Ko sem se januarja sprehajal po opustelih ulicah 14-milijonskega kitajskega velemesta, si nisem mislil, da bom čez dva meseca skoraj identični potek dogodkov spremljal doma. Kitajska in slovenska kultura sta si zelo različni, a vsi smo ljudje in vsi smo sledili istim vzorcem:
Najprej se je o koronavirusu govorilo kot o neki daljni na pol trivialni temi, kot o sezonski gripi, ljudje pa so se trkali po prsih, na kitajskem rekoč, da jih bo varovala juha iz morskih konjičkov in srnji rep v bambusovi omaki, v Sloveniji pa, da nas bosta varovala šmarnica in pelinkovec. V obeh primerih so se oblastniki na vse pretege trudili, da bi bila resnica pometena pod preprogo. Na Kitajskem represivno, celo tako, da so zapirali, pretepali in družbeno šikanirali žvižgače, ki so si upali na glas povedati, da se zdi kot da se širi nova različica SARSa. V Sloveniji bolj potuhnjeno – z obtožbami, da smo tisti, ki opozarjamo na resnost težav politikanti. Da nismo niti blizu epidemiji. Da se virus še ne širi med prebivalstvom, zato ni nobene potrebe za dodatne ukrepe. Inercija statusa quo je bila z odhajajočim predsednikom vlade toliko lažja za vse institucije, medtem ko je ta komaj čakal, da bo odrešen tega trpljenja, ko bi moral dejansko vladati namesto deliti neumne enovrstičnice.
A saj veste – medtem ko so nam govorili kakšni fašistični politikanti smo in kako je vse v redu je gospa s koso že kosila po Italiji. Možnosti, da bi virus našo državo povsem obšel, kljub epidemiji v eni od sosednjih držav in primerih v vseh drugih sosednjih državah enostavno ni bilo in ne predstavljam si da infektologi na NIJZ in strokovci na MZ tega niso vedeli. Da smo dobili prvi primer dan po zaprisegi novega predsednika vlade bom prepustil zarotnikom, ne glede na to kako smešno naključje se je zgodilo. A to je bilo le zadnje poglavje. Ne pozabite, da smo ljudje opozarjali, rotili in moledovali od začetka februarja, pa smo naleteli na gluha ušesa. Ko sem prišel iz Kitajske na letalu polnem bolnih Kitajcev, mi je NIJZ svetoval, da je karantena povsem nepotrebna, glede na to da sem asimptomatičen. Tedaj se je že vedelo, da so lahko asimptomatični tudi prenašalci. Ko so me povabili v studio RTV Slovenija sva se z gospodom Pirkovičem skupaj odločila, da bi bilo bolje za vse, če se oglasim le prek Skypa. A če bi vprašal NIJZ bi lahko šel brez težav na nacionalno televizijo in okužil pol režije. Ko je doktor Mrevlje govoril o tem koliko respiratorjev bomo potrebovali in kolikšna je kapaciteta vseh prostih postelj so se mu smejali. Ko je žena zdajšnjega premiera na tviterju pozvala naj se zaprejo javne prireditve, koncerti, vrtci in šole so ji govorili, da bi to pomenilo odsotnost z dela in prekinitev dobavnih verig. Saj gre za obliko gripe, so govorili. Ne zamerim ljudem – ne tistim, ki so se še danes sprehajali in kofetkali. Ne tistim, ki so zasmehovali žvižgače na socialnih omrežjih. Kriva je bivša vlada in institucije, ki jih je pooblastila za spopad z virusom. Kdor je zadnja dva tedna poslušal dr. Pirnatovo in premiera Šarca je bil pomirjen – saj ni nič takega. Prehlad. Gripa. Pa kakšna sreča, da se virus v Sloveniji ne širi med prebivalstvom.
Šele z novo vlado so nam nalili čistega vina. Krizni štab. Omejitev stikov med ljudmi. Razglasitev epidemije. Sodelovanje z lokalno samoupravo in poziv županom naj bodo samoiniciativni, za razliko od Jerneja Pikala, ki je iskal načine kako bi župana Šmarja pri Jelšah politično nategoval z dejure črkobralstvom. Vzpostavitev začasnih bolnišnic. Dokončna prepoved javnega prevoza in opravljanja storitev v gostinstvu. Ukrepi, ki smo jih čakali in se čudili, kaj počne Marjan Šarec v svoji dimenziji časa in prostora, da ne uvede vsaj kontrole meje z državo, ki je celo bolj prizadeta kot Kitajska. Odšel je zadnji eksperiment tranzicijske levice, prišel je v vojni izklesan operativec, z ekipo, ki ve kaj dela. Takoj se je poznalo – kaos stoječih govorečih glav za črnim ozadjem, ki so vsak dan govorile nekaj drugega, zraven pa opozarjale naj ne širimo panike so zamenjali konkretni ukrepi zaradi katerih smo se kljub vedno bolj zaostreni situaciji počutili varnejši kot 2 dni pred tem. Na koncu pa – bridko spoznanje, da bi lahko vse bilo tako drugače, če bi se ti ukrepi začeli sprejemati konec februarja, ko sta se poslanka LMŠ in ustavni sodnik smučala v Italiji.
A zdaj smo tu – en človek je mrtev in zdaj že vemo, da ne bo edini. Ljudje, ki bi lahko kvalitetno živeli še desetletja čez nekaj dni ne bodo več med nami, še veliko pa jih bo preživelo hudo respiratorno travmo in za vse življenje ostalo zaznamovanih s poškodbami notranjih organov. Tragedija je popolna, hkrati pa imamo grenak občutek v ustih, ko pomislimo, da bi jo bilo mogoče preprečiti.
Seveda ni kriva le vlada Marjana Šarca v odhodu. Čeprav je ta – vsaj – poslabšala izid. Kriva je tudi splošna brezbrižnost Evropske Unije. Kot sem že omenil – poleg mene so v Evropo pripotovali očitno bolni Kitajci. Brez težav so stopili na ozemlje EU. Ob pristanku jih je čakala le brošura, ki jim je velela naj v primeru simptomov pokličejo številko francoskega ministrstva za zdravje. Seveda nihče od njih tega ni storil, kljub temu, da so kašljali, kihali, smrkali in se potili. Takrat, na začetku februarja sem že vedel – Evropi ne bo prihranjeno. Vedel sem tudi, da bo zaradi različnih pristopov in bolj liberalnega dojemanja pravic posameznikov stanje še hujše kot na Kitajskem. Vedel sem tudi, da je vlada Marjana Šarca v odstopu in srčno upal, da se uspe formirati nova koalicija. Si predstavljate, da bi bili danes v brezvladju, s človekom, katerega politični in izvršilni modus operandi je čim večja dvoumnost, ki bi opravljal naloge vršilca dolžnosti? Nova koalicija je začela reševati življenja že s podpisom koalicijske pogodbe, pa se tega še zavedala ni.
Naj omenim še, da z gnusom zavračam insinuacije šampionov velike države tipa Miha Mazzini in Jože P. Damjan. Ne – nič bolj nam ne bo všeč centralno-plansko gospodarjenje. Nič bolj navdušeni ne bomo nad državnim intervencionizmom ali določanju cen po uredbi. V normalni deželah se takšni drastični ukrepi sprejemajo zato, da se rešijo življenja, čeprav so gospodarsko škodljivi. A nekateri bi nas očitno radi prepričali, da je tak način gospodarjenja povsem sprejemljiv tudi v normalnih časih. Ni! Tisti, ki misli, da je, si zasluži letalsko karto za Caracas, Pjongjang ali Havano. Ali pa morebiti Peking. Centralno-planski gospodarji na Kitajskem so se zadeve na začetku lotili tako nerodno, da se jim je uprl del ljudstva in na socialnem omrežju Weibo pisati, da si ljudje zaslužijo več individualnih pravic in svobodo govora. Vsi smo videli tiste v dveh tednih zgrajene bolnice, ki jih je skrbno koordinirano v svet pošiljala njihova državna tiskovna agencija, sam pa sem intimno videl vse lokalne mimostrele, ki so si jih komunisti privoščili – od popolnega kolapsa redistribucije, pomanjkanja izdelkov, ki so prej bili dragi, a si jih vsaj dobil, do korupcijskih škandalov, ko so provincialni oblastniki denar iz centralnega fiskusa najprej raje olajšale za kakšnih par milijard rmb preden so jih potem uporabili v krizne namene. Zato – ne, ta kriza ni reklama za državno korporativno upravljanje, niti za centralno-planske 5 letke. Kvečjemu obratno. Obupani časi potrebujejo obupane vzvode. Obupani vzvodi v normalnih časih pa bi bili neumnost.
Za konec naj napišem le še tole opozorilo. Dragi sodržavljani. Tole ne bo tedenska osama. Niti dvotedenska. Najbrž bo že globoko maj, preden se bodo življenja vrnila v stare tirnice. Enkrat sem ta čuden občutek kontrolirane panike, osamljenosti in odtujenosti že občutil. Guangzhou je kljub drastičnim ukrepom potreboval 20 dni, da se je življenje začelo vračati v normalne tire. A mi nismo Guangzhou. Naša krivulja vzpona okužb bolj spominja na tisto iz Italije ali Vuhana. Preden premagamo tega mogočnega zmaja bo trajalo. Dolga in naporna pot bo. Takšna, ki je ta narod še ni doživel, kljub turbolentnim stoletjem. A verjamem da bomo zmogli. Leta 1991 smo skupaj premagali mogočno komunistično armado. Leta 2020 bomo zopet doživeli naš trenutek slave in zmage. Srečno Slovenija!
Mitja Iršič