Borba za volivce – borba za Slovenijo

Datum:

Slovenski politbarometri niso takšni kot tisti znanih zahodnih institucij, ki raziskujejo javna mnenja. Čeprav so se recimo v ZDA zmotili o razmerju med Trumpom in Clintonovo na zadnjih predsedniških volitvah, so bile razlike med napovedmi in končnimi rezultati dokaj minorne. Glavno vlogo so odigrali elektorski glasovi na Floridi in v ključnih državah t. i. rust belt, kjer so se ankete sistematično zmotile za kak odstotek. Pri nas je drugače. Ocene strank odstotkovno divje fluktuirajo, včasih tudi za +/-5 odstotkov, ne glede na to, ali je zadaj kakšen tehten razlog ali ne. Morda se stranka ta teden sploh ni pojavila v novicah, podpora pa ji je padla za polovico. Ninamedia hall-of-fame večno popularnih politikov (ki gre nekako takole: predsednik republike, režimski EU komisar, novi obraz, eden do dva žlahtna desničarja in 5 skrajno levičarskih aktivistov) zveni že skoraj kot tisto vsakoletno pismo božičku (čeprav ga morda levičarji raje pišejo Karlu Marxu …).

Ja, prepričan sem, da Marjan Šarec ni najpopularnejši politik v državi, in močno smrdi po tem, da ima Ninamedia fatamorgana kaj opraviti z evropskimi volitvami, ki bi rade LDS-ovsko konsolidirale politiko pod vodstvom Šarca. A vendarle … nekaj mi pravi, da se je priljubljenost Marjana Šarca in njegove fantomske stranke poklicnih kruhoborcev in starih partijskih kadrov res povečala. Ne tako zelo kot evro-volilno pretirava Ninamedia s svojim vzorcem 700 Bežigrajčanov in Prulčanov, a vendarle, dinamika zadaj je očitna.

Šarec je s tem, da ga nikjer ni in da nič ne naredi – razen da se pojavi na kakšni protokolarni funkciji in poka neslane vice pred novinarji -, iz sebe naredil nekakšno nedotakljivo mistično bitje, ki samo po sebi ni odgovorno za to, kar vlada naredi, oziroma lahko kanalizira duh Luke Mesca in si prisvoji zasluge za vse dobre stvari, slabe pa naprti političnim partnerjem. Ko sta se za upokojenske volivce  kot dve krvoželjni hijeni ravsala Alenka Bratušek in Karl Erjavec, je igral vlogo uravnoteženega modrega očeta, ki želi, da se njegovi otroci pobotajo.

Kako ustvariti novega Drnovška
NLB je prodal po bruseljski inerciji, ker med levim esteblišmentom itak velja dogma, da so se vse slabe stvari v slovenskem bančništvu zgodile izključno v letih 2004-2008, sam je raje ne bi prodal (“zmagovalci” iz volilnega bazena NOB nacionalnih interesentov so z razumevanjem prikimavali). Odločno je udaril po mizi, ko je umaknil kandidaturo Kodelje, ki se je osramotil na parlamentarnih zaslišanjih, in Bandlja … pardon, Bandellija (hvala bogu, da lahko zaradi partizanov govorimo slovensko!), ki je preveč očitno nakazal, kako mafijsko v resnici delujejo ministrstva. A so mu tako volivci kot mediji spregledali, da je te ljudi pred tem brez zadržkov tudi predlagal ali pritrdil predlogu, čeprav so se že povsem od začetka kazali opozorilni znaki. Prav tako je skoraj samostojno odgovoren za to, da je “popravil krivice”, ki so jih delavci v javni upravi trpeli vse od ZUJF-a naprej. Okej, on in nadkomisar Luka Mesec. Dejstvu, da bolivarji le delijo drobtinice, ki so jih uplenili nadpovprečnim naporom slovenskih izvoznikov, mediji niso pustili priti v območje javnega diskurza. Tako kot so se na vse pretege trudili, da bi se pomisleki o podpisu marakeške deklaracije polili z gnojnico psevdofašizma, nato pa dodatno počistili s pretresljivimi podobami mladega Abdulaha, ki so ga policisti v Veliki Kladuši ločili od staršev, medtem ko je mednarodna skupnost molčala. Prav tako se je brez težav rešil, ko je njegova koalicija napovedala brezkompromisno vojno s tistimi, ki jih hranijo – z uspešnimi podjetniki. Mediji so jih hitro prepoznali kot buržujske sovražnike delavskega razreda in jih temu primerno javno naslikali kot skupino pohlepnih kapitalistov, ki ustvarjajo dobiček na lomečih se plečih proletariata. Šarčeva koalicija  je bila s čavističnim predlogom vključevanja dividend v dohodnino in potencialne 70-odstotne obdavčitve podjetnikov kot vitez na belem konju. Končno nekdo, ki mu je mar za proletariat! POP TV je še isti teden, ko je predlog razjezil podjetnike, lansiral agitprop prispevek Preverjeno, ki je obdavčitev davkov na dobiček primerjal s fantazijsko tabelo drugih držav, ki je prikazovala, da smo v resnici že na pol davčna oaza.

Foto: Nova24TV

Seveda režimski mediji že vse desetletje naprej pišejo knjigo “Kako ustvariti novega Drnovška … za telebane”, v večni borbi proti politični opoziciji, zahodnemu kapitalu in fantomskemu fašizmu. S Šarcem, za katerega sem pred volitvami dejal, da je kot strah (votel na sredi, okrog pa ga nič ni), so dobili pravo tabula rasa platformo, na katero lahko na belo platno rišejo podobe velikega državnika, vrhunskega stratega, dobrotnika, inteligentnega in sočutnega sogovornika …  Šarec je ravno dovolj neveden, izgubljen v svetu visoke politike, hkrati pa narcisoiden in častihlepen, da je idealen za tak projekt ustoličenja novega ljudskega birokrata. Ja, po svoje je zelo podoben Janezu Drnovšku, a le če na Drnovška gledamo kot na rahlo narcisoidno birokratsko lutko, ki ji je globoka država vodila tranzicijo, jo speljala na stranpota rdečih direktorjev, zaviranja privatizacije in tihe ohranitve jugoslovanskih komunističnih fevdov, sama pa se zaslepljena s sijem slave tega sploh ni zavedala. Nova konsolidirana LDS bi izničila preostanek ega prejšnjih nastavljencev, ki jim je oblast udarila v glavo (Bratušek, Cerar, Erjavec). Kvaziliberalna opcija bi se lahko ponovno, tako kot v preteklosti, podala v bolj usmerjen, temeljitejši boj z neoliberalizmom ob pomoči od leta 1945 večno vladajočih “socialnih demokratov”.

Medijski pritisk je zaradi tega takšen, kot ga nismo doživeli že od “ljudskih” zaresovskih vstaj naprej. Ko tole pišem, sem na radiu že tretjič slišal, da je Šarec prehitel Pahorja kot najbolj priljubljen politik. Da je LMŠ prehitela SDS kot najbolj priljubljena stranka. Prva oddaja Tanje Gobec po “stresnih” Odmevih je bila namenjena izključno gradnji lika in dela predsednika vlade. S titoističnim zanosom ga opisujejo stare dame slovenske nacionalke, kot slavna korejska napovedovalka Ri-chun-hee med slavnostnim prenosom rojstnega dne velikega vodje. Da tak medijski napor, ki spominja na kitajske prevzgojne kampe v Xinjiangu, ne bi dajal določenih rezultatov, je naivno pričakovati. Že samo deljenje bonbončkov prisiljeno zarubljenih plodov konjunkture bi prineslo določen efekt. Vseeno moram na tem mestu priznati – vsi ljudje, ki jih poznam, tako levi kot desni, kot tudi tisti na sredini – strastno prezirajo Marjana Šarca. Vsak seveda iz svojih razlogov. Kot tudi Fajonovo – presenetljivo tudi na levici, ki ni tako zelo prijazna migrantom, kot si to predstavljajo aktivisti v SD in Levici. Pa o Bulčevi ne vedo, da sploh obstaja – v skladu s pričakovanji. Morda vsi živimo v nekakšnem informacijskem mehurčku in ne vidimo sveta okrog sebe. Mi libertarci pretežno na socialnih omrežjih ne vidimo, koliko urbanitov v glavnem mestu in metuzalemov na partizanskih proslavah se navdušuje nad Šarčevim mehkim socializmom. Šarec in njegovi bolivarski kruhoborci pa skozi debelo odejo medijskega maziljenja ne vidijo, kako nepriljubljeni, da ne rečem osovraženi so pri zdravi podjetniški sredici države, ki hrani tako njih kot nas vse.

Zaustavimo vlak, ki drvi v prepad
Večkrat premlevam vprašanje, kaj je storiti slovenski desnici, da se konsolidira v politično silo, ki bi lahko prvič sama, brez partizanskih dodatkov tipa DeSUS, prevzela oblast in poskrbela za politične reforme. Lahko se sprostimo, zleknemo in gledamo, da se tragikomedija bolivarjev odvrti do konca. Ko pride kriza in naplakne vse okostnjake socialistične požrtije zadnjega desetletja, bodo Šarca in bolivarje tako leve kot desne množice odnesle z Gregorčičeve 20. Niti ne potrebujemo takšne globalne krize, kot je bila leta 2008, le rahlo upočasnitev, ko se bo zalomilo z izvozom v tujino. Trenutni apetiti socialne države, koalicijskih infrastrukturnih projektov in celotne mafije, obešene na njih, so tako izrazito odvisni od neprekinjene in krepke rasti, da lahko že majhne nestabilnosti na trgu povzročijo kataklizmo nepojmljivih razsežnosti. Kaj lahko se nam zgodi, da se nam bo še kolcalo, da leta 2013 nismo sprejeli trojke, namesto da nas je pogumno z denarjem naših vnukov reševala Bratuškova. Pokojninski sistem je tako neuravnotežen, da mu tudi gospodarska rast sama ne bo pomagala. Zdravstvo se šibi pod pritiski slabe organizacije in zdravstvene mafije, ki sistem najeda od znotraj. Koalicija je načeloma dala vedeti, da pokojninske in zdravstvene reforme v tem mandatu ne bo, davčna pa bo le v tej meri, da bomo še manj prijazni za tuje investitorje in se bomo oholo še naprej primerjali z Avstrijci in Skandinavci, češ tam so davki na dobiček še večji, zanemarili pa dejstvo, da tisti odprti zahodni kapitalistični trgi ponujajo za svoj davčni izplen tudi urejeno zakonsko, sodno in birokratsko okolje, ki ga mi nikakor ne premoremo, ta vlada pa zopet ne kaže apetitov, da bi se okoli tega kaj spremenilo. Šarčevo deljenje bonbončkov je igra za kratek čas in nadaljevanje strategije ZaVsakoCeno. Človek dobi občutek, da se gospod zaveda, da je na vlakcu smrti in da se bo vožnja nekoč končala, zdaj pa bi rad strastno užival v vsakem lupingu. Zato je čakanje, da se bolivarski vlak na vso moč zaleti v zid resničnosti, povsem legitimna strategija. Morda politično še najbolj modra. Po naslednjem brodolomu se pač nihče na levi ne bo mogel več izgovarjati na obdobje 2004-2008. To bi bila prva juha, ki bi jo pojedli vrelo.

Po drugi strani pa se na vlakcu smrti vozimo tudi navadni državljani. Naši starši, otroci, stari starši, prijatelji, vsi ljudje, za katere nam je mar. Zato je moralno pravilno, da skušamo vlak ustaviti, preden ga levica nacionalno interesno zopet ne spelje v prepad. Težko je v tej deželi, kjer je koalicija neposreden izdelek medijev. Težko je tudi zaradi kompliciranih odnosov, ki jih ima slovensko sodstvo do totalitarne oblasti. Čeprav je baje bila lustracija v sodstvu izvedena, je naivno pričakovati nepristranskost sodnikov (predvsem sodnic, saj se je po jugoslovanski tradiciji ta poklic povsem feminiziral), ki sodijo danes, ki so jim predavali marksistični profesorji  in ki imajo pogosto dokazane osebne (včasih pa tudi poklicno-poslovne) povezave z levo politično elito. V taki državi ne moremo pričakovati objektivnosti medijev, niti pravnomočnih obsodb levega poslovno-političnega kriminala. V tem trenutku imamo na desni le resnico. Edino zdravilo proti enoumju uradnega javnega diskurza, ki iz leta v leto drvi proti absurdni radikalizaciji. Če jo bomo povedali na tiho, nas nihče ne bo poslušal. Če jo bomo povedali na glas, bomo fašisti. A moramo jo povedati. Raje na glas. Tudi Pučnik si jo je nekoč upal. Tudi komunistka Angela Vode, ki je že pred 70 leti ugotovila, česar Tanja Fajon še danes noče priznati – da je socialistična revolucija le drugi del fašističnega kovanca. Vse, kar imamo, so naše misli. Empirične dokaze, da smo ekonomsko na pravi strani zgodovine. Logično konsistentnost. Družinske vrednote. Razsvetljensko in katoliško tradicijo. Zdravo domoljubje, ki ga znamo jasno ločiti od fašizma, katerega nas obtožujejo narod zanikajoči radikalci tipa Boris Vasev. Danes smo morda še izrinjeni iz medijskega in političnega mainstreama, a gotovo je, da se bo to spremenilo. Ne smemo pa čakati tako dolgo, da se spremembe zgodijo komaj po grškem scenariju. Moralno smo odgovorni, da damo glas tisti tihi večini Slovencev, ki jih ima Dejan Židan za fašiste. Naša pravica je, da jih branimo in zastopamo. Glasno in provokativno. Prek sredstev javnega obveščanja – vsaj tam, kamor lahko pridemo. Na socialnih omrežjih – vsaka sodobna revolucija se bo začela najprej na internetu, šele nato se bo preselila na ulice. V ZDA se stvari premikajo. Donald Trump je le posledica nekega globljega gibanja naveličanosti nad kulturno-marksistično indoktrinacijo, ki je v času Baracka Obame dosegla svoj vrhunec. Konec leta 2016 je bilo v ZDA podobno hudo belopoltim, srednjeslojnim republikancem, ki jih je ogromen liberalno-levičarski stroj čez noč okarakteriziral za nestrpneže. Danes je v podobni situaciji naša desnica. Ko sem kandidiral na lokalnih volitvah za občinski svet, so me najprej opozorili, da lahko kadarkoli odstopim, če bo kdo name ustvarjal pritisk. Tako daleč smo prišli, da je biti del desnega političnega gibanja že nekakšna stigma. To moramo spremeniti.

Ko bo Janez Novak razumel, da je Šarec del mafijsko-kapitalistične levice
A ne tako, da kot Slavko Bobovnik razpravljamo s skrajnimi levičarji tipa Mesec, Kordiš, Židan, Štromajer, Ciglar, kot da so diskusije vredni politični nasprotniki. Niso. In to jim moramo povedati. Brutalno in neposredno. Tako kot v ZDA tako dobro znajo Ben Shapiro, Thomas Sowel, Stephen Crowder, Jordan Peterson (čeprav sta zadnja dva Kanadčana, a kljub temu hud trn v peti ameriške demokratske levice). Vsako Ahilovo peto, venezuelsko jajce, lažno obtožbo fašizma, komunistično parolo in rdečo zvezdo moramo pribiti na tnalo, jo analizirati, izolirati in jo vreči sogovorniku nazaj v obraz, dokler ne bo imel več česa povedati. Le tako lahko dobimo igro s skrajno levico, ki je postala mainstream slovenske politike. Ko bomo tako v absurdnost pahnili skrajne temelje slovenske levice, potem bo tudi kvaziliberalni ALDE del bolivarjev imel ogromne težave pri pozicioniranju svojih idej. Socializem je treba dovolj prepričljivo predstaviti kot absurdno teorijo (ki je zgodovinsko vsakič, brez izjem, prinesla smrt, revščino in nesrečo). Tako bomo spodnesli vejo celotni koaliciji – tako skrajnemu SD-ju in Levici, kot ALDE neoLDS-u. Ja, res je veliko Slovencev naravno nagnjenih k butlsocialzmu. Veliko se nas plodno odzove na semantične članke tipa “26 najbogatejših posameznikov ima več premoženja kot polovica človeštva”. Naš naravni odziv je, da bi se moralo takšno premoženje bolj “pravično” porazdeliti med prebivalci, kot je moraliziral Edi Pucer. To so pač odmevi tiste najbolj pravične porazdelitve iz leta 1945. A takih je veliko manj, kot si mislite. Komaj dovolj, da v parlament pripeljejo SD in Levico. Preostali so ljudje, ki iščejo Jurčičevo Telečjo pečenko. Neko stabilnost, ki jih bo čim manj ovirala pri osebnem in kariernem razvoju. Naša naloga je, da jih prepričamo, da je desna sredina tista prava pot, ki jim bo tak razvoj brez ovir velike države omogočila. Naša naloga je težka in s prijaznostjo ne bomo uspeli. Tudi z nesramnostjo ne. Pač pa z argumenti in odločnostjo. Težko je, ker nimamo lahkih odgovorov. Ne moremo ropa premožnih in srednjega sloja skozi razrednobojno retoriko predstaviti kot končno rešitev problema nizkih plač in revščine. Ne moremo igrati na čustva zavisti in neprivoščljivosti, ki so nam nekako genetsko prirojena. Levica lahko in to s pridom izkorišča. Mi moramo normalnim ljudem razložiti, da na svetu ni zastonj kosila. Da se je treba za prav vse v življenju potruditi in garati, če želimo tudi mi nekoč biti del enega odstotka. Da tuj kapital ni isto kot enote SS na Osankarici. Da manjši davki za podjetnike pomenijo razvojno priložnost za regijo. Da lahko v resničnem svetu vse večje avtomatizacije državno regulirane minimalne plače na daljši rok pomenijo manjše povprečne plače, več brezposelnosti in inflacijo.

Levica je kot nekakšen v Rusiji živeči stric, ki pride včasih na obisk in da otrokom kak priboljšek v zameno za to, da se lahko z njimi zvečer na skrivaj stušira. Desnica je strog družinski oče, ki da otrokom vse potrebne življenjske lekcije, a se razen tega ne vtika v njihovo življenje in budno pazi, da se ne bo sumljivi ruski stric, ki otrokom v žep tlači zmečkane bankovce za 10 evrov, zvečer smukal okrog kopalnice. Otroci bodo imeli danes raje strica, kot odrasli pa ga bodo sovražili, ko bodo spoznali, kako so bili prevarani. Naša naloga v tem trenutku je, da »otrokom« razložimo, zakaj je stric zloben kljub priboljškom, zakaj so stroge lekcije in asketska vzgoja potrebni za kasnejši uspeh v svetu neizprosne konkurenčne meritokracije in, kar je še najpomembneje – da je ravno tak način življenja edini v zgodovini človeštva, ki je proizvedel srednji sloj. Nobena monarhija, noben fevdalizem in noben socializem ga ni. Tržni kapitalizem ga je. Ne pozabimo – borimo se za tisto sredino, ki je to sposobna razumeti. Ne za tiste, ki po Facebooku lepijo slike Tita z napisom: “Maršale, vrati se!” Ne za ljudi, ki se vsako leto zbirajo pri bolnici Franji in v Dražgošah. Ne za ljudi, ki so aktivno udeleženi pri mafijskih poslih globoke države. Nagovarjamo Janeza Novaka elektroinštalacije s.p., ki ne razume, zakaj mora od 2.300 zasluženih evrov dati 1.100 evrov nazaj, poleg tega, da plačuje večni krizni DDV in stratosferske trošarine. Za pokojnino, ki je ne bo, in zato, da mu bo na srcu bolan otrok umrl v UKC-ju zaradi birokratske, ne pa strokovne nesposobnosti. Zato, da bo država z njegovim denarjem nagrajevala svete delavce v javni upravi in s pomočjo državno-sekretarskih politkomisarjev za 50.000 evrov dečke učila, kako se morajo obnašati na zmenkih. Janez lahko razume, čeprav je danes zmeden. Ko bo razumel, da je Šarec le prijazen obraz skrajne (na skrivaj mafijsko-kapitalistične) levice, ki od zadaj vodi celotno zabavo (in da, kot nič na svetu, tudi ta zabava ne bo zastonj), potem bo imel na volitvah le še eno politično preferenco. Zdaj je naša naloga, da ga prepričamo. Borba za volivce je postranska. Zdaj se borimo za Slovenijo.

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

Malha Electa naložb prazna: Upniki se bodo obrisali pod nosom

Stečajna upraviteljica Electa naložb Nataša Kozelj je v postopku...

Ali mirovniki ZN namerno ignorirajo nezakonite kršitve Hezbolaha?

Izraelske obrambne sile (IDF) so obtožile mirovne sile UNIFIL,...

Golobova farsa pred KPK: Trdi, da je hotel zgolj “depolitizirati” policijo

Danes na KPK potekajo zaslišanja v zvezi z obtožbami,...