“Zagotovo lahko pričakujemo večji migrantski val. Situacija je zelo črno-bela. Če je bil nekdo s talibani, lahko ostane, če pa je bil nekdo proti oziroma pasiven, pa je lahko to že težava. Ljudje vedo, kako je talibanski režim deloval v preteklosti, zato se bodo množično odločali za to, da bodo državo zapustili,” je za naš medij aktualno dogajanje v Afganistanu pokomentiral profesor na FDV-ju Vladimir Prebilič.
Afganistan je z zavzetjem prestolnice Kabul dejansko ponovno končal v rokah talibanov. Na novico se je med drugim odzval Boštjan Perne, strokovnjak za varnostna vprašanja, ki je dogajanje v tej azijski državi komentiral takole: “Te igre je konec … Blitzkrieg s kalašnikom v opankah na mopedih. A z jasnim ciljem, neomajno ideologijo in dokaj široko ljudsko podporo. Žal mi je le za Afganistance, no, predvsem Afganistanke …” Za komentar pa smo tokrat prosili priznanega diplomata Dimitrija Rupla. Zanimalo nas je, kako komentira dejstvo, da so talibani tako hitro zavzeli pretežni del države, kje tičijo vzroki za takšen razplet države, kako komentira izjavo nekdanjega ameriškega predsednika ZDA Donalda Trumpa, ki je ob tem kritiziral ameriško administracijo aktualnega predsednika Joeja Bidna, ali lahko pričakujemo večji migrantski val iz te države, kaj nova oblast pomeni za ženske in kaj za prihodnost Afganistana.
Rupel je povedal: “Dogajanje v Afganistanu je posledica umika Američanov. Oni so že nekaj let ugibali, kako bi se umaknili iz Afganistana, kar je bila skrb prejšnjega predsednika Donalda Trumpa in navsezadnje sedanjega predsednika Bidna.” Afganistan se je izkazal za trd oreh že za predhodne “osvoboditelje” Sovjete. Tudi Sovjetska zveza se je morala umakniti iz Afganistana, ker ni uspela premagati svojih nasprotnikov. Prav zato je to državo prepustila svoji usodi. Po 11. septembru leta 2001 pa so se problema lotili Američani, in kot po 20 letih lahko vidimo, so ob tem doživeli neuspeh oziroma poraz. Znano je, zakaj so Američani sploh vstopili v Afganistan: ker so muslimani močno prizadeli ameriško politiko, zgodovino in civilizacijo. Američani pa so se takrat v koaliciji z drugimi državami Nata dogovorili, da bodo poskusili napraviti red v tej azijski državi.
“Red v Afganistanu pa se je izkazal kot zelo krhek. Američani so tam investirali okoli 1000 milijard dolarjev v obdobju 20 let. Ta investicija se je izkazala kot problematična in neuspešna.” A že v samem bistvu je problematična intervencija tujih držav (Američanov) v neki državi, ki je neurejena. Dejstvo je, da reda v državah dejansko ni mogoče vzpostaviti, ko gre za velike razlike verske, politične ali civilizacijske narave itd. Situacijo lahko nekoliko primerjamo z nekdanjo jugoslovansko krizo. Rupel je bil zelo prizadet, ko je izvedel, da je afganistanski predsednik Ašraf Gani zapustil svojo državo, namesto da bi jo branil. “To je približno tako, kot da bi slovenska vlada leta 1991 pobegnila v Avstrijo oziroma v kakšno drugo državo.” Če želi nekdo doseči spremembe v neki državi, v tem primeru v demokratične narave, gospodarskem uspehu, boljši organizaciji, na področju ženskih pravic, mora to storiti sam.
Eden velikih problemov Afganistana in talibanov je odnos do žensk
Tudi Slovenci smo si sami izbojevali svojo svobodo, demokracijo, ureditev itd., kar dejansko velja za vse narode. V Afganistanu živijo različni narodi: Paštuni (številčno so najmočnejši), Tadžiki, Turkmeni, Hazari idr. Težava teh narodov je, da meje držav niso identične z mejami narodov. Paštuni namreč prebivajo tudi v Pakistanu, zato so imeli ves čas napetosti izhodišče v Pakistanu. Velik del afganistanskega prebivalstva pa sega tudi na območje nekdanje Sovjetske zveze, sedaj pa živi v državah, kot so Uzbekistan, Tadžikistan idr. “Gre za izjemno kompleksen političen in geopolitičen problem, ki ga Američanom enostavno ni uspelo rešiti, ker je nerešljiv z inštrumenti, ki jih vojaštvo, moderna politika in diplomacija poznajo.” Obstajali so poskusi pogajanj med talibani in uradno oblastjo v Kabulu, toda ta pogajanja niso obrodila sadov.
Afganistan je država, ki se nagiba k verskemu radikalizmu, slednji pa ima drugačne poglede na ureditev družbe
Talibani so napredovali izjemno hitro, čeprav niso bili preveč dobro oboroženi v primerjavi z uradno vojsko, ki je imela ameriško orožje, kar vzbuja začudenje. Stvar je posebej zaskrbljujoča zato, ker kaže, da uradne vladne sile niso premogle ustreznega odpora zoper osvajalce. Opraviti imamo z državo, ki je 100-odstotno muslimanska in se nagiba k verskemu radikalizmu. Stvari, ki so se odprle z 11. septembrom, se dejansko niso bistveno premaknile. Vzroki za takšno situacijo so notranji. Afganistan je bil nekoč angleška kolonija. In dokler je to bil, so odgovornost za red in mir prevzemali Angleži oziroma okupacijske sile. Sedaj pa poteka vzpon muslimanske politike v imenu kalifata, kot denimo v Siriji in Iraku, kar je proizvedlo ogromno število migrantov, ki so se močno približali evropskim mejam, del pa je v Evropo tudi vstopil. “Tokrat se nahajamo pred podobnim problemom.”
“Problem je v tem, da ima muslimanski radikalizem drugačne poglede na ureditev družbe, na odnose med spoloma, demokracijo, modernizacijo itd.” V Aziji se vzpostavlja novo žarišče nestabilnosti. In Kitajska, ki ravno ne slovi kot najbolj demokratična država na svetu, simpatizira s talibani, res pa je, da utegne imeti težavo, ker ji talibani očitajo slab odnos do njenih lastnih muslimanov. Glede Trumpovih očitkov Bidnu pa je dejal, da je razumljivo, da si bosta republikanska in demokratska stran očitali marsikaj in da se bo polemika nadaljevala. Trump je sicer zadeve skušal urejati celo tako, da je s talibani načrtoval sestanke, podpiral pogajanja, a tudi sam napovedal odhod Američanov iz Afganistana. Američani so namreč žrtvovali denar in življenja za nekaj, kar večino Američanov pušča hladne, nezainteresirane.
EU bi v primeru Afganistana lahko igrala aktivnejšo vlogo
Mednarodni odnos Američanov se po Trumpu ni kaj bistveno spremenil. Nekateri zaradi Bidnove odločitve govorijo o zunanjepolitični katastrofi, a ta kriza ne bo bistveno prizadela ameriške politike. “Upam, da je ne bo prizadela. Ta je zelo pomembna za nas, za članice Nata in EU, ki je v tej zgodbi stranski opazovalec, kar zame ni povsem razumljivo in mi ni všeč.” Zaradi tamkajšnjega dogajanja je mogoče pričakovati migracije. Situacija v Kabulu je kritična in kaotična. Težava je tudi, ker je tam na tisoče Američanov in naenkrat ni mogoče vseh evakuirati. Treba je omeniti tudi tiste, ki so s posameznimi članicami Nata sodelovali in se bojijo maščevanja, neprijetnih dogodkov. Zaskrbljujoče je stanje človekovih pravic. Talibani ženskam namreč ne dopuščajo nobene vloge v družbenem življenju. Zadnjih 20 let je obstajal sistem, ki je ženskam zagotavljal vsaj del pravic.
“Ženskam se obeta zelo mračna prihodnost. Talibani prakticirajo šeriatsko pravo, ki je izjemno restriktivno glede vloge žensk v splošnem, njihove vloge v družini, v zakonu. Ne znam si predstavljati, kaj vse se lahko zgodi, poročila pa so strah vzbujajoča. Glede države pa ne pričakujem, da bi se v kratkem času lahko zgodilo kaj radikalnega, res pa je, da mnoge države, tudi ZDA, grozijo s tem, da nove ureditve ne bodo priznali.” Kot kaže, bo imel Afganistan nekaj diplomatskih zapletov. Doslej se je Afganistan v mednarodni skupnosti precej uveljavil, saj so bili tudi ljudje, ki so ga zastopali, precej odprti in liberalni ter izobraženi. Obstaja upanje za kakšen medsebojni sporazum, ki vseeno ostaja pod vprašajem.
Talibani so vzpostavili uspešen sistem ustrahovanja in teroriziranja ljudi ter tako onesposobili afganistansko vojsko
Za komentar pa smo povprašali tudi profesorja na FDV in kočevskega župana Vladimirja Prebiliča: “V osnovi sem takšen razplet dogodkov pričakoval, čeprav so bili nekateri drugačnega mnenja.” Oborožene sile Afganistana in njihova motivacija, da bi se spopadale s komer koli, zlasti s talibani, je izrazito na nizki ravni. Talibani so uspešno vzpostavili politiko zastraševanja in teroriziranja ljudi – niso se spopadali z obrambnimi silami Afganistana, ampak so prek njihovih najbližjih izvajali grožnje. In to je navkljub dobri opremljenosti in usposobljenosti vojakov razlog, da se nihče ni posebej upiral in da so bile napovedi, da se bo zgodila obsežna državljanska vojna, zgrešene. Evakuacija iz države poteka v velikem konsenzu, saj če talibani tega ne bi želeli, potem tudi tega ne bi bilo. Tisti, ki odhajajo, to počnejo upravičeno, ker so sodelovali z zavezniki oziroma drugo stranjo, povračilni ukrepi pa bodo sledili.
Preseneča pa drža talibanov, ki se ne odločajo za takojšnje obračunavanje z nasprotniki, ampak so prefinjeno in modro sprejeli odločitev za tiho amnestijo vsem, čeprav bi se to lahko spremenilo po stabilizaciji razmer. ZDA in zaveznikom sicer ni uspelo to, kar so menili, da jim bo – da bodo uspešno izvozili zahodno demokracijo v Afganistan. Po vojaški zmagi Američanov ni uspela implementacija delovanja oblasti. Obenem pa se je v vsem tem času razpasla korupcija, kar ljudi dodatno odvrača od zaveznikov, ki so državo dejansko povsem obubožale, medtem ko so tudi nekateri posamezni Afganistanci izjemno obogateli. Prav zato si marsikdo v Afganistanu od talibanov obeta boljše delovanje države in stabilizacijo razmer. Sicer pa je notranjepolitična scena v ZDA obremenjena s to vojno. Biden je s svojo potezo skušal rešiti vsaj ta problem, saj vojna ogromno stane, nihče pa je ne jemlje kot ameriško. “Čez mesec, dva bo celotna zadeva verjetno že pozabljena in bo ena odprta fronta manj.”
Obeta se nov migrantski val, ki se bo širil prek Pakistana v Evropo, na kar se moramo pripraviti
Domen Mezeg