“Svoboda ne more biti brez moralnosti in ne moralnost brez vere,” je v knjigi Demokracija v Ameriki svaril francoski politični mislec Alexis de Tocqueville. “Liberalizem je ideologija samomora Zahoda. Ko je enkrat ta začetna in končna trditev razumljena, je vse o liberalizmu − prepričanja, čustva in vrednote, povezane z njim, narava njegovih čarov, njegovi dosežki v praksi, njegova prihodnost − jasno,” je v svojem eseju o pomenu in usodi liberalizma, naslovljenem Samomor Zahoda zapisal ameriški filozof James Burnham. Dve misli dveh mislecev dveh zelo različnih življenjskih nazorov, skoraj celo stoletje narazen. Če bi lahko de Tocquevilla iz 19. stoletja opisali kot klasičnega liberalca, je bil Burnham »reformirani« trockist in eden vodilnih glasov novodobnega konservativizma 20. stoletja v ZDA.
Dandanes smo priča končnim rezultatom te “osvoboditve”. Ko vidimo vse skupaj, bi celo Weimarski Nemci zardeli. Evropejce prepričujejo, da nimajo lastne identitete, krščanstvo se v imenu strpnosti preganja na vsakem vogalu. Če kdo omeni Boga v javnem diskurzu, se nanj usuje plaz kritikov, ki so jih polna usta sekularizacije, ne da bi sploh vedeli, kaj to pomeni. Ženske jim je uspelo prepričati, da je njihovo poslanstvo garati za delodajalca namesto doma skrbeti za otroke. Slednje je iz nekega razloga tretirano kot nazadnjaštvo, če ne kar suženjstvo.
Splav je zavit v preobleko “osebne odločitve”, nihče pa za mnenje glede te tako zelo “osebne” odločitve ne sprašuje osebe, ki bo splavljena. Razčlovečenje najšibkejših je postalo norma v imenu pravic za žensko emancipacijo. Poveličuje se vsaka izrojenost in pregreha, ker pa to še ni dovolj, si izmišljujejo nove. Besedno solato LGBT slavijo na vsakem koraku, in kdor se ne strinja s tem, ga razglasijo za nestrpneža, -foba in še vse kaj drugega. Kamorkoli se ozremo, vidimo enako izrojenost na televiziji, v reklamah in na oglasnih panojih. Cilj vse propagande pa samo eden: do konca uničiti Evropejca, belca. Sem spadajo vsi oglasi, ki prikazujejo vesel medrasni par ali pa istospolne “družine”. To se skuša normalizirati, čeprav je vse prej kot normalno.
Kako bomo popravili novo “normalnost”?
Nova “normalnost”, ki se celo spodbuja, je, da imajo mladi čim več spolnih partnerjev, da v polnosti izživijo svojo mladost, kakor da to ne bo nikoli imelo nikakršnih posledic na preostanek njihovega življenja. Ko se spomnijo, ponavadi že v tridesetih, da je mogoče zdaj čas, da bi si ustvarili družino, pa jih udari življenje. Še posebej to občutijo ženske. Če je bilo prej preprosto najti zabavo za eno noč, je zdaj težko najti partnerja za življenje. Jalovost, za katero so si prej več kot desetletje prizadevale, je zdaj gostja, ki se je ne morejo znebiti.
Vse to so problemi, značilni za sodobno zahodno, lahko bi rekli evropsko družbo. Vse to so problemi, za katere si upam trditi, da v veliko manjši meri prizadenejo skupnost pritepencev v Evropo. Oni se poročajo mladi, njim ni prioriteta kariera, ki bi bila sama sebi namen, pri njih je stopnja rodnosti visoka, njihov delež v Evropi pa se zaradi visoke rodnosti in konstantnega priseljevanja še povečuje.
Po eni strani imajo prišleki visoko stopnjo rodnosti, po drugi se nikoli ne ustavi njihovo legalno priseljevanje, ilegalno je tukaj obstranski problem. Evropejci, raje kot da bi skrbeli, da njihovi narodi obstanejo, skrbijo za to, da bodo lahko šli na luksuzne počitnice na drugo celino, si kupili drug avto in imeli lastno hišo. Evropejci želijo užiti življenje, glavno, da je dobro njim tukaj in zdaj. Razlogov, kako je lahko prišlo do tega, kako smo lahko pustili, da je šlo tako daleč, je več. A vprašanje, kako smo lahko kaj takega dopustili, zbledi ob veliko pomembnejšem vprašanju: kako bomo to popravili?
Ivan Šokić