Jože Možina o dramatičnih razmerah na RTV, o Kučanu in zgodovini, ki se ponavlja

“Naši levičarji so v zadnjih 30 letih preveč ležerno živeli in je prišlo do negativne kadrovske selekcije. Včasih imam občutek, da imamo na oblasti, ne drugo, celo tretjo ligo. To je tako skromno, včasih celo butasto. In je škoda, da je temu tako. Ne, da bi hotel koga žalit. Ministrica za kulturo je čisto simpatična gospa, samo to, kar govori in kako funkcionira, to je prazgodovina, kar se tiče zdrave pameti!”  je v podcastu Na tekočem dejal RTV novinar Jože Možina. 

V tokratnem podcastu Na tekočem z naslovom Zakaj ta vlada ne želi sprave sta voditeljici Zala Klopčič in Karin Planinšek gostili zgodovinarja in RTV novinarja Jožeta Možino. Uvodoma je nekaj besed namenil začetkom svoje novinarske kariere. Začel je z avdicijo na radiu. Nekaj časa je bil na radiu Val 202 (1992–1993). Zatem se je za krajši čas zaposlil tudi na Radiu Ognjišče. “Čudno je, da je večina sodelavcev vedno prihajala po vezah, ne po avdicijah. Zato sem ena taka čudna izjema,” je uvodoma dejal. Kot je še pripomnil, zanj začetki niso bili obetavni, okolje pa ne posebej prijazno. Bil je tudi malce šokiran nad nivojem komunikacije, čeprav sam izhaja iz kmečkega okolja. Presenetil ga je nivo jezikovnega prostaštva. Ljudje, ki si jih poprej videl na zaslonih, so bili povsem drugačni … Pri nekaterih ga je obenem presenetil mizeren nivo splošne razgledanosti. Šele leta 1996 se je prijavil na nek dokumentarni film, česar so se drugi otepali, saj je bilo z njim veliko dela. Film je potem izšel leta 1997, vendar po grobih cenzorskih posegih.

Dokumentarec je bil kljub temu zelo dobro sprejet in gledan, saj je v njem odprl tudi drug pogled na zgodovino. Z njim je pridobil tudi na prepoznavnosti. Zatem je delal v informativnem programu (področje vojske in cerkve), po letu 2000 pa so izšli še drugi dokumentarci. Leta 2001 je izšel dokumentarni film Zločin, ki ne zastara, in ki je prvič razkril medvojno revolucionarno nasilje. “Še večji preboj pa je bil z dokumentarnim filmom Zamolčani, moč preživetja, ki pa govori o povojnih pomorih na primeru Slovenske Bistrice.” To je bil zadnji večji pomor civilnega prebivalstva, ki se je zgodil januarja 1946, praktično leto po vojni. Po njegovem opažanju izredno silovit dokumentarec. Takrat je dobil na tisoče odzivov, pisem itd. In praktično ni bilo primera, tudi z leve ne, kar je danes nekaj neverjetnega, nepričakovanega … Same pohvale. Dnevnik, Delo, Večer, ki tedaj niso bili tako skrajni listi … In tudi pisma ljudi z levice, ljudi, ki so pripadali levi politični sferi … To je bil tedaj najbolj gledan dokumentarni film, odkar so na RTV Slovenija merili gledanost.”

In tudi dokazal je, da ni res, kot so do tedaj govorili (parola, ki jo je pogosto izrekal tudi Milan Kučan, ki se je sicer veliko ukvarjal s preteklostjo) “Pustimo preteklost, obrnimo se v prihodnost! Ljudi to ne zanima!” …” Možina je prepričan, da je ravno nasprotno, in da tematika ljudi izredno zanima, kar dokazuje tudi knjiga Slovenski razkol. Ključno je tudi to, da nekatere zadeve še niso predelane, narod pa instinktivno čuti potrebo, da bi se predelalo določene travme iz 2. svetovne vojne, ki se prenašajo še v današnji čas. Po številnih dokumentarcih z vojno in humanitarno tematiko (o Pedru Opeki) je bil tudi TV direktor. Bil je prvi človek na tej poziciji, ki ni bil povezan z režimom (očitno averzijo je ob neki priložnosti sicer doživel tudi od samega Kučana). V času direktorovanja je naredil veliko za pluralizacijo medija, a tedaj so bile razmere bolj normalne in pluralne (radio je sicer žal še manj pluralen). Po njegovem mandatu pa se je začela ideološka rekonkvista. V zadnjih letih snema oddaji Intervju in Pričevalce (ki je že od začetka ogrožena). Ko se je oddaja leta 2014 prvič pojavila, je nemudoma sledil protest Zveze borcev. Razkrila je namreč, kakšne vrednote komunizem napada vse do danes.

Ker je v oddaji Intervju gostil Borisa Tomašiča, so ga celo prijavili na Akos!
O tovrstni tematiki se je z očetom pogovarjal še kot otrok, zanimanje zanjo pa mu je bilo položeno že v zibelko. Njegovi predniki so trpeli pod vsemi totalitarizmi ((inter)nacional socilizmom in fašizmom). Najbolj je pretrpel prav njegov oče, ki je bil po vojni zaprt in mučen s strani partije. Povedal je tudi, kako so nastali Pričevalci. Ko je snemal dokumentarce, je srečeval izjemno zanimive ljudi z bogatimi življenjskimi usodami. Po pogovorih z različnimi ljudmi se je odločil za poskus snemanja oddaje, ki bi prikazala celotne življenjske zgodbe ljudi. “Ideja je bila, da je to nek zgodovinski vir, zapis za današnji čas.” Zadeva bo pridobila na pomenu, ko teh ljudi ni več, in ko bo stvar postala del nacionalnega arhiva in spomina. Možina ima občutek, da si je predstavo o tistih časih najbolje ustvariti ob poslušanju ljudi, ki so dogodke neposredno doživeli. Planinškova je v nadaljevanju spomnila na primeru cenzuriranja prispevkov Možine, in da je bil večkrat napaden zaradi ljudi, ki jih je gostil v oddaji Intervju. Ker je gostil Borisa Tomašiča, so ga celo prijavili na Akos. Planinšek: “Naj bi živeli v neki pluralni družbi, kako se odzivate na takšne stvari?” 

Z afero Depala vas leta 1994 se je začela rehabilitacija socialističnega režima
Da ga je policija dejansko iskala, ga je opozoril prestrašeni receptor, zatem pa je Možina od policije želel izvedeti, zakaj in koliko je bilo takšnih primerov v zadnjih 20 letih. Odgovor je prejel šele po 12 dneh, tiskovna predstavnica policije pa mu je celo očitala, da on kot novinar pritiska na organe pregona. Pri obrambi so mu veliko pomagala prav družbena omrežja. Ljudje so ga opozorili, da je zadeva povezana z intervjujem Sivca in posledično Kučanom. Da se je Kučanu vnaprej postavljalo strogo dogovorjena vprašanja, je sicer doživel na lastni koži (v primeru nekega dokumentarca). Pozneje se je policija izgovarjala, da niso iskali njega in zadeve poskušala “zapeljati na stranski tir”, saj “operacija” očitno ni uspela. Planinškova je v nadaljevanju spomnila na dokumentarec Urok Depale vasi, kjer je razkrito, kako je Kučan na mariborskem letališču trgoval z orožjem. Možina je spomnil, da se je prav s to afero dejansko začel vnovič vzpostavljati stari režim. Do takrat se je gradil pluralizem, leta 1994, spomladi marca ob aferi Depala vas, pa se je na RTVS začel povratni proces, stran od pluralizma. Tedaj se je začela tudi medijska vojna proti Janezu Janši, za kar je bil pripeljan celo tuj agent.

“Kučana sem že dvakrat povabil v oddajo, pa je povabilo zavrnil!”
In ker ga je pozneje prestregla hrvaška tajna obveščevalna služba, je danes znano, kaj je v Sloveniji počel (opisano je na 70 straneh). Možina je v nadaljevanju spomnil, da je Kučana že dvakrat povabil v oddajo Intervju, in razmišlja, da bi ga še tretjič. Z njim bi se spodobno pogovarjal, res pa je, da bi pri kakšnih vprašanjih tudi vztrajal … Klopčičeva pa se je v nadaljevanju osredotočila na knjigo Slovenski razkol, delo, ki je sad 20-letnega raziskovanja. Zanimalo jo je, ali je sprava v narodu sploh mogoča. “Stvar je v tem, da se tisti, ki je povzročil krivico, opraviči, na strani prizadetega, šibkejšega pa je, da to sprejme in odpusti. Pri nas režimski ljudje, ki so živeli na račun zločinov in privilegijev, se razen dveh ali treh izjem niso nikdar opravičili.” Zveza borcev se deloma je, vendar “s figo v žepu”, nikoli pa ni pomagala raziskovati okoliščin povojnih pomorov, ki bi svojce pripeljali do žrtev, da bi jih lažje pokopali. V trenutnem stanju je do sprave mogoče priti tako, da se ugotovi resnico. Pozabiti pa se zločinov absolutno ne sme, sicer se lahko ponovijo. Toda obenem se je potrebno razbremeniti besa, ki ga človek zaradi tragedije nosi v sebi. Klopčičeva je spomnila tudi na obnašanje kulturne ministrice Aste Vrečko v Čebinah, na Zorana Jankovića, ki ne dovoli pokopa pomorjenih Romov.

Domen Mezeg