“V Sloveniji je tedaj veljal zakon, ki je zahteval, da moraš biti dve leti pripravnik, preden greš opravljat pravosodni izpit. Za Maslešo pa v enem življenjepisu piše, da je diplomiral leta 1975, odslužil vojsko in potem odšel na tožilstvo. Drugje pa je rekel, da je 1975 diplomiral, 1976 pa naredil pravosodni izpit. In to je nemogoče glede na slovenski zakon. Sploh pa, če je bil v vojski, ker ta pravosodni izpit je izjemno zahteven, ker moraš osvojiti celotno civilno-kazensko-upravno-delovno … znanje. Kako bi on to v vojski potem zmogel v enem letu? To je nelogično. Zato so to izbrisali, ker se ne izidejo njegove navedbe. Ni mogoče, da bi v enem letu opravil ta izpit, obenem pa še odslužil vojsko, “malo morgen”, nam je zaupal naš pravni vir.
“In kar je najpomembnejše: v Sloveniji se je zahteval dvoletni pripravniški staž, da si delal pravosodni izpit. Kako je lahko potemtakem on leta 1975 diplomiral, šel na služenje vojaškega roka in 1976 opravil pravosodni izpit? In da vse to skrivajo pa se razume, kam pes taco moli! Zagotovo pa o vsem skupaj ve tudi predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič, kar bi lahko pomenilo njegovo vpletenost v kaznivo dejanje,” pojasnjuje naš pravni vir informacij, ki dodaja, da je Florjančič precej lahko vodljiva osebnost, celo “koristni idiot”, medtem ko naj bi bil Masleša kot osebnost precej “brutalen”.
In če povemo še drugače: Masleša naj bi diplomiral leta 1975, do leta 1980 pa delal kot tožilec v Sarajevu zadnja štiri leta. Ostane samo še eno borno leto 1975-1976. Masleša je vsekakor “superman”, ki je vojaški rok in zahteven dvoletni staž s sodniškim izpitom opravil kar v enem pičlem letu! Izjemen olimpijski rekord v kategoriji premagovanja pravniških ovir! Zanimivo pa je primerjati tudi datuma diplomiranja iz javnih evidenc vrhovnega sodišča in sodnega sveta, ki se med seboj kajpak ne ujemata. Ali ima vrhovni sodnik Branko Masleša svojega dvojnika v slogu kakšnega diktatorja ali pa je za vse skupaj kriva zgolj zmeda v javnih evidencah? Sodni svet namreč kot datum njegovega diplomiranja navaja 31. 3. 1975, po informacijah vrhovnega sodišča pa 27. 6. 1975. In kdo ima sedaj koga za norca?
Dogajanje okoli (ne)diplome vrhovnega sodnika Branka Masleše je vse bolj vroče in napeto, zlasti na družbenih omrežjih in v nekaterih medijih, medtem ko osrednji še vedno trmasto molčijo. Eugenija Carl, slavna iskalka diplom, kje si?!? Spomnimo, da je nedavno poslanec stranke DeSUS Branko Simonovič pohitel s pojasnili glede svoje izobrazbe, ko je to od njega zahtevala novinarka RTV Slovenija Carlova. Iz preteklosti poznamo še več podobnih primerov, ko se je preverjalo, ali so diplomska (magistrska) dela nekaterih politikov plagiat. Na tnalu se je znašla tudi aktualna predsednica SAB Alenka Bratušek in bila oprana krivde. Povsem logično je, da ljudje želijo, da imajo strokovnjaki za posamezna področja ustrezno izobrazbo. Bi obiskali zdravnika, ki bi razpolagal zgolj z izobrazbo višjega medicinskega brata ali pa bi se izkazalo, da že dolgo časa ni obnovil licence? Obenem je jasno, da vsakdo, ki v izdelavo diplomskega dela vloži trud in kanček navdušenja, tega s ponosom in brez zadržkov pokaže komurkoli.
V primeru vrhovnega sodnika Masleše pa smo zadnje dni priča mešanici molka, posrednih groženj novinarjem in medijem ter “uhajanju” nekaterih podatkov, tudi nasprotujočih si. Iz Sarajeva je sicer prišlo sporočilo, da naj bi Masleša dejansko diplomiral, vendar pa je to prineslo nova vprašanja in nejasnosti. Kot je znano ni bilo podpisano. Navedenih pa ni bilo niti osnovnih podatkov glede pridobljene izobrazbe. Prav tako bi se spodobilo, da bi priložili kakšno potrdilo. Še bolje pa bi bilo, da bi zainteresirana javnost dobila vpogled v samo diplomsko delo, če obstaja in ni zgolj listina. Če smo v začetku še mislili, da prikrivanje izobrazbe pomeni aroganco Vrhovnega sodišča pa situacija daje vse bolj slutiti, da dejansko nekaj “ne štima”. Je potencialna diploma zgolj plagiat? Bi lahko prišlo do poskusov poneverbe diplomske listine in sodniškega izpita? Je Masleša pridobil zgolj visokošolsko izobrazbo, s katero se ne bi mogel zaposliti kot sodnik?
Tudi naša poizvedovanja po inštitucijah, kjer naj bi Masleša deloval in pred zaposlitvijo domnevno predstavil kakšne dokumente, ki naj bi potrjevali njegovo izobrazbo, niso obrodila bogatih sadov. Denimo s Sodnega sveta so nam sporočili datume pridobitve opravljanja diplome in pravosodnega izpita, toda o sami diplomi še vedno ne duha, ne sluha. Obenem se, kot že rečeno, datum opravljanja diplome ne ujema s tistim, ki nam ga je poslalo vrhovno sodišče. Tudi tiskovno predstavništvo, ki je pred nekaj dnevi “preveč zvedavim” novinarjem in medijem odkrito zagrozilo s prejudicirano sodbo in vse skupaj nesramno “zabelilo” s cinizmom, ostaja sumljivo tiho. So nam pa tokrat poleg datuma diplomiranja posredovali še domnevno kodo diplomskega dela. A prepričani smo, da bo zadeva prej ali slej dočakala epilog. Čas je, da okostnjaki popadajo iz omare, in da Slovenci dobimo sodstvo, ki bo vredno našega zaupanja.
Za mnenje glede nastale situacije pa smo povprašali še enega neimenovanega pravnega strokovnjaka: “Odgovor s PF v Sarajevu je res dvoumen, nejasen in nezanesljiv. Pravzaprav je brez dokazne vrednosti – najprej zato, ker avtorica odgovora na vaše vprašanje, sploh ni navedena, kaj šele podpisana pod ta tekst, nejasen je, ker v odgovoru ni naveden ne datum diplomiranja niti zaporedna številka diplome, sploh pa ne drugi podatki o pridobitvi naziva univerzitetni dipl. pravnik, ter končno, nezanesljiv je zato, ker se zdi nenavadno, da bi študent z opravo zadnjega izpita pridobil naziv univerzitetni diplomiran pravnik.” Bistvo prava je namreč spopad argumentov znotraj s pravnim toposom zamejenega pravnega diskurza. Vsak pravnik mora, ne samo obvladati pisno izražanje, ampak mora znati pravniško argumentirati – s pravnimi argumenti braniti svojo tezo. Temu je namenjena diplomska naloga. Z njo kandidat dokaže, da je sposoben za samostojno in ustvarjalno pravno razmišljanje in argumentiranje.
Diplomska naloga je krona pravnega študija in dokaz, da so opravljeni izpiti obrodili sadove – sadove samostojnega in ustvarjalnega pravnega razmišljanja in argumentiranja. Diplomska naloga pomeni nadgradnjo opravljenih izpitov. “Dvomim, da bi bila v tujini pridobljena pravna izobrazba, ki ne bi vključevala diplomske naloge, v Sloveniji nostrificirana. Ampak dopuščam možnost, da je bilo v Sarajevu v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja tako – in če je bilo, potem ta žalostna okoliščina glede na to, da smo bili pač ista država, ni bila ovira za priznavanje take (po mojem mnenju sicer pomanjkljive) izobrazbe tudi v drugih socialističnih republikah. Težko rečem, ali bi v institucijah, v katerih je dotična oseba opravljala in še opravlja sodniško službo, morali posedovati kopije diplome in potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu.” Zdrava pamet pa govori, da bi te papirje morali posedovati, saj jih mora vsak kandidat za imenovanje na sodniško mesto predložiti. Vsaj Okrožno sodišče v Kopru (kot naslednik Temeljnega sodišča v Kopru) bi te dokumente moralo imeti.
Zato bi se bilo dobro obrniti še na Okrožno sodišče v Kopru. Predvsem pa bi moral diplomo in potrdilo o opravljenem PDI predložiti gospod Masleša. Saj vendar vsakdo hrani te ključne osebne dokumente v svojem osebnem arhivu. Nobena težava mu ne bi bilo pokazati te papirje – če jih seveda ima. Zakaj je to tako pomembno – ne samo zanj, temveč tudi za sodstvo kot celoto in končno za vladavino prava v Sloveniji. Sedaj je namreč položaj tak, da javnost utemeljeno dvomi, da ima človek, ki zaseda položaj vrhovnega sodnika, celo bivši predsednik VS, diplomo pravne fakultete in opravljen PDI. “Z vsakim nadaljnjim dnem, ko teh dokumentov javnosti ne pokaže, se ta dvom krepi in prehaja že v prepričanje, da imamo na tako pomembnem sodniškem položaju človeka ne le brez minimalne pravne izobrazbe, ki se zahteva od slehernega sodnika in slehernega svetovalca, ampak, da je desetletja zavajal, da ne rečem, goljufal. Stanje, kakršno je, katastrofalno vpliva na zaupanje v sodstvo.”
“Z vsakim nadaljnjim dnem, ko gospod papirjev ne predloži, smo bližje škandalu, kakršnega še ni bilo. Zato naj vendar sprosti to tenzijo, ki postaja že neznosna in pokaže diplomo ter potrdilo o PDI – in vsi si bomo oddahnili. Na vaše vprašanje, kdo bi še lahko potrdil ali ima diplomo in sodniški izpit opravljen, lahko odgovorim le tako, da je ta oseba on sam – nihče drug kot on sam. In naj to že enkrat stori, za božjo voljo, zaradi razelektritve, povrnitve zaupanja v sodstvo, še posebej v VS RS, če mu je že tako malo do lastnega ugleda.” Težava je, ker se podatki v življenjepisu dotičnega ne ujemajo. Če je diplomiral in opravil pravosodni izpit ter nato štiri leta delal kot namestnik javnega tožilca, kje je ob dejstvu, da je postal sodnik v Kopru, leto dni služenja JLA?
Masleša je “ljubljenec”, Simonovič pa “sovražnik” osrednjih medijev
In kako to, da je že po letu dni od diplome opravil pravosodni izpit – takrat je bilo obvezno dvoletno pripravništvo – morda pa je bila Bosna nekaj posebnega tudi v tem pogledu. Razlika med gospodom BM in poslancem Brankom Simonovičem je ključna. Poslanec Simonovič je bil pri dominantnih medijih politično nesprejemljiv, morali so ga očrniti, onemogočiti, diskreditirati – pri BM je obrnjeno – on je ljubljenec osrednjih medijev in za njih politično čist kot solza – zato tudi molčijo o tem škandalu. V tem je vsa razlika – in ta razlika je ključna. Seveda pa vsi vemo še za eno, še bolj bistveno razliko. Poslanec črpa svojo legitimnost iz demokratično izražene volje ljudstva. Zato zanj ni pomembno, kakšna je njegova izobrazba. Tudi če je nima, je lahko izvoljen za poslanca. Drugače je s sodniki. Njihova legitimnost temelji na znanju, njihovi integriteti in neodvisnosti. Če to pade, potem sodnika ni več – v tistem trenutku, ko se to zgodi, mora zapustit sodniški poklic, pravzaprav je vanj prišel po pomoti, preslepitvi, goljufiji.
Domen Mezeg