Nedavno je zaokrožila vest, da je bil Boris Pahor, eden najpomembnejših pisateljev v slovenskem jeziku, ki je vse življenje opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam, preprosto črtan s seznama slovenskih avtorjev, ki bodo predstavljeni na tokratnem frankfurtskem knjižnem sejmu. Člani V. razreda Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), katerega član je bil tudi pokojni Pahor, so formalistični izbris tako edinstvene ustvarjalne osebnosti za predstavitev Slovenije v svetu označili kot skrajno nerazumljiv in izrazili svoj protest nad sprejeto odločitev. Kritičen je tudi prevajalec, pisatelj, publicist, scenarist, urednik in politični filozof Andrej Lokar, ki pravi, da izločitev Borisa Pahorja pomeni tudi izgon slovenske kulture iz današnje politične garniture.
Andrej Lokar si je v luči izločitve Borisa Pahorja v svoji najnovejši kolumni, objavljeni na portalu Kud Kdo?, zastavil vprašanje ključnega in temeljnega pomena: ali Javna agencija za knjigo ogroža slovenski nacionalni interes? Po mnenju Lokarja je igra “kulturokratskega gremija povprečnih aparatčikov, ki ga je ministrstvo za kulturo kot osebno specialno operativno jurišno enoto nastavilo na sam vrh Javne agencije za knjigo, povsem transparentna”. Kot pravi, želijo ti poskrbeti za izločitev vsebin in vseh tistih posameznikov, ki še niso uspeli priti pod neposredni nadzor ministrstva, ki ga vodi Asta Vrečko iz vrst Levice, in kot taki “niso skladni z načrtovano razgradnjo še poslednjih prežitkov normalnosti in ponovno rekonstrukcijo z ozirom na potrebe paradržavne kontinuitetniške elite po vzpostavitvi linearnega vzročnostnega razmerja na novo napisane slovenske polpretekle (tudi duhovne) zgodovine”. Poudarja, da se v omenjenem primeru “daleč najočitnejši luči pokaže, kako je delovanje slovenske vlade v nasprotju z nacionalnim interesom Republike Slovenije”.
“Kako naj sicer razumemo to dejanje, ki je videti povsem skregano z neko nemoteno percepcijo stvarnosti?” je kritičen Lokar, ki si navkljub razlogom, ki se skrivajo za sprejeto odločitvijo, v nadaljevanju zastavi vprašanje o objektivni škodi. Ne samo o škodi, ki je z odstranitvijo “najdragocenejšega kulturnega aduta” na knjižnem sejmu že nastala za slovensko državo, slovenski narod in kulturo, ampak tudi vprašanje o objektivni škodi, ki bo še nastala. “Bržkone bi ob vsem tem kazalo, da svoje samospraševanje brez nadaljnjega preusmerimo na vprašanje, ki ga mora slovenska javnost nasloviti na odgovorne osebe, ki so zagrešile to nezaslišano pobalinstvo: na kuratorja slovenskega gostovanja na Frankfurtskem knjižnem sejmu Miho Kovača, na Direktorico javne agencije za knjigo Katjo Stergar ter dulcis in fundo na režiserko vsega tragikomičnega klovnovstva, ki smo mu bili priče v zadnjem letu, na povsem očitno nesposobno ministrico Asto Vrečko,” je jasen.
Kovač razdrl mrežo sodelavcev in vsebine
Glede Kovača, očeta Nike Kovač, Lokar pravi, da je ta po prihodu v organizacijsko mašinerijo knjižnega sejma v Frankfurtu “s svojim spletkarskim delovanjem ob zamenjavi oblasti popolnoma razdrl mrežo sodelavcev ter vsebine, ki jih je bila povsem skladno s pričakovanji prispevala prejšnja vlada”. Očita mu pomanjkanje strokovnosti, znanja in obče kulturne razgledanosti. V luči tega njegov nastop na vodilnem mestu tako pomembne prireditve vidi kot “vdor srednjeslojske brezbrižnosti v kulturo, ki še najbolj spominja na nepotistično disfunkcionalnost prevzemanja funkcij v 70. letih v SFRJ.”
“Nastop Katje Stergar lahko razumemo kot nov sindrom v slovenskem javnem in siceršnjem družbenem življenju, kot vzpon kulturokratov, aparatčikovsko kvazikvalificiranih povprečnežev na eno izmed najbolj delikatnih področij slovenske kolektivne smoidentifikacije: naše umetnosti in naše kulture,” poudarja Lokar in pojasnjuje, da so vsi, ki jim delovanje Javne agencije za knjigo ni neznanka, dobro seznanjeni s pristopi in metodami Stergarjeve, med katerima sta tudi “neposredno nadiranje” določenih posameznikov in “najnizkotnejših izločevalnih igric, s katerimi poskuša (ob pomanjkanju znanja in argumentov) ekskluzivno obravnavati slovensko umetnost in slovensko kulturo”.
Lokar pravi, da se je bilo mogoče že med ministrovanjem Aste Vrečko, ki ga je označil za brezobzirno in revolucijsko, seznaniti z njenim “nehumanim totalitarističnim pristopom”, “protizakonitimi prijemi pri dodeljevanju sredstev iz proračuna za kulturo” in njenim “družbenopravičniškim besnilom”. “Zdaj je svoje pokončevalsko besnilo usmerila v največjega pričevalca slovenske kulture ter s tem vsem, tudi tistim, ki doslej niso hoteli videti resnice, pokazala svoj pravi obraz: nakremženo krinko demona uničevalca, ki hoče zradirati slovensko kulturno izročilo, da bi lahko zavladala na razvalinah,” je kritičen.
Zavzema se za odhod Kovača, Stergarjeve in Vrečkove s položajev
“Zaradi vsega tega menim, da pomeni izločitev Borisa Pahorja tudi izgon slovenske kulture iz današnje politične garniture, kar je seveda tudi izgon slovenskega duha iz nje. Posledica tega dejanja pa je obenem samoizločitev omenjenih oseb iz slovenskega naroda, saj pomeni njihovo ravnanje čisto navadno izdajstvo rodu,” izpostavlja Lokar in dodaja, da je nedvomno na nas, ali bodo omenjene posledice kratkoročne ali dolgoročne narave. V imenu ljubezni do naše domovine meni, da je potrebno zahtevati “takojšnji odstop Mihe Kovača, Katje Stergar in Aste Vrečko z njihovih položajev”.
Ana Horvat