Nekoč je bila neenakost v Evropi predvsem geografska – bogatejši zahod celine je vozil BMW-je in dopustoval v tujini, medtem ko je revnejši vzhod popravljal gospodinjske aparate in stal v vrstah za kruh. A tri desetletja gospodarske rasti v nekdanjih komunističnih državah so stare stereotipe o zaostalem vzhodu naredila zastarele. Danes se neenakost vse bolj kaže med generacijami: mladi Evropejci se vse pogosteje sprašujejo, ali bodo sploh kdaj živeli tako dobro kot njihovi starši. Evropa postaja celina starejših: ali mladi plačujejo račun generacije baby boom.
Evropa se namreč sooča z novo obliko razslojevanja – vertikalno neenakostjo, ki poteka skozi družinska drevesa. Mladi, ki si zaradi vrtoglavih cen stanovanj ne morejo privoščiti odselitve od staršev, vse pogosteje občutijo, da so jih starejše generacije pustile na cedilu. Ljudje v tridesetih letih plačujejo visoke davke za financiranje pokojnin generacij, ki so se pogosto upokojile relativno zgodaj, obenem pa sami vse manj verjamejo, da jih čaka podobna varnost.
Stroški staranja prebivalstva že danes predstavljajo približno četrtino bruto domačega proizvoda Evropske unije, delež pa bo zaradi staranja družbe verjetno še naraščal. Biti mlad Evropejec danes pogosto pomeni občutek, da sistem ni več zasnovan v tvojo korist.
Generacija baby boom in dediščina povojnega blagostanja
Če evropska socialna država včasih deluje kot piramidna shema, potem so na njenem vrhu pripadniki generacije “baby boom” – številčne generacije, rojene med letoma 1945 in 1965, danes stare približno med 60 in 80 let.
Ta generacija bi si želela, da bi jo zgodovina pomnila kot prvo po stoletjih, ki ni sprožila vojne med evropskimi narodi. Sociologi pogosto izpostavljajo kulturni prelom šestdesetih let, ko je generacija baby boom poskušala nacionalizem nadomestiti z rock’n’rollom in družbenimi spremembami. Ekonomisti pa nanjo gledajo precej manj prizanesljivo.
So si boomerji zagotovili privilegije?
Kritiki opozarjajo, da si je generacija baby boom zagotovila radodarne pokojnine na podlagi demografskih trendov, ki danes ne obstajajo več. Povojne generacije so podedovale celino v obnovi, prihodnjim generacijam pa naj bi zapustile Evropo, obremenjeno z visokimi stroški staranja, zadolženostjo in počasnejšo gospodarsko rastjo.
Najbolj oprijemljiv simbol tega medgeneracijskega razkoraka so nepremičnine. Generacija baby boom je hiše in stanovanja kupovala relativno poceni, njihova vrednost pa je v desetletjih močno narasla. Čeprav so se pogosto zadolževali po visokih obrestnih merah, so kasneje pridobili zaradi neprekinjene rasti cen nepremičnin.
Tudi ob upoštevanju inflacije so se cene stanovanj v Evropi v zadnjem desetletju povečale za približno četrtino, najemnine pa rastejo hitreje od prihodkov.
Posledica ni le občutek finančne samozavesti pri starejših generacijah, temveč predvsem dejstvo, da mladi vse težje pridejo do lastnega doma. Delež Evropejcev, ki tudi v poznih dvajsetih ali celo tridesetih letih še vedno živijo pri starših, se povečuje. Med ljudmi, rojenimi v osemdesetih letih, jih je skoraj četrtina še vedno živela doma pri 30 letih – precej več kot med generacijo njihovih staršev.
Nekoč je bil nakup stanovanja simbol finančne samostojnosti. Danes se vse bolj zdi, da je najzanesljivejša pot do nepremičnine dediščina – če jo posameznik sploh dočaka.
Evropski pokojninski model pod pritiskom
Evropa ni edini del sveta, kjer starejši živijo v dragih nepremičninah, vendar je evropski socialni model poseben po tem, da večino stroškov staranja prelaga na mlajše generacije.
V številnih drugih razvitih državah, kot so Združene države Amerike, Japonska in Južna Koreja, starejši del prihodkov ustvarjajo tudi s priložnostnim delom ali zasebnimi pokojninskimi skladi, v katere so vlagali med delovno dobo.
V večini evropskih držav pa današnje pokojnine financirajo trenutni delavci, ob predpostavki, da bodo prihodnje generacije nekoč enako financirale njihovo starost. Del sistema se financira tudi z javnim dolgom, ki ga bodo morale odplačevati prihodnje generacije.
To po mnenju nekaterih ekonomistov pomeni manj razpoložljivega kapitala za podjetja in manj možnosti za razvoj velikih tehnoloških družb, kakršne poznajo v ZDA.
Demografska kriza bo imela politične posledice
Dolga desetletja ta model ni predstavljal večjih težav, saj sta istočasno rasla tako gospodarstvo kot prebivalstvo. Danes pa evropsko prebivalstvo stagnira ali se zmanjšuje, med drugim tudi zaradi nižje rodnosti.
Leta 1960 je v zahodni Evropi več kot pet zaposlenih financiralo enega upokojenca. Danes na enega upokojenca prideta približno dva delavca in pol.
To pomeni, da mlajše generacije vedo, da bodo morale poleg financiranja pokojnin svojih staršev verjetno same poskrbeti tudi za lastno starost.
Ena redkih alternativ za izboljšanje razmerja med zaposlenimi in upokojenci je večje priseljevanje. Toda prav vprašanje migracij je v mnogih evropskih državah dodatno zaostrilo politične delitve in okrepilo populistične stranke desnice.
Celina, ki ni več prijazna mladim
Starejša družba se po pravilu bolj osredotoča na sedanjost kot na prihodnost. Povprečna starost volivcev na zadnjih predsedniških volitvah v Franciji je znašala 52 let, pri čemer starejši volivci na volišča prihajajo bistveno pogosteje kot mladi.
Zato ni presenetljivo, da politične prioritete pogosto sledijo interesom starejših generacij. Ko so javne finance pod pritiskom, države lažje zmanjšujejo sredstva za izobraževanje ali inovacije kot pa pokojnine in oskrbo starejših.
Ekonomist Maxime Sbaihi iz francoskega demografskega think tanka Club Landoy opozarja: “O prihodnosti demokracije vse bolj odločajo volivci, ki sami več nimajo prihodnosti.”
Po pandemiji covida-19 so mnogi pričakovali večjo medgeneracijsko solidarnost, saj so mladi dolga obdobja sprejemali omejitve predvsem zaradi zaščite starejših. Toda občutek pri delu mlajše generacije ostaja, da usluga še ni bila vrnjena.
Francoski filozof Raymond Aron je nekoč dejal, da je stara družba tista, ki jo prežema občutek resignacije. Za marsikaterega Evropejca ta opis danes zveni presenetljivo aktualno – še posebej, ko mimo nekdanjih vrtcev raste vse več domov za starejše.
I. K.