Natanko pred dvema letoma, 24. 2. 2022, je Vladimir Putin izvedel polno invazijo na suvereno sosednjo državo Ukrajino, in sicer z bizarnimi izgovori o “demilitarizaciji in denacifikaciji”. Agresor svojih ključnih ciljev ni dosegel, je pa napadena država še vedno v vojni in ni videti, da bi se ta že kmalu končala. O pomenu ruske invazije za Slovenijo, Evropo in svet ter o njeni prihodnosti, posledicah itd. smo se pogovarjali z odličnim poznavalcem področja, obramboslovcem, dolgoletnim politikom in diplomatom Jelkom Kacinom.
“Ukrajina ne bo padla, pač pa Ruska federacija, tako kot vedno doslej in kot je že počela leta 2014, ko je šla na Krim, pa tudi pred tem je poskušala destabilizirati Ukrajino. Rusija bo nedvomno poskušala destabilizirati razmere v Kijevu, v Ukrajini, da bi sledila svojim strateškim ciljem. Njihov cilj pa je zrušiti trenutno ukrajinsko oblast in vzpostaviti promoskovski režim,” je prepričan obramboslovec, dolgoletni diplomat in politik Jelko Kacin.
V začetku je pogovor nanesel na pomoč ZDA, Evrope in Slovenije Ukrajini in na vprašanje, ali te naredijo dovolj za pomoč napadeni državi. Kacin: “Evropa in Slovenija premalo naredita za svojo lastno varnost in lastno obrambo. Premalo skrbita za svojo varno prihodnost,” je prepričan. Prav tako sta manj verodostojni v odnosu do Ukrajine.
Slednja namreč nujno potrebuje dodatno vojaško pomoč. Zaradi zapletov v ZDA, kjer je postopek odobritve dodatnih sredstev za vojaško pomoč Ukrajini še vedno v teku, so dobave količine potrebne vojaške opreme, predvsem streliva, nezadostne, kar resno ogroža vse to, kar je Slovenija skupaj z EU in Severnoatlantskim zavezništvom doslej vložila v obrambo Ukrajine. Kacin je prepričan, da je zato “treznjenje na zahodni strani” nujno potrebno. V nadaljevanju je Kacin spomnil na Varnostni svet, katerega nestalna članica je postala Slovenija. Gre za inštitucijo organizacije OZN, ki se ukvarja s svetovnimi problemi. “Žal je odnos sveta do Ukrajine veliko bolj ignorantski, kot je zavedanje Severne Amerike (Kanade in ZDA) ter evropskih zaveznic in članic EU o pomenu preživetja Ukrajine za predvidljivo prihodnost, za razmerje sil v svetu, predvsem pa za stanje demokracije,” opozarja dolgoletni diplomat.
V Varnostnem svetu OZN imata tako Kitajska kot Ruska federacija preveliko število partnerjev, ki iz različnih razlogov “gledajo proč” oziroma podpirajo stališča Kitajske in Ruske federacije glede Ukrajine, zato ne gre za prostor, kjer bi bilo ta problem mogoče rešiti. Kacin: “Ukrajina ne bo padla, pač pa Ruska federacija, tako kot vedno doslej in kot je že počela leta 2014, ko je šla na Krim, pa tudi pred tem je poskušala destabilizirati Ukrajino.” Nesreča je v tem, da je prestolnica Kijev v neposredni bližini beloruske meje. Vedno znova pozabljamo, da se je napad na Ukrajino zgodil tudi s severne strani, torej z ozemlja Belorusije. Od tam so prišle ruske čete in prišle celo v predmestje Kijeva. Rusija bo nedvomno poskušala destabilizirati razmere v Kijevu, v Ukrajini, da bi sledila svojim strateškim ciljem. Njihov cilj pa je zrušiti trenutno ukrajinsko oblast in vzpostaviti promoskovski režim, kot je pred tem že bil.
Ukrajini je treba nemudoma zagotoviti orožje in strelivo
Trenutno je Ruska federacija pred predsedniškimi volitvami, dosedanji predsednik Putin ponovno kandidira, ustava pa je bila spremenjena … Če mu bo zdravje dopuščalo, lahko računamo, da bo Putin na čelu države še tudi po letu 2030, kar pomeni še več mandatov, ki veljajo v demokratičnih evropskih državah v EU. Obenem še vedno računa, da bo lahko destabiliziral, ne le Ukrajino, ampak vsako posamezno članico EU iz zavezništva Nata. Nobenih večjih premikov pa po Kacinovem mnenju ne gre pričakovati, dokler ne bo zaprisegel na začetku svojega naslednjega mandata. Zato so razmere v Ukrajini trenutno resnično kritične in ji je treba nemudoma zagotoviti potrebno vojaško pomoč (orožje in strelivo). Če bi se Putinova zamenjava iz določenih razlogov zgodila (denimo smrt), pa bi še vedno trajalo nekaj mesecev ali celo kakšno leto, preden bi nova oblast prevzela zadeve v svoje roke.
To pa je tudi priložnost, da se težave, ki so “podedovane od prejšnje oblasti, poskušajo sanirati”. V takšnem primeru pa bi se lahko iskala tudi kompromisna rešitev (gledano iz kremeljske strani, ko gre za Ukrajino). V tem trenutku pa je glavni cilj Kremlja, Putina in Ruske federacije, da obdrži zasedena ozemlja Ukrajine in jo še naprej destabilizira, da do osvoboditve ozemelj ne bi moglo priti. Posledično bi lahko zatem “razlagali svoje uspehe”, in sicer na način, ki ga javnost v Ruski federaciji lahko sprejme. V nadaljevanju je pogovor nanesel na dejstvo, da Slovenija še vedno ne troši dveh odstotkov BDP-ja za vojaške izdatke. Kacin: “Slovenija je v tem trenutku na približno 1,3 odstotka BDP-ja za obrambo, kar je enostavno premalo.” Kacin opozarja, da so se razmere v svetu tako močno spremenile, da je potrebno za lastno in skupno varnost, ki jo zagotavljamo po načelu kolektivne obrambe, prispevati bistveno več.
Neodgovorno je iz varne oddaljenosti lagodno opazovati dogajanje na vzhodu
Poudaril je, da Slovenija še naprej zaostaja, so pa države prve frontne črte, torej zlasti Estonija, Latvija, Litva, Poljska in Romunija, soočene z realno nevarnostjo konflikta z Rusko federacijo. Zato je zavedanje o tem na njihovi strani bistveno večje, k čemur botrujejo tudi “strašne zgodovinske izkušnje”. Kacin je navedel primer nove Natove članice Finske, ki je zmagala v vojni, ko jo je napadla Rdeča armada, a je kljub temu izgubila velik del ozemlja (Karelija je ostala znotraj Sovjetske zveze), baltske države pa je v obdobju med obema vojnama pa vse do demokratizacije dejansko okupirala Rdeča armada. Gre za države, ki so bile priključene ob začetku 2. svetovne vojne in ki so imele desetletja rusko okupacijo in socializem v najhujši obliki. Prav zato so te države, ki imajo celo manj kot dva milijona oziroma nekaj več kot dva milijona prebivalcev in “ležijo ob ogromnem ruskem medvedu, ki lahko vedno s šapo udari po njih”, toliko bolj ozaveščene.
“Razbiti enotnost EU in Nata je strateški cilj Kremlja”
“V tem trenutku je ameriška vloga izjemno pomembna, saj za EU zagotavljajo tudi jedrski dežnik,” pojasni Kacin. Velika Britanija namreč ni več del EU. V luči hitrega spreminjanja globalnih sil (Kitajska je vse bolj močna), je v tem trenutku zelo pomembno ohraniti stabilne razmere in z odvračanjem od nadaljnjih provokacij zagotoviti stabilnost v prihodnje. Poleg madžarske manjšine v Ukrajini je dolgoletni politik izpostavil tudi romunsko manjšino v Ukrajini. V tej luči se je treba zavedati, da posamezne, ta trenutek nepomembne politične stranke na Madžarskem in v Romuniji glasno opozarjajo, da bi v primeru razpada Ukrajine v obe državi treba vključiti tudi nekatere dele Ukrajine. “Sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj! Na takšen način je Kremelj vedno znal in vedno deloval. Vedno je poskušal destabilizirati demokratične države in spodbujati tisti del političnega prostora, ki lahko koristi njihovim dolgotrajnim, večnim imperialnim načrtom.”
Kjer koli se bo Kremlju pokazala priložnost, jo bo poskušal na takšen način izkoristiti. Kacin je prepričan, da Moskvi kakršen koli problem v EU ustreza. Dejstvo je, da EU zoper Rusijo izvaja sankcije, posledično pa je Moskva zelo zainteresirana, da bi prišlo do političnih sprememb v posameznih članicah EU in zavezništva, da bi lahko na takšen način ošibili enotnost. Kacin: “Razbiti enotnost EU in Nata je strateški cilj Kremlja in bo tudi v prihodnje.” Je pa dejstvo, da je ruska agresija na EU in Nato delovala tudi kot “protistrup” in jih je tesneje povezala. Za obrambo in varnost EU namenja bistveno več, kot je namenjala pred 20 leti, v kar nas je dejansko prisilila Ruska federacija oziroma Putin osebno s svojimi ocenami, da se Zahod ne bo zganil, pri čemer pa se je uštel.
Nekateri voditelji Zahodnega Balkana odkrito koketirajo s Putinom
Tudi Nato že leta zagotavlja neposredno na ozemljih ob mejah Ruske federacije, ki so najbolj občutljive za poskus destabilizacije, ekonomske in politične pritiske. Putin je v tej luči naredil strateško napako, ki pa je ne bo nikdar priznal, Ruska federacija pa bo ves čas njegov talec, provokacije z njegove strani pa se bodo nadaljevale. Prav zato je nujno potrebno, da se vse članice EU in zavezništva, tudi Slovenija, do svoje prihodnosti, lastne varnosti, stabilnosti in predvidljivosti ter kolektivne obrambe, zlasti pa odvračanja, obnaša veliko bolj odgovorno, vendar ne z nastopi v Varnostnem svetu OZN, ampak s konkretnimi investicijami in kadrovskimi okrepitvami obrambe in varnostnih sil doma. Povsod tam, kjer bo Kremelj ocenil, da lahko ošibi enotnost, bo poskusil tako v Moldaviji kot na Zahodnem Balkanu, kjer ima Rusija tudi močan vpliv, posamezni voditelji Zahodnega Balkana pa ne le “koketirajo”, marveč tudi neposredno sodelujejo s Putinom.
“Ruska navzočnost v tej regiji je moteča, nevarna in je ne gre podcenjevati,” opozarja Kacin. V nadaljevanju je pogovor nanesel tudi na dejstvo, da bi jedrski ščit Evropi utegnila ponuditi tudi Francija, po drugi strani pa posamezne evropske države razmišljajo, da bi bodisi skupaj ali posamezno te kapacitete razvile za odganjanje ruske nevarnosti. Pojavlja se tudi vprašanje, ali bi priljubljeni člen 5. pogodbe zavezništva Nata nadomestil nekoliko šibkejši člen 42/7 pogodbe o EU. Kacin glede tega meni, da je ruska agresivna politika do demokratične Evrope ozavestila in prisilila tako države EU kot tudi članice zavezništva, da veliko tesneje sodelujejo. Za primer je dolgoletni politik navedel skupne flote letal za oskrbo z gorivom v zraku, v sodelovanje pa so vključene številne države, kot so Norveška, Nizozemska in Poljska itd. Na takšen način so mogoče oblike sodelovanja tudi pri vseh drugih oblikah odvračanja vključno z jedrsko oborožitvijo.
Razmislimo o vnovični uvedbi obveznega vojaškega roka
Za konec pa se je pogovor dotaknil tudi morebitne vnovične uvedbe služenja vojaškega roka in morebitnega razvoja domače vojaške industrije, saj je v času vojne iz tujine (denimo ZDA ali Južne Koreje) težje dostavljati potrebne artikle zaradi prekinitev dobavnih verig itd., kar kaže ravno primer Ukrajine. Kacin: “Kar zadeva zagotavljanja potrebnega števila vojakov v posameznih državah članicah – imajo vse zahodne države s tem precejšnje težave (nekatere večje, druge manjše). A če se zagotovi zadostno število finančnih sredstev, potem je mogoče povečati tudi mirnodobno sestavo vojske posamezne države.” Ali je pri tem potrebno uvesti tudi različne oblike vojaškega usposabljanja za širši del prebivalstva, pa Kacin meni, da je to stvar posameznih zgodovinskih izkušenj političnih kultur in seveda tudi stopnje ogroženosti. Bližje kot so posamezne države Ruski federaciji, bolj je prisoten strah in realna ocena, da je treba storiti več.
Posledično bodo te države prve krenile po tej poti dodatnega usposabljanja in zagotavljanja zadostnega števila vojaškega osebja. Bolj oddaljene države pa se bodo temu skušale še nekaj časa izogibati. Predvsem pa si vse države želijo videti pozitivne izkušnje v državah, kjer bo tovrsten premik dosežen. Te države bodo tudi predmet preučevanj in prenosa pozitivnih izkušenj v druge države članice EU in Nata. Kacin obenem meni, da v Sloveniji nimamo prave vojaške industrije. Posamezna podjetja izdelujejo zgolj posamezne komponente. Po njegovem se da veliko več doseči s skupnim naročanjem večjega števila posameznih sistemov, kar zadeve pocení in omogoča učinkovitejše medsebojno sodelovanje in kolektivno obrambo. Kacin: “Če uporabljamo enake sisteme, potem so veliko bolj kompatibilni, lahko zagotavljamo tudi ustrezno izurjenost in logistično oskrbo, kar prinaša velike prihranke.” In več kot bo Evropa pripravljena sama zagotoviti, bolj bomo odporni.
Domen Mezeg