Marijan Čad, Konrad Kolšek, Stane Brovet, Ivan Hočevar in Drago Ožbolt so slovenski generali JLA, ki so med osamosvojitveno vojno sodelovali v agresiji na Slovenijo in nato ostali v JLA. Za svoja dejanja niso nikoli odgovarjali, saj so bili pred slovenskimi sodišči vsi oproščeni.
Najbolj znan je zagotovo general Konrad Kolšek, ki je kot poveljnik 5. vojaškega območja Sloveniji oziroma slovenski vladi 27. junija 1991 napovedal vojno z zavzetjem mejnih prehodov in napovedjo bojne uporabe enot. Kljub temu da je bil Slovenec, je do konca ostal lojalen jugoslovanski armadi in slovenske osamosvojitve ni podpiral.
Kljub temu se mu je pozneje uspelo vrniti v Slovenijo, poleg tega pa je prejel še slovensko pokojnino. Da se je Kolšek lahko vrnil v Slovenijo in si uredil status običajnega državljana, je kriv nihče drug kot Milan Kučan, ki se je z njim in nekdanjim predsednikom zveze borcev Ivanom Dolničarjem ter generalom JLA Šehovićem pogovarjal o statusu in položaju jugo oficirjev v Sloveniji, kar je leta 1993 v svojem poslanskem vprašanju izpostavil takratni poslanec Slovenske nacionalne desnice Sašo Lap. General Kolšek je dobil povrnjena tudi vsa najvišja državna odlikovanja.
Proti Kolšku je ministrstvo za obrambo leta 1993 vložilo kazensko ovadbo, da je storil kaznivo dejanje služenja sovražnikovi vojski, saj je bilo evidentno, da je kot Slovenec sodeloval v sovražni vojski, ki je izvedla agresijo na Slovenijo. Sodišče ga je opralo vseh obtožb z utemeljitvijo, “da Jugoslovanska ljudska armada v času poveljevanja Kolška ni bila sovražna armada” in da lahko o sovražniku govorimo šele po 18. oktobru 1991, ko se je iztekel trimesečni moratorij po slovenski neodvisnosti. Kolšek je umrl aprila 2009 v celjski bolnišnici.
Marijan Čad
Je bil v času vojne za Slovenijo poveljnik 13. reškega korpusa JLA, ki je že 26. junija 1991 s tanki začel pohod proti slovenskim mejnim prehodom na Primorskem. Njegov cilj: zasesti vse mejne prehode na meji z Italijo in našo državo odrezati od zahodne sosede. Čad je zasedel tudi mejne prehode na novi državni meji med Slovenijo in Hrvaško. Težave pri določanju meje med Slovenijo in Hrvaško na Primorskem so tako tudi posledica Čadove agresije.
Med drugim je Čadov reški korpus zasedel mejni prehod Jelšane in trem obmejnim policistom ukazal, naj se umaknejo, nakar pa je odpeljal dva bivalna kontejnerja z vso opremo v Reko, zaradi česar je bil po vojni v Sloveniji obtožen velike tatvine. Preiskovalni sodnik, ki je takrat vodil primer, se ni strinjal z mnenjem tožilstva, saj v času, ko naj bi storil kaznivo dejanje, ni bilo moč očitati tatvine, v čemer ga je podprl tudi sodnik Bojan Pečnik, ki je generala v zadevi oprostil. 83-letni Čad živi v Sloveniji, in sicer v Kamnici pri Dolskem. Mimogrede: Hrvaška je številne hrvaške generale JLA, ki so sodelovali pri agresiji na lastno državo, uspešno procesirala pred sodišči.
Stanislav Brovet
Ob razpadu SFRJ je bil admiral Brovet slovenski častnik z najvišjim činom v JLA. V času vojne v Sloveniji leta 1991 je bil namestnik jugoslovanskega obrambnega ministra Veljka Kadijevića in je na več sestankih sodeloval kot pogajalec zveznih organov. Že pred agresijo na Slovenije je na primer sodeloval na znameniti seji predsedstva Jugoslavije, na kateri so razpravljali o uvedbi izrednih razmer v Jugoslaviji, vendar predsedstvo o tem ni sprejelo nobene odločitve. Leta 1992 je bil prisilno upokojen, do smrti junija 2007 pa je z ženo živel v Beogradu, odmaknjen od javnosti.
Ivan Hočevar in Drago Ožbolt
Hočevar je igral ključno vlogo pri razoroževanju slovenske Teritorialne obrambe (TO), saj je kot poveljnik republiškega štaba TO izdal ukaz, ki ga je podpisal njegov načelnik Drago Ožbolt, o premestitvi orožja slovenske TO iz lastnih skladišč v skladišča pod nadzorom JLA. S tem ukazom je bila TO skoraj popolnoma razorožena, z izjemo tistih občinskih štabov, ki niso izpolnili ukaza. Ukaz je bil izdan 15. maja 1990, dan pred prisego Demosove vlade, ki si je prizadevala za osamosvojitev Slovenije. Ožbolt je umrl leta 1994, 83-letni Hočevar pa še vedno živi, in sicer v Beogradu, kamor je odšel maja 1991.
M. P.