Pravi pomen konservativnosti

Prof. dr. Andrej Umek (Foto: STA)

V pretežnem delu slovenske javnosti in v vseh osrednjih medijih že dalj časa opažam močne predsodke proti tako imenovani konservativni politiki. Ti konservativno, desno politiko enačijo s prizadevanji za ohranjanje preživetih delovnih in življenjskih vzorcev, socialnim razslojevanjem in delovanjem v korist bogatih, ki so po prepričanju levo usmerjenih svoje premoženje tako ali tako pridobili na nepošten ali vsaj neetičen način. Za razliko od konservativne naj bi bila leva politika napredna, torej naj bi si prizadevala za hiter prehod v egalitarno družbo bodočnosti, in njeni apologeti obljubljajo, da bo bistveno več trošila, kot bo potrebno ustvariti. Ravno različni pogledi na to, koliko lahko družba, ki jo vodijo levo usmerjene stranke, več troši kot ustvari, so osnova razhajanj pri nas med Levico in Šarčevo koalicijo. Ker mislim, da je pogled na razlike med desno-konservativnim in levo-naprednim, kot ga podajajo slovenski mainstream mediji, v bistvu zgrešen in prej ostalina propagande iz bivšega komunističnega režima, bom to kolumno namenil resničnim razlikam med obema političnima poloma.

Če začnem z levo-naprednim delom političnega spektra, potem je jasno, da ta sledi ekonomsko-socialnim teorijam, ki napovedujejo v ne tako daljni prihodnosti socialistični raj na zemlji. Sledijo svojim lažnim prerokom od “velikih” Marxa in Engelsa pa vse do “malega” Slavoja Žižka, vmes pa lahko najdemo še kakšnega Lenina ali Kardelja.

Oglejte si še: Politični ekstremizem

Lažni so ti preroki zato, ker se njihove napovedi o blaginji za vse, vsakemu po njegovih potrebah in vsak po svojih zmožnostih, še nikjer in nikdar niso, niti približno ne, uresničile. Praviloma je slepo sledenje lažnim prerokom – in to je osnovna značilnost vseh levih političnih opcij, od najradikalnejših do zmernejših – vodilo do prav nasprotnega rezultata: revščine za vse.

Uničevanje držav levičarjev ne moti
Cenjeni bralec naj se samo spomni propada komunističnih sistemov v Srednji in Vzhodni Evropi in kakšno revščino so pustili za sabo. V sedanjem času je najlepši primer, kam svoje države vodijo leve politične opcije, Venezuela, pred ne tako veliko leti še najbogatejša država Južne Amerike. Vendar politično levo opredeljenih to ne moti, oni si domišljajo, da vedo, kam morajo iti in kam bodo prišli, zato se razglašajo za napredne, saj so jim to povedali njihovi preroki, ki naj bi bili z njihovega stališča nezmotljivi. Zato leve politične opcije nikoli in nikjer ne rešujejo realnih problemov človeške družbe, ampak sledijo svojim prerokom. Tam, kjer politično prevladajo, je rezultat za objektivnega opazovalca predvidljiv – Venezuela ali kaj podobnega. Odmaknjenost od stvarnosti se ne splača in se nikoli ni.

Foto: epa

Za razliko od levih političnih opcij desno-konservativni del političnega spektra nima svojih prerokov. Ima pa neko stalnico, zato je izraz “konservativni” upravičen. Ta stalnica je svoboden posameznik, čigar svoboda je omejena samo z enako svobodo nekoga drugega. Ta svoboda posameznika vključuje seveda tako politično kot tudi ekonomsko svobodo. In ker je svoboden posameznik bolj kreativen, inovativen in produktiven od socialističnega sužnja lažnim prerokom, konservativne politične opcije vodijo človeško družbo do blagostanja za vse. Tipičen, lahko rečem vzorčen, primer je hiter dvig življenjskega standarda v Veliki Britaniji, ki je sledil dolgoletni stagnaciji pod socialističnimi vladami, ko se vlado prevzeli konservativci s premierko Margaret Thatcher. S svobodnim posameznikom kot osnovnim cilje svoje politike v mislih se konservativni del političnega spektra zavzema za reševanje družbenih in ekonomskih problemov takih, kot so, brez očal, ki so jih levemu delu nataknili njihovi lažni preroki. Zato so pri tem praviloma bistveno uspešnejši.

Problemi so rešljivi, vendar ne z ideološkim pristopom
Slovenska levica je v zadnjih desetih letih, ko je od leta 2009 naprej vodila vlado, pokazala svoj ideološki pristop in posledično nesposobnost reševanja naših realnih problemov. Naj navedem samo nekaj teh problemov: dodana vrednost na zaposlenega je še vedno enaka, kot je bila leta 2008, nacionalizirano – levi temu rečejo javno – zdravstvo še vedno podaljšuje čakalne vrste in z gospodarstvom neusklajen izobraževalni sistem proizvaja čedalje več nezaposljivih diplomantov ob istočasnem pomanjkanju v gospodarstvu iskanih profilov. Z manj ideološkim pristopom, kot jih rešuje levica, so ti problemi rešljivi v manj kot enem desetletju. Žal pa je bilo to desetletje za Slovenijo ravno zaradi ideološkega pristopa vlad, ki so nas vodile, desetletje stagnacije in zaostajanja. Tudi odnos levih do “sovražnega govora” je tipično ideološki. Sovražni govor je po njihovem mnenju vse, kar ni skladno s prerokbami, v katere verjamejo. Zahtevajo njegovo sodno preganjanje, saj žali njihove preroke. In žalitev prerokov naj bi imela prednost pred človekovo pravico do svobode govora.

Če bo vsaj kdo od sledilcev lažnih prerokov sprevidel, da je treba družbene in gospodarske probleme reševati take, kot so, bo namen te kolumne dosežen. Vsem drugim pa želim sporočiti, da smo lahko ponosni na to, da nas označujejo za konservativce, saj se zavzemamo za svobodnega posameznika in njegove človekove pravice. In tega tudi ne mislimo spreminjati.

Dr. Andrej Umek

  • APMMB

    Na kratko: konservativci zagovarjajo evolucijo, levičarji, ki se sami imenujejo naprednjaki, pa revolucijo.
    Svet stoji na evoluciji, zato so konsrervaticvi realisti, revolucionarji pa se zaletavajo in povzročajo nemir, ki škodi razvoju.
    Pravkar smo obeležili obletnico Oktobrske revolucije. Kaj je ostalo za njo? 100.000.000 grobov nedolžnih žrtev pobesnelih revolucionarjev.

    • Andrej

      A ni to preprosto? Bolj preprostio ne bi mogel povedati. Ampak, ideološka blokada je strašna.

  • Ivan Ivanovič

    Problem desničarjev je, da ne doumejo s kom imajo opravka na levici. levičarjem niti slučajno ne gre za blagostanje ljudi, temveč izključno za lastno blagostanje. Desničarji so podajo po blagostanje na trg, levičarji pa ugrabijo državo prek socialne demagogije, ki jim prek glasov revežev in prisklednikov omogoči priti na oblast. Levičarji so pragmatični in zavestni prevaranti, vsaj v jugo-slovenski različici. Saj niso neumni, da ne bi vedeli, da socializem nikoli nikjer ni deloval, toda socialna demagogija deluje, ker je moč z njo priti na oblast in s pomočjo države kanalizirati BDP sebi v prid. To pa dobro vedo levičarji.

    • macon

      Konzervativnost desničarjev je v prazni veri, da so ljudje v osnovi dobri, da se zavzemajo za delo in odgovornost, da prisluhnejo in sprejemajo razloge in logiko.

      Levičarji so v obravnavi ljudi bolj cinični in realni, njihova manipulacija množice to dokazuje.

  • RATATA

    Za primerjavo malenkost o laburistih v Angliji…

    ##
    Ob izbruhu 2. svetovne vojne so se laburisti pridružili vojnemu kabinetu pod vodstvom konservativnega premiera Winstona Churchilla.

    Po splošnih volitvah leta 1945 pa so (laburisti) prvič samostojno prevzeli oblast. Ministrski predsednik je bil Clement Attlee.

    “Možje in ženske te države, ki so v vojni izkusili hudo pomanjkanje, se sprašujejo kakšno življenje jih čaka v miru? Upajo, da bodo imeli kolikor toliko varno in srečno življenje. Potrebujejo dobre domove, dovolj hrane, oblačil, zaposlitev in prosti čas, kakor tudi socialno varstvo,” je ob nastopu mandata dejal laburistični premier Attlee.

    Val podržavljanja;
    Pod njegovo vladavino so laburisti podržavili železnice, premogovnike in jeklarsko industrijo ter uvedli državno zdravstveno varstvo, ki je prineslo brezplačno zdravljenje za vse.

    Britanska družba se je povsem spremenila, in laburisti so prišli znova na oblast tudi v šestdesetih in sedemdesetih letih pod vodstvom Harolda Wilsona in Jima Callaghana.

    Toda stranko so začeli razjedati neskončne notranji spori med levico in desnico. Pod vodstvom Neala Kinnocka je nastopilo obdobje spraševanja vesti ter preučevanja zasnove stranke in njene politike. Vloga sindikatov se je postopoma zmanjševala.

    Medtem ko so nekateri simboli, kot na primer petje socialistične himne »Rdeča zastava« ostali nedotakljivi, so mnogi bili mnenja, da je stranka skoraj izgubila svoj tradicionalni značaj.
    ##

    http://www.bbc.co.uk/slovene/specials/160_elections_parti/page2.shtml

  • macon

    Svoboden posameznik nima zveze s konzervativnostjo, ker gre v največji meri za osebno osvobajanje, ki ga ne more dati sistem in država. Posameznika lahko samo bolj ali manj omejujeta, ker ga omejujeta v vsakem primeru.

    Konzervativnost je relativna glede na lokalne danosti. Verjamem, da je nekje, kjer niso imeli revolucionarnih pretresov in prelomov, lahko konzervativnost tradicionalno krščanstvo kot ga slikajo tukajšnji levičarji, vendar je družbena konzervativnost predvsem za vsako ceno ohranjanje obstoječega stanja, tudi če vodi v družbeno stagnacijo. V Sloveniji je konzervativnost torej socializem in socialistično v vseh niansah (od rožnate do krvavo rdeče).

  • Andrej

    Torej imamo pri nas malo na glavo postavljeno levo – desno. Desničarji bi spreminjali, levičarji bi pa pri starem socializmu – komunizmu ostali. Pri tej kolobociji pa najbolj trpi ravno osebno osvobajanje. Namesto, da bi ljudje delali “na sebi” se pustijo plašiti.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!