Informacija, ki jo boste sedaj prebrali, bi lahko sodila v rubriko “saj ni res, pa je”. Po naših zelo zanesljivih informacijah se zadnji partijski šef in zdaj vodja Foruma 21 Milan Kučan pripravlja na novo civilnodružbeno akcijo, ki bo namenjena sicer Kataloniji, a je še kako pomembna tudi za Slovenijo. Namreč, Kučan namerava skupaj z nekaterimi osebami, od diplomatov do evropskih poslancev, ustanoviti odbor za podporo katalonskim politikom, ki jih namerava špansko sodišče obsoditi na visoke zaporne kazni zaradi angažiranja pri neodvisnosti Katalonije.
Kot so še navedli naši viri, naj bi si zadnji predsednik centralnega komiteja zveze komunistov Slovenije in prvi slovenski predsednik Milan Kučan želel ideološko uravnotežen odbor, ki naj bi zagotavljal nekakšno reprezentativnost Slovenije pri vprašanju Katalonije.
Odbor, ki naj bi se oblikoval po zgledu nekdanjega Bavčarjevega odbora za varstvo človekovih pravic, bi bil sicer prilagojen za današnje razmere in bi, kot razmišljajo nekateri povabljeni člani, pokril tudi druge države, denimo Rusijo, Ukrajino, Kitajsko, itd.
Ko največja kršiteljica človekovih pravic želi peti levite vzoru evropskega pravosodja
Zagotovo je informacija o tovrstnem Kučanovem angažiranju za marsikoga šokantna. V primeru Katalonije je namreč znano, da ima tam skrajna levica svoje računice, zato ne preseneča, da so se v dogajanje vključili nekateri vidni člani trdega jedra slovenske tranzicijske levice s Kučanom na čelu. Toda ne gre le za to – dejstvo je namreč, da je bil Kučan zadnji šef partije, ki je množično kršila človekove pravice, prav tako je bil Kučan v času razpada SFRJ nasprotnik osamosvojitve Slovenije, zdaj pa podpira samostojnost Katalonije.
Kot je znano, je celo sam priznal, da samostojna Slovenija nikoli ni bila njegova intimna opcija. Bilo bi še razumljivo, če bi šlo zgolj za kršitev človekovih pravic v preteklosti, vendar se te dogajajo še vedno: zloraba sodišč in diskreditacija sodnika, ki se je javno uprl pritiskom, obsodbe nedolžnih ljudi, sodni postopki, namenjeni diskreditaciji ter eksistencialnemu uničenju ljudi, preprečevanje pokopa žrtev komunističnih pokolov (tudi Romov), kraja volitev, mandatov, otrok, pa bančni kriminal, zlorabe v zdravstvu. In ob vsem tem Kučan ustanavlja odbor za zaščito človekovih pravic v – Kataloniji. Večje farse si ne moremo predstavljati.
Je pa njegovo angažiranje še en dokaz invalidnosti slovenske zunanje politike, ki se lahko “šlepa” le še na ruskega “velikega brata”, kar smo lahko videli ob nedavnem obisku vladne delegacije v Moskvi. Sicer pa je tudi znano, da je v času nekdanje Sovjetske zveze prav tam nastal tudi odbor, namenjen zaščiti človekovih pravic zatiranim Američanom.
Katolonsko neodvisnost zavozili separatisti
Kar se tiče samega poskusa katalonske odcepitve od Španije, pa se zadeva lahko kaj hitro prikaže v drugačni luči. Namreč, pri razglasitvi neodvisnosti Katalonije leta 2017 je bila vrsta nepravilnosti.
Zamočili pa so ravno podporniki neodvisne Katalonije, ki so z vodjo katalonskega gibanja za neodvisnost Carlesom Puigdemontom razglasili neodvisnost s 70 glasovi za v 135-članskem parlamentu. Potrebna je bila dvotretjinska večina, ki je niso imeli. Zdaj je Puigdemont s še nekaterimi separatisti na begu, skrivajo se v Belgiji in Švici, drugi separatisti pa so končali pred sodiščem.
Ni političnih zapornikov
Kolikor močno podpiramo željo vsakega naroda po pravici do samoodločbe, je slika v Kataloniji drugačna od tiste, ki jo slikajo mediji. Namreč, prvi referendum, na katerem se je 80 odstotkov ljudi odločilo za neodvisno Katalonijo, ni bil ne zakonit ne legitimen, saj so nasprotniki neodvisne Katalonije referendum bojkotirali.
Na poznejših parlamentarnih volitvah pa so katalonski separatisti ponovno dobili zgolj toliko glasov, kolikor so jih imeli prej, okoli 47,5 odstotka. Nadalje, dovolj o samem kršenju človekovih pravic vsem, ki so pred sodiščem zaradi obtožb upora, vstaje, neposlušnosti in neprimerne porabe javnih sredstev, pove to, da še po trditvah raznih nevladnih organizacij, kot je Amnesty International, to niso politični zaporniki.
Veliko o pravičnosti španskega pravosodnega sistema pa pove dejstvo, da je Evropsko sodišče za človekove pravice od 635 obravnavanih primerov zgolj v sedmih odločilo v prid tožnika proti Španiji, kar špansko pravosodje postavlja za zgled vsem drugim v Evropi. Slovenija po drugi strani je neslavni rekorder, saj je evropsko sodišče v okoli 85 odstotkih vseh primerov razsodilo proti državi, v prid tožnikov.
Demokracija/ Rihard Orel