Gen za neumnost

Datum:

Proračun in proračunske obravnave so v vsaki resni državi prvovrstna politična tema in tudi letošnja razprava okrog proračuna je vsaj malo spominjala na to. Šarčeva vlada je po izstopu Levice zelo načeta in ni bilo povsem gotovo, ali bo proračun tudi sprejet. Trgovec Zmago si je tudi tokrat pripisal svojo zmago, Šarec je odstopil od razmisleka, da bi svoj položaj predsednika vlade vezal na sprejetje proračuna, vendar je vseeno bilo nekaj vznemirjenja okrog amandmajev.  

Šarec je parlamentarno proračunsko razpravo ignoriral, kar je politični unikum. Seveda mora biti na seji finančni minister, vendar z enako mero tudi premier, ki je hierarhično in po odgovornosti pač nad finančnim ministrom. Če ne drugega je bila javnost zaradi Šarčeve abstinence prikrajšana za nov nabor šarcizmov.

Pri Šarcu se vse bolj pozna, da v svojem življenju ni videl gimnazije. Kakor koli preveslaš skozi gimnazijo, tudi če s popravnimi izpiti, ki jih je imel slovenski premier v izobilju, gimnazija v letih odraščanja mlademu človeku daje širino. V gimnaziji pridobiš nekaj vedenja iz umetnosti, sociologije, psihologije, filozofije, drugega tujega jezika in še mnogih izbirnih vsebin iz humanistike in družboslovja, ki jih na lesarskih šolah pač ni. Ob vsem spoštovanju te šole seveda. Dobra gimnazija pač ponudi tisto, kar bi nato moral vsakdo prinesti s sabo, ko prestopi prag državne politike bodisi kot minister ali kot poslanec.

Kaotične razprave poslancev
Ob razpravah parlamentarcev in tudi ministrov pa lahko vidimo hudo pomanjkanje splošne razgledanosti, opazujemo nizek intelekt, nezmožnosti oblikovanja povedi, katastrofalno skromen besedni zaklad, plehkost, retorične kolapse in kaotičnost v razpravah, kadar pač ne berejo napisanega. Ob tem ne smemo zanemariti še verbalnih ekscesov in barbarskih izpadov, ki pa so posledica značaja in manire posameznikov, ne toliko vprašanje znanja.

Lidija Divjak Mirnik (Foto: STA)
Lidija Divjak Mirnik (Foto: STA)

Tudi ob proračunski razpravi ni bilo nič drugače in lahko smo spremljali ves ta primanjkljaj, ko nekateri nikakor niso mogli skriti, da so zadnjo knjigo prebrali v osnovni šoli, kasneje pa le še kakšno bančno knjižico. Ob nastopih posameznih poslancev se človek nikakor ne more znebiti občutka, kot da imajo prirojen gen za neumnost, vpisan nekje visoko na vijačnici DNK. Govorili so v tri dni, niso razumeli številk in povedanega, milijoni so jim bile milijarde (Lidja Divjak Mirnik), zakon jim je bila ustava (Jerca Korče). Vsi zmešani, vsi enaki.

Apatičnost in uničevanje upanja na prihodnost
Sicer pa vladajoča elita zagovarja strukturo sedanjosti, ne prihodnosti. Lastno preživetje, ne pa vizije prihodnosti države in državljanov. Ta struktura je v naravi Šarca in njegove politike, ki bi jo Šarec kot mojster velikih poenostavitev razložil na sebi lasten način, češ, saj nihče ne ve, kakšna bo prihodnost, saj ne vemo, kaj nas čaka jutri. Ta način razmišljanja vlade ob podpori dominantnih medijev in novinarjev spodbuja med ljudmi apatijo. Vlada nam zakon politične vsakdanjosti, ko gledamo ene in iste politike, ene in iste politične komentatorje, enolično prežvekovanje brez vsakršnega kontrasta, brez vonja in okusa. Vlada nam zakon medijske vsakdanjosti, ko nam vsak večer prinašajo eno in isto, ponavljajoče se turške nadaljevanke ali resničnostne šove ter drugo paleto poneumljanja, in se uspešno ustvarja vtis, da je današnji dan le kopija včerajšnjega, jutrišnji dan pa kopija današnjega. Ob takšni publiki, ob takšnih volivcih, ki jih je politika uspešno vpela v to vsakdanjost, res lahko ostanemo brez prihodnosti. Cerarjeva vlada je bila kopija Bratuškove, Šarčeva je kopija Cerarjeve. Kot da bi se ves čas vrtela ista plošča. Ljudi to izčrpava, vodi v apatijo, uničuje vsako upanje na prihodnost.

Vzroke za takšno stanje pa je treba iskati pri nas samih. Vsaj mi, ki živimo na provinci, pa naj bo to mišljeno geografsko ali metaforično, bi se morali nad takim položajem v naši državi zamisliti. Ali bomo še naprej lebdeli v nekem vegetativnem stanju, ko bomo zadovoljni z nekaj drobtinicami, ki nam jih tu in tam frcnejo iz centra, ali pa bomo vsaj na periferiji končno dvignili glas. In namesto priliznjenosti lokalnih politikov, ko se ob kakem ničvrednem obisku kakšnega ministra slinasto udinjajo, bi se v Ljubljano moral slišati glas, da so tovariši v naših krajih nezaželeni, dokler v tej državi ne ukinejo kategorije drugorazrednosti.

Še najbolje pa bi bilo, če bi vstali od televizorja in se s province podali na pot do Ljubljane.

Miro Petek

Sorodno

Zadnji prispevki

Ob svetovnem dnevu medijev slovensko ustavno sodišče ne zagotavlja svobode izražanja

"Ta mesec mineva leto dni, odkar je slovensko ustavno...

Pester 2. maj za novomeške policiste: Klali so ovce in kradli kot srake

Na območju policijske uprave Novo mesto so obravnavali 222...

Gazprom priznal: Zahodne sankcije so nam povzročile 6,4-milijardno izgubo

Ruski energetski velikan Gazprom je lani zabeležil 629 milijard...

Vučić namočil Čeferina pri posredovanju za finale Lige Evropa

Če si v dobrih odnosih s predsednikom Evropske nogometne...