradi rumeno podčrtanega stavka še zlasti zločest, smo prav na tej TV spremljali upor Slovenije agresiji osovražene jugovojske. Takratni minister za komuniciranje v novi slovenski državi, Jelko Kacin, je čez noč postal narodni junak, ki nam je z zaslonov predstavljal največjo zgodbo Slovencev. Ni prikrival, ni dodajal, ni spreminjal dejstev, niti ni jokal, obupoval ali strašil. Preprosto sporočal je dejstva in to je bilo dovolj, da smo ostali vsi pogumni in neustrašni, kakor se je zdel tudi on. No, dobro, nekaj  Slovencev ali še bolje, Jugoslovanov, je pobegnilo v tujino, toda nismo jih pogrešali ne tedaj, ne zdaj.

Preklela sem to jugovojsko, ko je bombardirala tv-oddajnik na ljubljanskem gradu, strašen pok je prestrašil moja majhna otroka, ki sta se igrala na vrtu in pritekla smrtno bleda v hišo, in se poskusila spomniti, kako sprožiti eno tistih pušk, shranjenih v naši kleti, če bi bilo ravno treba obraniti moj dom. Še kar nekajkrat sem se v tej vojni zatekla v globoko klet naše hiše, sama z otroki, mojimi in sosedovimi, medtem ko je moj mož vozil bolnike po Sloveniji in se spraševala, ali se bo sploh še vrnil. Televizija je bila takrat neprestano prižgana in spodbudne novice o zmagah naših teritorialcev in pogumu policistov so mi dajali upanje, da bomo preživeli.

Izjemen pogum in trma Slovencev, mož, ki so bili na fronti in vera tistih, ki smo jih spremljali od daleč, je omogočil nastanek nove države v svetu, Slovenije. Italijanskega zunanjega ministra, ki je bil vse prej kot naklonjen tej novotvorbi, je povozil Vatikan, ki nas je trdno podprl, in tako se je začela zgodovina Slovenije. Takratni minister za zunanje zadeve, Dimitrij Rupel, je potegnil iz torbe slovensko zastavo, ko smo se včlanili v Združene narode, Slovenija je v novem tisočletju postala ponosna članica Nata in EU, in celo predsedovala EU v času vlade Janeza Janše. Medtem smo postali malo bogatejši, vsak si je lahko kupil avto, pozabili smo na mrzle noči, ko smo v času Jugoslavije stali v vrstah na bencinskih črpalkah, da bi si lahko napolnili avtomobilske rezervoarje in skrbno, zgolj za najnujnejše prevoze, uporabili avto. Pozabili smo na jugoslovanske prepovedi vožnje z avtom vsak dan in kletvice, ko smo plačali kazen za vožnjo  v bolnico na dan lihe registrske  številke, ko smo pa imeli na avtu sodo, pozabili na čase, ko nismo mogli dobiti teletine za slabokrvnega otroka.

Strici, ki so z nastankom Slovenije odšli, so se spretno skrili v ozadje in v časih naše pozabe grozot komunistične Jugoslavije ponovno naspletkarili jugo sceno, prodajajo nam razkrite pazduhe z dvignjenimi dlanmi, oblikovanimi v pesti, ki grozijo z venezuelskim standardom. Imajo nas za norce, kakor da ne bi uvideli, da še sami ne razumejo svojega butastega drugega tira, ki ima ogromen ovinek zgolj zaradi lepšega, kajti tisti vzrok, zaradi česar se je znašel v dvajset let starem projektu, drugi krak za Trst, je že zdavnaj odpadel. Grozijo s padanjem glav v sodnih postopkih, pa pada samo ena vrsta glav, druge obtožbe v povsem jasnih kriminalnih zadevah, pa stojijo že leta in leta v predalih tožilstev in niso prišle še niti dlje od predkazenskih postopkov.

Ne vem, če danes Jelko Kacin uživa v svoji obmorski razkošni vili. Privoščim mu jo zgolj zaradi njegove vloge v osamosvojitveni vojni. Privoščim mu tudi njegovo kopensko vilo in ne problematiziram vsega denarja, ki ga je zaslužil v času ministrovanja in lepih evropskih služb. Najbrž pa bolj njega kot druge grize njegova vloga, potem ko so strici opravili svoje delo in je kot minister nadomestil svojega kolega v vojni, obrambnega ministra Janeza Janšo, potem ko so mu podtaknili izmišljeno afero Depala vas, in ko je molčal ob najdbi Osama Bin Ladnovega mariborskega orožja, ki so ga strici preprodajali naprej v Bosno.

Prepričana sem, da pogumni osamosvojitelj Igor Bavčar ne bil sledil sladkim vabam stricev in se “podal v gospodarstvo”, če bi imel današnje vedenje o zločinski naravi stricev. In prepričana sem, da bi neustrašni Janez Janša ne imel tako težke življenjske poti, če bi tudi po osamosvojitvi mnogo ljudi ohranilo hrbtenico in vero v našo državo.

Pravzaprav pa ne vem, kaj počnejo nekateri pametni ljudje med onimi reklamami za depilacijo, kot je duhovito opisala tisto maškarado v venezuelskem stilu iskriva tviterašica Lucija. Morda tudi njim strici lomijo hrbtenice. Upam, da pravočasno spoznajo, da je skrb za najmanjšega med nami stvar kulture in socialnega čuta vsakega demokratičnega režima, kar socializem v nobeni obliki, času in geografski širini nikoli ni premogel. Upam, da se bo še naprej širilo pravo uporništvo mladih brez služb in stanovanj in možnosti za sprostitev njihovih ustvarjalnih potencialov za pošteno plačo proti skrajno skorumpirani sceni stricev, ki je omogočila pranje milijarde ameriških dolarjev iz Irana v “banki nacionalnega interesa”, bančno luknjo v tej isti banki, ki jo bomo plačevali na račun majhnih plač in mizernih pokojnin drugorazredni državljani do konca življenja, umiranje ljudi zaradi kolapsa zdravstvenega sistema, zasedanje vodilnih mest skrajnim pokvarjencem in nesposobnežem, ki vse zavozijo in povozijo, in ki danes štrikajo neko kukuriku koalicijo za  naslednje volitve, ki se zdijo vse bliže.

Čas je, da povemo izpostavi stricev, da jim damo zadnjo priložnost, da začnejo v javni RTV hiši poročati korektno, sicer ne le, da ne bomo plačali niti ene RTV-položnice več, ampak bomo prišli v to hišo bede in vse, ki imajo zlomljene hrbtenice, odnesli ven z golimi rokami ter dali priložnost poštenim in profesionalnim novinarjem. Čas je, da “nacionalni interes” odide na smetišče zgodovine z njihovimi bajno bogatimi nosilci, njihovimi razvajenimi smrkavci, ki čez teden službeno prodajajo komunistične ideje, nato pa se za vikend podajo v jadranske vile svojih očetov ali v eksotične države čez lužo. Čas je za mlade ideje, ustvarjalnost in pošteno delo ljudi vseh starosti. Hočemo svojo državo nazaj!

Čestitke za dan državnosti vsem Slovenkam in  Slovencem! Še zlasti  tistim, ki Slovenije niso izdali.

Mojca Škrinjar