Oblikovanje nove vlade je vse bliže. Vzporedno s tem se stopnjuje živčnost tranzicijskega političnega podzemlja. Vse kaže, da zakulisnim centrom moči ne bo uspelo doseči glavnega povolilnega cilja – preprečiti nastanek četrte vlade pod vodstvom Janeza Janše in obdržati oblast v rokah svojih političnih marionet. Njihov favorit, zdaj očitno odhajajoči premier Robert Golob, je povsem pogorel. Kljub relativni zmagi na volitvah mu ni uspelo sestaviti koalicije za ponovitev mandata, ki bi imela zadostno podporo v parlamentu. To pa bo, kot kaže, uspelo njegovemu glavnemu tekmecu, ki je v tišini, daleč od oči javnosti, pridobil na svojo stran večino strank v tem parlamentarnem sklicu, tudi tiste, ki so mu še ne dolgo nazaj nasprotovale. Tako je bila s podpisi večine poslancev vložena njegova kandidatura za mandatarja.
A mnogi se s tem, da Janša ponovno postane predsednik vlade, nikakor ne morejo sprijazniti. Tako se je “pet pred dvanajsto” pojavila ideja o t. i. tehničnem mandatarju. Uradno jo je predstavila predsednica države Nataša Pirc Musar, čeprav je zelo verjetno, da se je porodila v krogih omenjenega političnega zakulisja. Takšen mandatar, ki domnevno ne bi bil obremenjen z obstoječimi medstrankarskimi razmerji, naj bi bil zmožen pridobiti široko podporo in s tem prispevati k preseganju političnih delitev.
In zanimivo, dosedanja največja vladna stranka, katere predsednik je tako samozavestno obljubljal nov mandat, takšno rešitev zagovarja. Oni bi podprli mandatarskega kandidata po izbiri predsednice. Golob je celo pozval “vse demokratične sile v parlamentu, še posebej predsednika SDS-a Janeza Janšo, da podprejo predlog in prispevajo k oblikovanju povezovalne večine za stabilnost in razvoj Slovenije“. Da, prav ste prebrali. Stranko, s katero pod nobenim pogojem ni želel sodelovati, saj naj bi ogrožala demokracijo, je zdaj označil za demokratično. V sili še hudič muhe žre, mar ne?
Absurdno metanje peska v oči
Seveda pa predstavlja ideja o tehničnem mandatarju zadnjega v vrsti nategov, ki skuša pod krinko povezovanja ohraniti levo opcijo na oblasti kljub njenemu dejanskemu volilnemu porazu. Pravi namen so hitro razkrili kar sami predstavniki te opcije. Tako je poslanka “svobode” Nataša Avšič Bogovič izjavila, da bodo s tem izpolnili svojo obljubo, da preprečijo ponovno oblikovanje Janševe vlade. Za to torej gre! Visokoleteče besede o sodelovanju in preseganju razlik so zgolj “pesek v oči”. Dejansko gre še vedno za izločanje največje stranke enega od političnih blokov. In absurdno je, da ob tem pričakujejo, da bodo v tej stranki sekundirali takšnim rabotam.
Če bi Golob in njegovi to predlagali takoj po volitvah, bi bilo morda celo mogoče vsaj do neke mere verjeti v iskrenost takšnega predloga, ne glede na štiri leta njihove izrazito izključevalne politike. Človek se pač lahko spremeni in dojame, da je bil v zmoti. A zdaj gre zgolj za obupan poskus, da bi se obdržali se na oblasti, čeprav pod fasado nekakšne tehnične vlade. Jasno je namreč, da bi predsednica države, ki je del iste politične srenje, za tehničnega mandatarja predlagala nekoga kvazi neodvisnega, ki pa je v resnici del omrežja tranzicijske levice. In ta oseba bi na ministrske položaje predlagala sebi podobne. Takšna na papirju nestrankarska vlada bi – morda z manjšimi modifikacijami – nadaljevala usmeritev dosedanje. To bi bila v resnici prevara volivcev, ki so večinsko glasovali zoper takšno politiko.
Ker so očitno spoznali, da prevara s tehničnim mandatarjem ne bo uspela, je omrežje tranzicijske levice uporabilo še zadnjo karto. Angažiralo je zveste nevladnike, da so na ustavno sodišče vložili pobudo za razveljavitev volitev. Gre za nekakšne “običajne osumljence”, če uporabimo izraz policijskega poveljnika Louisa Renaulta iz filma Casablanca, ki se aktivirajo vselej, ko je oblast »naših« ogrožena. Strah pred izgubo le-te je očitno strašanski.
Dr. Matevž Tomšič