Korupcija v pravnem smislu pomeni zlorabo zaupanega položaja v izvršilni, zakonodajni in sodni veji oblasti ter v političnih in celo neekonomskih organizacijah z namenom pridobiti si materialno ali nematerialno korist, ki ni pravno utemeljena. Kako je torej videti?
Korupcija je prijazna, vendar s slabim namenom. Se prilizuje vsakomur, naleti tudi na enako “prijazne” do nje. Med seboj se prepoznajo oboževalci te zvite, zanimive in nič kaj lepe gospe. Na sebi ima nevidno lepilo, ki ga sprva ne prepoznaš, nima izrazitega vonja, zato pa pride čisto blizu vsakega, mu prišepetava in gre vsepovsod zraven. Redkokdaj odide “sama” domov. Če ga že ne osvoji takoj, ga nekaj časa zasleduje, dokler na pade na njene čare in naredi “sprejemnega” izpita. Od tam naprej pa na poti do največjih in najvišje postavljenih koruptivnih “zvezd” je samo pot navzgor. Do zidu. Ali do prepada.
Kakšen je odnos do nje v Sloveniji?
Do korupcije imamo v Sloveniji vsekakor določeno stopnjo tolerance. Dogaja pa se, toleranca namreč. Pomembno je, kako dojemamo določena koruptivna dejanja ali kršitve integritete. To sprejmemo (pa ne bi smeli) in si rečemo, aha, ja, saj je v redu, tudi če gre nekaj denarja na stran, dokler je to dobro za družbo oziroma se kaj naredi. To posebej velja za malo sistemsko korupcijo, ko se skorja ne spodobi priti praznih rok. Za velike sistemske “ribe” pa je drugačen način “plovbe” po korupcijskem morju. Za manjše ribe v tem morju je že “kava ali nekaj malega” preveč, za druge pa je šestštevilčna “cifra” kot uvod v biznis nekaj kar tako. Sistemska korupcija pa je morje, v katerem so koruptivne “ribe” razporejene po kastah, a ne indijskih.
V Sloveniji imamo sistemsko korupcijo, ki jo omogočajo laži in prevare, te pa seveda ostajajo prikrite in nekaznovane. In so veliko bolj uničujoče kot tiste, ki se odkrijejo in razgalijo, je povedala “pravičniška” še malo ministrica Dominika Švarc Pipan.
Kakšna pa je magna karta korupcije v Sloveniji?
Številka 1 je sedanji župan najlepšega in najbolj odtujenega mesta za tukaj rojene Slovence, ki se morajo aklimatizirati na življenje v svojem rojstnem mestu zaradi tujerodne mentalne in koruptivne “krame”, ki se je navlekla v nekoč belo Ljubljano. Po žilah županovih teče temnordeča korupcijska kri, ki se pretaka od dne, ko je prvič stopil na korupcijske odre. Traja do danes.
Izkušnja iz poslovnega sodelovanja z njegovo garnituro pri nekoč najboljšemu sosedu, ki je danes skorajda propadel sosed, ko je zase in za štiričlansko upravo zahteval za vsakogar po skupaj pol milijona evrovo (samo od enega poslovnega partnerja). Ta recept je do potankosti prenesel na mestno občino.
Njegov korupcijski vajenec Aleksander Čeferin je s pomočjo lažnega potrdila in prevare, da je vodil ali da je v upravi malonogometnega moštva iz Litije, se je zavihtel na mesto predsednika Uefe. Ko je začutil, da ga bodo evropski mlini poslovno “sfaširali”, se je spomnil na družino in Slovenijo. Nabral bo še nekaj drobiža do leta 2027. Potem pa nič več. Potem pa bo samo “predaval” oziroma posredoval bodočim drobnim korupcijskim ribam svoje evropske izkušnje.
Koruptivna vajeniška spirala se nadaljuje prek Roberta Goloba, premierja, ki mu ne uspe zabrisati svoje sledi in prstne vtise pri velikih korupcijskih grižljajih (ki ga na trenutke skoraj zadavijo). Dobršen del na začetku lojalnih pri odpravljanju tovrstnih nečednostih s predznakom morebitne koruptivnosti se je od njegovih najdenih prstnih odtisov že umaknil. Vlado za zakritje prejšnjih in sedanjih ter bodočih poslih, ki imajo kot glavno “začimbo” korupcijo, je spremenil v zasebno podjetje Gen-I. Le tega doslej nismo slišali, da na vladnih sestankih meče prenosne računalnike v steno. Za zdaj.
V vsem tem je Dominika Švarc Pipan resnično preveč ubogljiva vajenka, ki je zaenkrat eksekutorka za male posle (do 10 milijonov evrov). S druge strani pa slabo obvlada delo “čiščenja”. Zato ji je višji po činu v korupcijski hierarhiji, sicer v vlogi premierja, dopustil kljub podanemu obvestilu o njenem odstopu s funkcije pravosodne ministrice, da opravlja tekoče posle čiščenja koruptivnih sledi, ki bi slučajno peljali iz poslopja ministrstva kamorkoli drugam.
Odtujenega pa se tako ali tako ne povrne. Le trenutne odtekajoče kanale je treba zabetonirati. Do prve priložnosti.
Kdor koli premore malo zdrave skrbi za položaj države in ugled v bližnji in daljni soseščini razen Balkana, bo delal in naredil vse, da se mesto Sloveniji na lestvici koruptivnosti najde povsem na repu in da ga ob prvi resni priložnosti kot država tudi zapusti. V nasprotnem bomo ena izmed redkih eksotov v Evropi in družbi raznih podsaharskih “bananistanov”.
Sramota, ob kateri zardeva vsak normalen in spodoben državljan. Upam, da nas je dovolj, da lahko damo veter v jadra vsem tistim, ki se trudijo odpraviti te že globoko metastazirane kancerogene bolezni naše družbe.
Vančo JK. Tegov