“V našem času so iznašli geslo o smrti Boga. Če Bog v družbi umre, postane svobodna, so nam zagotavljali. V resnici pa smrt Boga v družbi pomeni tudi konec njene svobode, saj umre smisel, ki daje orientacijo. Tedaj izgine tudi merilo, ki kaže smer s tem, ko nas uči razlikovati dobro in zlo. Zahodna družba je družba, v kateri je Bog v javnosti odsoten in ji nima ničesar več povedati. In zato je to družba, v kateri se vedno bolj izgublja merilo človeškosti,” je zapisal zaslužni papež Benedikt XVI. v prispevku, ki izraža njegov pogled na problematiko spolnih zlorab v Katoliški cerkvi.* V prispevku se papež dotika treh sklopov vprašanj. Najprej opiše splošni družbeni okvir, znotraj katerega so se med letoma 1960 do 1980 popolnoma sesula dotlej veljavna družbena merila o spolnosti. Nadalje opredeli posledice, ki jih je to imelo na vzgojo in kasnejše življenje duhovnikov. Razmišljanje pa sklene s tem, kako bi lahko Cerkev pravilno odgovorila na nastale razmere.
Na kratko povzeto: Med naplavinami šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki jih je zaznamovala spolna revolucija, je tudi teza, ki cerkvenemu učiteljstvu priznava “nezmotnost” le še glede verskih vprašanj, v celoti pa mu jo odreka na področju morale. Benedikt se strinja, da ta teza ni popolnoma zgrešena in zasluži nadaljnjo razpravo, vendar obstaja moralni minimum, ki je neločljivo povezan s temelji vere in ga je treba braniti (…). “Kdor Cerkvi na tem področju odreka poslednjo učiteljsko pristojnost, jo sili k molku prav tam, kjer gre za mejo med resnico in lažjo,” je prepričan. Ne brez razloga.
Nevarnosti moralnega relativizma se je zelo dobro zavedal že papež Janez Pavel II., zato je leta 1993 naročil pripravo okrožnice Veritatis splendor (Sijaj resnice), ki naj bi bila branik pred idejo, da ni ničesar, kar bi bilo povsem dobro, in tudi ničesar, kar bi bilo vedno slabo, temveč je vse – odvisno pač od trenutka in okoliščin – samo relativno boljše oziroma relativno slabše. Okrožnica vztraja pri stališču, da mora katoliška moralka spoštovati neko poslednjo mejo: so vrednote, ki ne morejo biti prepuščene tehtanju in jih ni mogoče opustiti zaradi še višje vrednote, so celo nad ohranitvijo fizičnega življenja. “Življenje, ki bi ga odkupili z zatajitvijo Boga, življenje, ki sloni na poslednji laži, ni življenje,” je zapisal Benedikt, ki kot spust pod poslednjo moralno mejo, ki se nikoli ne bi smel dogoditi, razume tudi opustitev zaščite otrok pred različnimi zlorabami. In vendar se taki spusti dogajajo – v svetu, v Cerkvi in celo s strani posvečenih oseb.
Neopažene zlorabe v krogu družine
Benedikt v prispevku obravnava pedofilijo znotraj Cerkve s strani posvečenih oseb, saj je bilo besedilo napisano ob robu srečanja predsednikov škofovskih konferenc, ki je bilo februarja v Vatikanu, obravnavali pa so prav to problematiko. Je pa njegovo razmišljanje lahko povod za mnogo širši razmislek. Razumljivo je, da se Cerkev globoko sramuje zlorab, saj bi morala prav ona otroško nepokvarjenost braniti kot najdragocenejši zaklad. Razumljivo je, da težko najde besede v svojo obrambo, ko ji javnost in mediji ta zločin, pogosto tudi privoščljivo, očitajo. Zdi pa se, da v senci obtoževanja Cerkve ostajajo neopažene številne druge, prav tako boleče zlorabe, kot so denimo tiste v krogu družine, ki bi morala biti otrokom najvarnejše zatočišče, a jih prav tam neredko zlorabljajo dedki, strici, celo očetje, v razsutih družinah pa novi partnerji njihovih staršev, ki si pred tem zatiskajo oči. Tudi te zgodbe o zlorabah prihajajo na dan šele mnogo kasneje. Če sploh.
A ko danes z grozo poslušamo zgodbe odraslih, ki so bili kot otroci zlorabljeni za domačimi zidovi ali v mraku zakristij, nočemo niti pomisliti, da bomo jutri poslušali zgodbe o nekih drugih zlorabah, ki se prav zdaj dogajajo vsem na očeh. Kaj nam bodo o ukradenem otroštvu nekoč pripovedovale male misice, ki jih neodgovorni starši, najpogosteje matere, vlačijo na lepotna tekmovanja, kjer komaj pet- ali šestletne, našemljene v lepotne kraljice, paradirajo pred sodniki, ki ocenjujejo njihov videz, obnašanje, hojo in lepoto? Kaj bodo, ko odrastejo, pripovedovali dečki, kot je Desmond is Amazing, ki jih začnejo lastni starši v najrosnejših letih oblačiti in ličiti kot prostitutke, da bi s pritegovanjem pozornosti zadovoljevali zblojene fantazije? Kakšne bodo zgodbe dečkov in deklic, ki na paradah ponosa pozirajo z mavrično našemljenimi in praktično nagimi odraslimi? Kakšne zgodbe se bodo (iz)rodile iz družbeno vse bolj sprejemljivega spreminjanja otrok v objekte seksualnega poželenja odraslih sprevržencev?
Da ne bo pomote – nove oblike zlorab, ki se dogajajo vsem na očeh, niti za las ne zmanjšujejo krivde in odgovornosti povzročiteljev klasičnih zlorab. A ko obsojamo slednje, moramo storiti vse, da bi preprečili tudi nove oblike. Če nam gre za otroke in njihovo dobro, seveda. Če je dovolj diskreditirati Cerkev, lahko še naprej ploskamo na paradah.
Zlata Krašovec