fbpx

Primerjava agresivne, militaristične in imperialistične politike nekdanje Sovjetske zveze in današnje Ruske federacije

Foto: Wikipedia, epa

V članku bom obravnaval in predstavil podobnosti med agresivnimi, militarističnimi in imperialističnimi težnjami Sovjetske zveze v obdobju njenega obstoja med leti 1917 in 1991 ter današnjemu vojaškemu nastopanju Ruske federacije na mednarodnem parketu, prav tako v celotnem obdobju njenega obstoja, torej od leta 1991 do danes. V članku bom najprej predstavil kako sta obe državi vselej nasilno postopali proti politično nezaželenim manjšinam ter kakršnim koli skupinam, ki so se poskušale odcepiti od matične države ali pa vsaj doseči večjo stopnjo avtonomije, nato bom opisal kako sta tako Sovjetska zveza in Ruska federacija izvajali vojaško agresijo nad sosednjimi državami, članek pa bom zaključil s primerjavo podobnosti imperialističnih teženj in vzpostavitvijo vojaške prisotnosti v državah t. i. “tretjega sveta”.

Nasilje proti manjšinam in grobo zatiranje vseh avtonomističnih ter separatističnih gibanj
Že sama ruska državljanska vojna (1917 – 1922) je jasno pokazala, da se vsi prebivalci nastajajoče Sovjetske zveze (v nadaljevanju SZ) niso strinjali z marksistično – leninističnimi idejami, ki so jih širili Boljševiki pod vodstvom Lenina. Ne le, da je oktobrska revolucija leta 1917 in posledičen prevzem oblasti s strani komunistične partije SZ stopil na žulj številnim razredno in politično drugače orientiranim skupinam (monarhisti, ruski nacionalisti, socialdemokrati itd.), temveč je bilo nezadovoljstvo z ruskimi komunisti jasno vidno tudi med pripadniki številnih narodnih manjšin, ki so si za osvoboditev ali pa vsaj za večjo stopnjo avtonomije prizadevali že v času ruskega imperija. Boljševiki niso pokazali nobenega usmiljenja do svobode željnih pripadnikov centralno-azijskih narodov, Ukrajincev in Karelijcev ter so poskuse njihove osamosvojitve zatrli v krvi. Na enak način so želeli med letoma 1918 in 1920 obračunati tudi s Finci in baltskimi narodi, a jim je v tem primeru spodletelo.

Finski vojaki v zasedi (Foto: Wikipedia)

Tudi med II. svetovno vojno in neposredno po njenem koncu leta 1945, sta Rdeča armada in sovjetska tajna služba Ljudski komisariat za notranje zadeve (v nadaljevanju NKVD) ter kasneje MGB/KGB, z roko v roki v krvi zatirali vse nacionalistične in protikomunistične iniciative podjarmljenih narodov, ki so se želeli otresti sovjetskih okov. Tako je NKVD, ki jo je tedaj vodil zloglasni Lavrentij Berija, po neposrednem ukazu Stalina leta 1944 začela z masovnimi aretacijami in prisilnimi izgoni “nezanesljivih” etničnih skupin, ki so imele dolgo tradicijo upiranja Moskvi. V prvi vrsti so bili to Čečeni, Inguši, Krimski Tatari in druge etnične skupine, ki so živele pretežno na območju jugo-zahodne SZ, torej tistih predelov, ki so bili pred tem več let pod nemško okupacijo. Po umiku nemškega Wermachta iz SZ leta 1944, je Stalin pripadnike tamkaj živečih etničnih skupin namreč obtožil kolektivne kolaboracije z nacisti, zaradi česar je bilo v naslednjih letih več sto tisoč Azerov, Čečenov, Čerkezov, Ingušev, Kurdov, Tatarov, Ukrajincev in drugih zaprtih v gulage ali izgnanih v Sibirijo. V sovjetskih gulagih in v odročnih predelih SZ, kamor so bili deportirani, jih je pri tem umrlo na deset tisoče, vrnitev nazaj domov pa so dočakali šele po Stalinovi smrti leta 1953.

Ruska federacija je v tem primeru definitivno precej podobna svoji predhodnici, saj ima tudi novodobna ruska oblast tako rekoč ničelno toleranco do kakršnih koli avtonomističnih teženj, ki bi utegnile vzkliti med ne-ruskim, po večini muslimanskim, prebivalstvom Ruske federacije. Tako so ruske sile že dvakrat (leta 1994 in 1999) intervenirale v Čečeniji, kjer so v 90. letih vzniknila močna separatistična gibanja, ki pa so jih enote ruske vojske uspele v večini zatreti do konca leta 2000, čeprav so se posamezne operacije nadaljevale vse do leta 2009.

Agresija proti sosednjim državam
Že vse od nastanka Sovjetske zveze v letu 1917 so si Boljševiki prizadevali za izvažanje komunistične revolucije tudi izven sovjetskih meja in za dosego svojih ciljev niso izbirali sredstev. Že leta 1920, v času, ko se ruska državljanska vojna še niti ni zaključila, je Rdeča armada že prečkala zahodne meje sovjetske države, z namenom, da bi se polastila čim več ozemelj, ki jih je država izgubila, ko je Lenin marca leta 1918 s Centralnimi silami sklenil Brest – litovski mirovni sporazum, s katerim se je Sovjetska Zveza v zameno za mir, odpovedala obsežnim ozemljem na območju današnjega Baltika, Belorusije, Finske, Poljske in Ukrajine, poleg tega pa je sovjetsko vodstvo upalo tudi, da bodo uspeli njihovi vojaki s prodorom na zahod, v evropske države zanesti tudi komunistično ideologijo. Sovjetske čete pod vodstvom Leva Trockega, Mihaela Tuhačevskega in Josifa Stalina so se pri tem zapletale v hude boje s poljskimi in ukrajinskimi vojaškimi enotami ter na začetku (leta 1919 in v začetku leta 1920) tudi dosegle nekaj zmag ter začele prodirati proti srednji Evropi, vendar pa so bile avgusta leta 1920 močno poražene v bitki pri Varšavi, ko jih je na območju tedanje Druge poljske republike premagala poljska vojska pod vodstvom maršala Józefa Piłsudskega.

PUŁKOWNIK JÓZEF PIŁSUDSKI | Polish people, Imperial russia, History

Josef Pilsudski

Sovjetski apetiti po tujih ozemljih so se nadaljevali tudi v naslednjih desetletjih, kar je leta 1933 privedlo do podpisa sporazuma o prijateljstvu in nenapadanju s fašistično Italijo, leta 1939 pa še z nacistično Nemčijo (tj. pakt Molotov – Ribbentrop), v katerem sta se ti dve diktaturi med drugim dogovorile tudi o vojaški zasedbi in medsebojni delitvi ozemelj na območju severne, srednje in vzhodne Evrope. Sovjetska Zveza se je tako navkljub svojemu deklarativno antifašističnemu značaju znašla v zavezništvu s silami osi, katerih temeljna ideologija je bil ravno fašizem oz. nacizem. Sovjetska armada je tako septembra leta 1939 skupaj s Hitlerjevimi četami prodrla na Poljsko in si jo skupaj z Nemci razdelila, kasneje pa je zasedla še Baltske države, Besarabijo in severno Bukovino v Romuniji ter velik del finskega ozemlja.

Imperialistične ambicije po 2. svetovni vojni
Tudi po koncu druge svetovne vojne, ko je Rdeča armada v protiofenzivi, ki jo je vodil general Grigorij Žukov, prodrla vse do Berlina in je bil velik del Evrope v ruševinah, se Stalin ni odpovedal imperialističnim ambicijam. Tako so sovjetske sile v vzhodnem delu Evrope, ki so ga pred tem osvobodile nacistične okupacije, najprej leta 1944 okupirale baltske države, Litvo, Latvijo in Estonijo, nato pa s pomočjo državnih udarov, v Bolgariji leta 1944, na Madžarski leta 1947, na Češkoslovaški leta 1948 ali prirejenih volitev, v Romuniji leta 1946 in na Poljskem leta 1947. S tem so vzpostavile široko mrežo sebi podrejenih komunističnih režimov, ki so jih leta 1955 povezale tudi v enotno vojaško zvezo, imenovano Varšavski pakt. Sovjetska zveza je imela na tem območju vseskozi prisotne tudi svoje vojaške enote, ki so po potrebi tudi s silo intervenirale, da so zatrle vsakršne poskuse reform in demokratičnih sprememb v teh državah. Takšna intervencija se je najprej zgodila v Nemški demokratični republiki leta 1953, nato pa še na Madžarskem leta 1956 in na Češkoslovaškem leta 1968. Kljub temu pa se zadeve niso vselej odvile po pričakovanjih sovjetskih oblasti in tako se je zgodilo, da so se številne vzhodnoevropske de iure komunistične države, uspele otresti sovjetske nadvlade. To je že leta 1948 uspelo Jugoslaviji, ki je po t. i. sporu z Informbirojem praktično pretrgala stike s Sovjetsko zvezo, leta 1961 in 1968 pa sta jugoslovanskemu zgledu sledili še Albanija pod vodstvom Enverja Hoxe in Romunija pod vodstvom Nicolaeja Ceauşescuja.

Za najbolj znan primer sovjetske okupacije neke druge države v času hladne vojne pa gotovo velja sovjetska invazija na Afganistan, do katere je prišlo konec decembra leta 1979. Afganistan, ki je ozemeljsko mejil na Sovjetsko zvezo, je imel še v letih pred invazijo na oblasti socialistično vlado, ki pa je oblast prevzela z državnim udarom, poleg tega pa je bila afganistanska komunistična partija relativno maloštevilna in s svojo sekularno ter družbeno progresivno ideologijo med globoko religioznim prebivalstvom Afganistana ni uživala pretiranih simpatij. Ker šibka afganistanska vlada pod vodstvom Hafizulaha Amina ni bila sposobna obvladovati množičnega odpora mudžahedinov, ki se je razširil tako rekoč po vsej državi, se je SZ odločila, da bo vzela stvari v svoje roke, kar je na koncu pripeljalo do 10-letne okupacije Afganistana s strani SZ, ki prav tako ni bila kos gverilskim upornikom in se je bila prisiljena leta 1989 poražena umakniti.

Tako kot sovjetski, pa tudi ruski oblasti niso neznani nasilni vdori v sosednje države, za katere ruska oblast meni, da so potrebni pri ohranjanju ruske dominacije. Že nekaj mesecev po razpadu Sovjetske zveze (decembra leta 1991) si je novoustanovljena Ruska federacija izbrala prvo tarčo za širitev svojih geopolitičnih ambicij, nekdanjo sovjetsko republiko Moldavijo, ki je postala neodvisna država že leta 1989. Kljub razglašeni neodvisnosti in vzpostavitvi lastnih oboroženih sil je na vzhodu Moldavije ostalo veliko pripadnikov sovjetske vojske, ki se niso zlili z novoustanovljeno moldavsko vojsko ampak so marca leta 1992 ob močni ruski podpori z njo začeli spopad in si v pol leta trajajoči vojni prisvojili obsežno ozemlje na vzhodu Moldavije. To ozemlje, danes znano kot Pridnestrovje oz. Transinistrija, so zato razglasili za novo suvereno državo, ki pa je še do danes mednarodno nepriznana.

Naslednja tarča ruskega vojaškega stroja je bila ruska južna soseda Gruzija, ki je po letu 2004, ko je oblast v državi prevzel Mikheil Sakašvili in tej državi na južnem Kavkazu predsedoval med leti 2004 in 2013, postajala vse bolj pro-zahodno usmerjena. Ker so se zdele Sakašvilijeve ambicije, da bi se Gruzija pridružila Evropski uniji in Nato paktu, ruskemu vodstvu nesprejemljive, so enote ruske vojske avgusta leta 2008 vdrle v Gruzijo in ji v desetdnevni vojni, ki je sledila, na silo odvzele pokrajini Abhazijo in Južno Osetijo, ki sta od tedaj naprej de facto neodvisni državi, čeprav ju de iure kot taki priznava le peščica držav.

Ruski osvajalski pohod se je leta 2014 preselil na meje Evropske unije. Tega leta so v Ukrajini izbruhnile velike demonstracije proti pro-rusko usmerjeni ukrajinski vladi, imenovane “Euromaidan“. Rusija je izkoristila vsesplošni kaos v državi in politični vakuum, ki je nastal po pobegu ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča ter napadla teritorij Ukrajine, pri čemer si je nemudoma priključila strateško pomemben polotok Krim, zatem pa se usmerila v destabilizacijo in de facto okupacijo obsežnih območij na ukrajinskem vzhodu, s središčem v pokrajinah Donetsk in Luhansk.

Imperialistična zunanja politika in vojaške intervencije v državah t. i. “tretjega sveta”
Tako kot so sovjetske čete med in po drugi svetovni vojni prestopile meje evropskih držav, so bile zlasti v obdobju hladne vojne, v 2. polovici 20. stoletja, vpletene tudi v številne druge intervencije in vojaške misije po svetu. V Afriki so Sovjeti med angolsko državljansko vojno (1975 – 1991) z orožjem, opremo in vojaškimi svetovalci močno podpirali pro-sovjetsko usmerjene komunistične milice MPLA, ki so se pod vodstvom Joseja Eduarda dos Santosa (predsednik Angole med letoma 1979 in 2017) borile proti paravojaškim enotam UNITA, ki so po drugi strani uživale podporo Južne Afrike in Združenih držav Amerike.

Na afriški celini so bili sovjetski vojaki poleg tega prisotni tudi v Etiopiji, kjer so pomagali socialističnemu režimu pod vodstvom predsednika Mengistuja Haileja Mariama, ki je svojo državo med leti 1977 in 1978 zapletel v vojno za pokrajino Ogaden, kjer se je boril s sosednjo Somalijo, hkrati pa je bil vpleten tudi v eritrejsko vojno za neodvisnost, ki je divjala na severu države med leti 1961 in 1991. Sovjeti so bili vojaško navzoči tudi v Egiptu, kjer so nudili podporo tesnemu sovjetskemu zavezniku, egipčanskemu predsedniku Gamalu Abdelu Naserju. Sovjetsko opremo in orožje je Egipt tako uporabljal že med sueško krizo leta 1956 in šestdnevno vojno leta 1967, v vojni izčrpavanja proti Izraelu, ki je potekala na območju Sinajskega polotoka med letoma 1967 in 1970, pa so se na egipčanski strani borile tudi sovjetske vojaške enote, zlasti sovjetski piloti, ki so upravljali bojna letala MIG.

Sovjetski vojaški svetovalci in drugo vojaško osebje niso bili prisotni zgolj na “črni celini”, ampak so delovali tudi v številnih azijskih državah, kjer so med različnimi vojnami, upori in oboroženimi spopadi, poskušali nagniti jeziček na tehtnici v prid pro-sovjetskim režimom oz. militantnim skupinam. V korejski vojni (1950 – 1953) se je na strani Severne Koreje tako borilo veliko število sovjetskih vojaških pilotov, prav tako pa je bilo v severno-korejski vojski veliko sovjetskih vojaških svetovalcev in še več sovjetskega orožja, s katerim se je deklarativno komunistični severno-korejski režim Kim Il Sunga boril proti Južni Koreji in njenim zaveznikom, ki so jih sestavljale vojaške enote Združenih narodov pod poveljstvom ZDA.

SZ je še eno priložnost za širjenje svojega vpliva dobila v času drugi vietnamske vojne (1955 – 1975), ko so Sovjeti izdatno podpirali vietnamske komunistične sile. Po koncu prve vietnamske vojne (1946 – 1954) je bil Vietnam namreč (podobno kot Koreja) razdeljen na pro-zahodno usmerjeni Južni Vietnam in prosovjetsko usmerjeni Severni Vietnam, mejo med njima pa je predstavljal 17. vzporednik. Že kmalu po odhodu francoskih kolonialnih sil iz Indokine (1954) so se med severnim in južnim delom države začeli spopadi, ki so naposled privedli do obsežne intervencije Združenih držav in njenih zaveznic (Avstralije, Filipinov, Južne Koreje, Laosa, Tajske), po drugi strani pa se je v vojno vpletel tudi Varšavski pakt in njegovi zavezniki (Kitajska, Kuba, Severna Koreja), ki so prav tako masovno pošiljali vojake in opremo v podporo svojim komunističnim zaveznikom v Severnem Vietnamu. Sovjetska zveza je tako med vojno enotam Viet-Konga poslala na tisoče kosov artilerije, topov, tankov, lahkega orožja in druge za boj potrebne opreme, v vrstah Severnega Vietnama pa se je borilo tudi več kot tisoč sovjetskih vojakov, še več pa jih je delovalo kot vojaških inštruktorjev in svetovalcev.

Kljub temu, da je današnja Rusija daleč od moči in veličine nekdanje Sovjetske zveze, se vseeno ni odrekla visokoletečim geopolitičnim ambicijam in vojaški prisotnosti v različnih delih sveta. Najboljši primer tega je Sirija, ki je bila tudi že sovjetska zavezniška država, po razpadu SZ pa je z Rusijo ohranila dobre odnose. Ko je leta 2011 na območju severne Afrike in Bližnjega vzhoda izbruhnil val revolucij, znan tudi kot Arabska pomlad, je le-ta v Siriji privedla do krvave državljanske vojne, ki na žalost traja še danes in v kateri je doslej umrlo že več kot pol milijona ljudi. Rusija, ki je imela v državi že več desetletji tudi vojaške baze, je že od samega začetka vojne izdatno podpirala sirski režim z orožjem, opremo in vojaškimi strokovnjaki, leta 2015 pa je, da bi zaščitila lastne interese v državi, skupaj z Iranom in šiitskim gibanjem Hezbolah, tudi vojaško intervenirala na strani režima sirskega diktatorja Bašarja al Assada, pri čemer naj bi njene sile zagrešile številne vojne zločine, od katerih so bili najbolj odmevni napadi s kemičnim orožjem v letih 2013 in 2017.

Ruska vojaška prisotnost v državah “tretjega sveta” pa še zdaleč ni omejena zgolj na Sirijo, temveč tudi na številne druge države v Aziji in Afriki. V Aziji je ruska mornarica prisotna v Vietnamu, kjer ima vzpostavljeno pomorsko oporišče Cam Ranh Bay, poleg tega pa se je ob razpadu SZ s še šestimi nekdanjimi sovjetskimi republikami (Armenijo, Belorusijo, Kazahstanom, Kirgizistanom in Tadžikistanom) povezala v t. i. Organizacijo kolektivnega varnostnega sporazuma (ang. Collective Security Treaty Organization/CSTO), ki nekoliko spominja na nekdanji Varšavski pakt. Tako kot je imela v primeru Varšavskega pakta glavno besedo pri vseh stvareh SZ, ima v primeru CSTO-ja glavno besedo Rusija, ki ima v državah članicah organizacije nameščene tudi svoje vojaške enote, s katerimi po potrebi intervenira proti realnim grožnjam (npr. v državljanski vojni v Tadžikistanu med leti 1992 in 1997) ali pa tudi proti političnim nasprotnikom avtoritarnih režimov vseh teh držav.

Za konec naj omenim še rusko imperialistično politiko v Afriki, kjer Rusija ščiti svoje interese s pomočjo dobave orožja in vojaške opreme avtoritarnim režimom, pa tudi z enotami plačancev, kot je npr. zloglasni Bataljon Wagner, ki so najbolj množično prisotni v Libiji, kjer se borijo na strani odpadniškega generala Khalife Haftarja proti mednarodno priznani vladi Fajeza al Saraja, v nekoliko manjši meri pa svoje nečedne posle opravljajo tudi v Centralnoafriški republiki, Mozambiku in Sudanu.

Zaključek
Kot smo lahko razbrali v članku, je današnja Rusija prav tako militantna in ekspanzionistično usmerjena kot nekdanja SZ, s tem da za razliko od slednje, Rusija za seboj nima več obsežne mreže zavezniških držav in robustnega gospodarstva, ki bi podpiralo celoten vojaški aparat. Kljub temu pa se Rusija ni pripravljena odreči svojim ozemeljskim apetitom in agresivnim nastopom na mednarodnem parketu, zaradi česar je tudi v prihodnje mogoče pričakovati novice o ruskem nasilnem zatiranju etničnih skupin, podžiganju oboroženih konfliktov po svetu in zločinih ruskih plačancev ter paravojaških enot v državah “tretjega sveta”.

Matej Markič