fbpx

Nič osebnega, samo posel  

Ivan Šokić

V Rusiji komunisti s podporo Zahoda na volitvah dohitevajo vladajoče konservativce. Na Kitajskem komunistična partija začenja z novo kulturno vojno v imenu vsega, kar je dobro, lepo in resnično. Evropske (vele)sile te dni spoznavajo, da stara zavezništva niso več tisto, kar so včasih bila. Medtem ko se v ZDA na vse pretege delajo, da revizija poteka ameriških predsedniških volitev 2020 ni dokazala, da je bil resnični zmagovalec volitev Donald Trump.

Svet je mislil, da je Trump radikalec, ker je od zaveznikov ZDA neumorno zahteval, naj izpolnjujejo svoj del obveznosti v medsebojnih sporazumih. Tako liberalna elita kot prenekateri zahodni konservativec so pri tem omedlevali. Kaj takega, reči bobu bob in si prizadevati za dejansko ohranitev statusa quo je bilo za javnost nesprejemljivo. So pač določene stvari, o katerih se preprosto ne govori. Francozi so sredi septembra 2021 na lastni koži spoznali, da je bil Trump veliko boljši za ameriške mednarodne odnose kot dementni Joe Biden. Ker so jim Američani pred nosom speljali 56 milijard evrov vreden posel jedrskih podmornic z Avstralijo, so protestno odpoklicali veleposlanika iz ZDA nazaj v Pariz. Menda francoski predsednik Emmanuel Macron še dva tedna kasneje ne sprejema klicev avstralskega premierja.

Mogoče se komu to zdi otročje početje, a vsekakor kaže, da prihaja na svetovnem političnem prizorišču do radikalnih sprememb. Francoski zunanji minister Jean-Yves Le Drian je celo javno dejal, da je takšno početje, kot si ga je privoščila Bidnova administracija, nekaj, kar bi pričakovali od Trumpa. Tu se Le Drian moti. Trump je bil odkrit tako s svojimi zavezniki kot z nasprotniki, lahko bi rekli celo nekoliko naiven.

Ameriška poteza je morebiti razjezila Francoze, a ob sklenitvi novega vojaškega pakta med ZDA, Združenim kraljestvom in Avstralijo, imenovanega AUKUS, niso ostali hladnokrvni niti Kitajci. Vsem je namreč jasno, da ZDA ne bo dobavila jedrskih podmornic Avstraliji zato, da bi se Avstralci obranili invazije antarktičnih pingvinov. A kar je še posebej zanimivo, takšna stvar je morala biti v pripravi veliko dlje, to ni bila odločitev z danes na jutri. Upravičeno lahko domnevamo, da so ameriški mrhovinarji ves čas svojega katastrofalnega bega iz Afganistana pred talibani že pripravljali teren za odprtje nove fronte proti Kitajski. Če za to plača neka druga država, pa še toliko bolje.

Gre za novo tekmo v oboroževanju. A ZDA s svojim pristopom kažejo, da so ostale ujete v času hladne vojne. Ideja je prisiliti Kitajsko v vedno izdatnejše investicije v vojaško opremo. Ameriški jastrebi so prepričani, da lahko na tak način Kitajsko porinejo v finančni prepad. Ne vidijo, da Kitajska že desetletja bije zelo uspešno ekonomsko vojno, katere cilj je osiromašenje ZDA. O tako imenovani 5. generaciji vojskovanja sta poveljnika kitajske ljudske armade in vojaška stratega Qiao Liang in Wang Xiangsui že leta 1999 napisala knjigo z naslovom »Unrestricted Warfare: China’s Master Plan to Destroy America« (v prevodu Neomejeno vojskovanje: Kitajski načrt kako uničiti Ameriko).

Če pustimo pompoznost naslova knjige ob strani, avtorja jasno razdelata načrt, kako lahko šibkejša država porazi supervelesilo, kot so ZDA. V celoti zavrneta že samo idejo neposrednega vojaškega spopada. To je zastarela miselnost. Namesto tega zagovarjata manipuliranje z bančnim sistemom, nadzorom medijev in izrabljanjem monopola nad naravnimi bogastvi. Kitajska vse to počne in to s pridom izkorišča, vse odkar je leta 2001 postala članica Svetovne trgovinske organizacije.

Nič osebnega, samo posel
Ni naključje, da so Kitajci začeli negovati diplomatske stike s talibani v Afganistanu, še preden je Američanom uspelo pobrati šila in kopita, kot tudi ni naključje, da so ZDA financirale eksperimentiranje s koronavirusi v kitajskih laboratorijih. A za ameriški že tako načeti ugled v svetu je še huje to, da so bili pripravljeni za 56 milijard evrov vreden posel namočiti najstarejše zaveznike. Hudo načeto zaupanje ameriških zaveznikov je tako utrpelo še en udarec. ZDA so namreč v razponu dveh mesecev pokazale, da ne samo niso pripravljene zaščititi svojih zaveznikov, kakor so obljubljale, ampak so te iste zaveznike pripravljene kadarkoli izdati za drobiž. Nič osebnega, samo posel.

Ivan Šokić