“Od sedanje vlade, ki je predčasno zamenjala vse kar leze in gre in nastavila svoje. Novinarje in urednike pa celo metala na cesto, da je zaposlila svoje strankarske kadre iz Mladine. Štefančiča, denimo. Prejšnja je bila neučinkovita,” se je bivši urednik SiOL Peter Jančič odzval na poročanje medijev, ki se rajši ukvarjajo z italijansko javno TV kot s kadrovskim čiščenjem na RTVS.
Ko v javni medij posega desna oblast, je to “politizacija”, ko to počne leva, pa gre za “depolitizacijo”. Leve vlade so torej apolitične, kar je svojevrsten nesmisel. In vsaka desna oblast je seveda “nedemokratična”, leva pa “demokratična”, zlasti zato, ker ji pod prste gledajo NVO, vlada pa zvesto sledi njihovim diktatom. Pravzaprav so NVO edini resnični predstavniki ljudstva, so celo nad vlado. So nekakšna nadoblast …
So glasni, ne ovinkarijo, ne nosijo kravat, njihov parlament pa je ulica. Le izvolil jih ni nihče … Ves čas se oglašajo, pametujejo, vlagajo zakone in strašijo pred fantomskimi fašisti. Tej isti logiki pohlevno sledijo osrednji in državni mediji. Predano se posvečajo “politizaciji” italijanske javne radiotelevizije RAI s strani premierke Giorgie Meloni.
Ob tem ne pozabijo omeniti, da novinarji RAI stavkajo proti “cenzuri” in “politizaciji”, saj naj bi tamkajšnja oblast skušala javno TV spremeniti v trobilo. Gre za informacijo, ki se lepo prilega na naracijo, ki jo je glasna peščica RTV-jevcev (skupaj s podpornimi mediji, kot je Mladina) vztrajno uveljavljala v času zadnje vlade Janeza Janše in prenašala v Bruselj.
Opeharjeni sodelavci Panorame ne “bevskajo” kot agitatorka Milinković
Povprečni gledalci, bralci in poslušalci ne znajo razločiti, kdaj se nekomu zares godi krivica in kdaj gre le za prvorazredni boj privilegirane klike (tistih, ki jih je “jebeno več”). Niso namreč vsi kričaški, kot sta Helena Milinković ali Marcel Štefančič, ko se jim godi resnična krivica. Spomniti gre na osramočene sodelavce ukinjene Panorame.
“Depolitizacija” je kot prvomajska partijska pravljica
Priznani nekdanji vojni dopisnik Valentin Areh je bil premeščen v 40. plačni razred, kar ustreza novinarju začetniku. Ampak brutalno kadrovanje v tem primeru ni problem, ker ga potihoma podpira “naša” oblast, podobno kot v primeru kripto-/polakiranega levičarja – poljskega premierja Donalda Tuska. Tudi on plemenito “osvobaja” javne medije.
Na Poljskem opažamo na las podobno retoriko. Povsem v slogu sedanjega “pravljičnega” letnega časa ali kot pojasni univerzitetni profesor Boštjan M. Turk: “Prvomajski prazniki in dnevi pred njimi, začenši s 27. aprilom, so obdobje, ko v Sloveniji zaživijo pravljice ali fantazijske sage. Nič drugače ni bilo letos …” (več). 27. april je namreč lažni praznik.
Domen Mezeg