“Poslušajte vprašanja Uroša Lipuščka in vam bo jasno, da bo očitno na prihodnjih volitvah za EP v Sloveniji nastopila tudi Putinova lista,” je opozoril Janez Janša. V intervjuju med RTV novinarjem Lipuščkom in ekonomistom Sachsom lahko zaznamo očitno prorusko retoriko. ZDA in Zahod sta kriva za vse tegobe tega sveta, Rusija pa se zgolj brani in skuša zaščititi svoj interes ter ravna pravično. Retorika sogovorcev spominja na retoriko gibanja neuvrščenih. To ne preseneča, saj Lipušček velja za “pribočnika” pokojnega diktatorja Tita.
Na prihajajočih evropskih volitvah bo kandidiral tudi Uroš Lipušček, za katerega je Janez Janša opozoril, da gre dejansko za proruski kader. Obenem pa ga njegova bibliografija razkriva kot tesnega sodelavca pokojnega jugoslovanskega diktatorja Josipa Broza Tita: “Spremljal je potovanja predsednika Tita po Indiji, Bangladešu, Nepalu, Siriji, Turčiji, Alžiriji, Šri Lanki, Kubi.” (več tukaj). Lipušček se je v svoji novinarski (RTVS) in publicistični karieri posvečal zlasti političnemu islamu, Bližnjemu vzhodu, iranski revoluciji, vojni v Ukrajini idr.
Prepričan je, da je Izrael pričel z odkritim etničnim čiščenjem v Gazi, obenem pa je zaskrbljen, ker druge arabske države, Kitajska in Rusija, to dokaj mirno opazujejo. V svojem tokratnem intervjuju spregovori z ameriški ekonomistom prof. dr. Jeffreyjem D. Sachsom, ki sicer visoko kotira pri Kučanovi tovarišiji. Mimogrede: Milan Kučan je bil prav tako prisoten na predstavitvi Lipuščkove monografije, tako da lahko sklepamo, komu je Lipušček po prepričanju blizu. Sachs v svojem govoru med drugim posebej poudari, da je vojna v Ukrajini posledica širjenja Nata proti vzhodu. V splošnem je v ekonomistovem nagovoru mogoče zaznati ščuvanje Evropejcev proti Američanom, ki so v resnici največji zaveznik Evrope.
Sachs je prepričan, da sta evropska in ameriška javnost proti vojni v Ukrajini, pri čemer seveda ne komentira tega, kaj si misli ruska javnost o tem, katera država je prvi krivec za invazijo. V nadaljevanju Lipušček sprašuje, ali bi morali zlasti miroljubni Evropejci podpreti Južno Afriko v tožbi pred haaškim sodiščem proti Izraelu. Sachs je v to prepričan, saj v tem vidi genocid, “ki se odvija pred našimi očmi”. Glede OZN pa je Sachs prepričan, da ZDA diktirajo usmerjenost ostalih manjših članic, denimo Velike Britanije, jim vsiljujejo svojo voljo, torej so prav one poglavitni problem. Prav tako je prepričan, da je preživetje Izraela ogroženo zaradi lastnega ravnanja in ne zaradi sovražne soseščine.
Rusija v začetku ni imela imperialističnih ambicij?!
Prepričan je, da se je Izrael oddaljil od pragmatizma in se prepustil mesijanskemu, verskemu nacionalizmu, zato skladno s svojimi verskimi prepričanji ni zmožen najmanjšega kompromisa. Sogovorca se dotakneta tudi Sachsovega miroljubnega načrta za Ukrajino, ki predvideva, da Nato konča kakršno koli stremljenje po pridružitvi Ukrajine. Sachs meni, da si leta 2013 Rusija sploh ni prizadevala, da bi si prisvojila kakšen del Ukrajine. Zatem pa so ZDA, tako meni, februarja 2014 pomagale izvesti državni udar. Ta je odnesel tedanjo oblast v Kijevu, ki je temeljila na ohranjanju nevtralne drže, na oblast pa je prišla vlada, ki si je prizadevala za priključitev Natu.
Po letu 2014 pa si je Rusija, navaja Sachs, “povrnila” Krim, na katerem je sicer nastanjeno rusko bojno ladjevje, saj namreč Rusija ni hotela, da pade v roke Nata. V primeru Donbasa pa se je Rusija zgolj pogajala o “avtonomiji te etnično ruske regije” (sporazuma Minsk 1 in Minsk 2). Sachs pri tem ne spomni na Budimpeštanski memorandum iz leta 1994, ki je Ukrajini zagotovil varnost in teritorialno integriteto v zameno za odpoved arsenalu sovjetskega jedrskega orožja. Meni, da minskih sporazumov Ukrajinci niso sprejeli, ker so jih k temu nagovarjali Američani. Podobno naj bi ravnali še nekateri drugi zahodni zavezniki (denimo Angela Merkel).
Ukrajina je skušala okupirati celotno Črno morje?!
Kot še spomni Sachs, je Vladimir Putin 15. decembra 2021 objavil načrt ameriško-ruskega varnostnega sporazuma in ga predložil nasprotni strani, da bi se glede njega pogajali (četudi ne bi šlo za dokončno rešitev, ampak vsaj del, ki se nanaša na neširitev Nata). Posledično imamo, meni Sachs, sedaj vojno v Ukrajini. Sachs v nadaljevanju opravičuje rusko invazijo 22. februarja 2022, ki je bila namenjena zgolj temu, da bi Volodimirja Zelenskega prisilila h pogajanjem, Zelenski pa je že proti koncu februarja posledično dejal, da bodo nevtralni. Zatem se je pod mediatorstvom Turčije zgodil sestanek v Ankari, ki naj bi prinesel skorajšnji sporazum. Tega je prekinilo vmešavanje ZDA, ki se z njim niso strinjale in so predlagale, naj se Ukrajina bori naprej. Posledično je umrlo na stotisoče ljudi.
“To je Nato, to so ZDA,” je prepričan Sachs. Na vprašanje Lipuščka, ali je Nato še obrambna ali le še napadalna organizacija, Sachs odvrne, da od leta 1991 ni več obrambna, ampak samo še napadalna organizacija, namenjena ameriškim ekspedicijskim ciljem. Pri tem spomni na Natovo bombardiranje Srbije, Natovo bazo na Kosovu, ameriško zasedbo Afganistana (seveda pozabi na sovjetsko invazijo na Afganistan). Prav tako spomni na odstranitev libijskega samodržca Omarja Moamerja el Gadafija. Celo Ukrajino okliče za izpostavo interesov ZDA, ki skuša obkoliti Rusijo in zasesti celotno Črno morje. Baje imajo podobne apetite tudi v Londonu. Lipušček pa se v nadaljevanju sprašuje, kakšen bo izplen vojne v Ukrajini, saj se zdi, da bo Rusija zmagala.
Po Sachsu vodi ZDA kopica neumnih in skorumpiranih politikov
Sachs pa je prepričan, da bo verjetno umrlo na stotisoče Ukrajincev, končna rešitev pa bo po njegovem slabša, kot bi bila tista pred dvema letoma. Lipušček se prav tako sprašuje, ali je eden od razlogov za vojno v Ukrajini ta, da so ZDA skušale oslabiti Rusijo in se tako osredotočile na Kitajsko. Sachs je prepričan, da želijo ZDA Natovo bazo tako v Ukrajini kot v Gruziji ter na Kosovu, torej povsod, kjer je le mogoče, kar po njegovem prinaša več denarja, delovnih mest in bogastva. Lipušček pa spomni, da je Kitajska obdana z okoli 400 ameriškimi vojaškimi bazami, in sprašuje, ali je Kitajska res tako velik sovražnik, kot nam pridigajo ameriški politiki.” Sachs je prepričan, da je Kitajska “ovira za ameriško hegemonijo, ne pa sovražnik”.
Sachs še meni, da so prav ZDA tiste, ki otežujejo odnose med Evropo in Kitajsko. Obstajale naj bi že v času Rimskega imperija, sedaj pa naj bi razdirale pobudo “enega pasu in ene ceste”. Ameriški ekonomist je prav tako prepričan, da imajo v ZDA “veliko nespametnih politikov”, ki bi lahko svet privedli na rob uničenja z veliko vojno med ZDA in Kitajsko zaradi Tajvana. Poziva jih, naj po svetu delujejo manj agresivno, saj ne gre več za denar, ampak za naše preživetje, kar bi Evropa morala jasno sporočiti prav ZDA. Stara celina se je namreč veliko naučila iz obeh svetovnih vojn. Sachs je prav tako razočaran nad skandinavskimi državami. Zanje je prepričan, da so nasedle hujskaški vojni retoriki, ko pravijo, da je treba nasprotovati Rusiji. Za Sachsa je korupcija velika težava ameriške politike.
Domen Mezeg