Kako uspešen je slovenski izobraževalni sistem? Ali so slovenski diplomanti na evropskem trgu dela konkurenčni? Kaj je Erasmus+ in ali smo Slovenci zapečkarji? Kdo v javnem sektorju si v resnici zasluži dodatek za stalno pripravljenost in zakaj to niso profesorji? Kako in zakaj je Slovenija v svojem razvoju od 90-ih let naprej počasi zaostajala za drugimi državami EU?
Evropski poslanec Milan Zver je bil minister za šolstvo in šport v obdobju med letoma 2004 in 2008, danes pa med drugim deluje v odboru za kulturo Evropskega parlamenta, kamor sodi tudi izobraževanje. Hkrati je stalni poročevalec Evropskega parlamenta za evropski program Erasmus plus na področju izobraževanja, usposabljanja, mladine in športa.
Včasih radi rečemo, da mladi iz Slovenije bežijo oziroma da prihaja do tako imenovanega bega možganov. Imate tudi vi tak občutek?
Niti ne. Morda smo celo še preveč zapečkarski po nekih kulturnih usmeritvah. Slovenci se radi vračamo domov – tudi če gremo v tujino, se na stara leta radi vrnemo domov. Na to kaže že veliko leposlovnih del, ki zajemajo ravno ta fenomen. Je pa res, da dandanes ni več mogoče živeti v neki zaprti družbi. Mladi radi potujejo in to je zelo dobro. Program Erasmus poteka že od leta 1987 in je med mladimi verjetno najbolj prepoznavna blagovna znamka. Poznajo jo tako dobro, da so jo pred dvema letoma vzeli kot krovno ime za vse tovrstne projekte v Evropski uniji. Izobraževanje je suverena politika vsake države članice. Za države, ki so se kasneje priključile prvotni skupini članic Evropske unije, je zelo pomembno, da poskušamo prepoznati in prevzeti dobre prakse, ki jih vidimo pri drugih. Za to sem si zelo prizadeval že kot minister.
Na kak način?
Spomnim se, da sem Slovenijo takrat vključil praktično v vse mednarodne raziskave na vseh področjih od osnovnega do srednjega šolstva pa tudi fakultet. Razlog je bil predvsem ta, da bi videli, ali smo sploh primerljivi in ali smo dovolj konkurenčni, ali opremljamo mlade z ustreznimi znanji in vrlinami. Lahko rečem, da je bila ta poteza pravilna, saj so se šole seveda skupaj z učitelji in učenci še bolj pripravljale na te mednarodne preizkuse in z veseljem rečem, da smo bili vselej dokaj dobri.
Mi smo v vseh panogah znanja, tudi športnih, primerljivi tam nekje do najstniških let, tam nekje do petnajstega, šestnajstega leta. Kasneje pa ne več. Tudi zaradi sistema financiranja, ki je v Sloveniji obrnjen na glavo. Slovenci vlagamo izjemno veliko v vrtce, veliko tudi v osnovno šolo, manj v srednje šolstvo, najmanj pa na visokošolsko raven. Posledica tega je seveda, da so naši študentje premalo konkurenčni, premalo je uporabno njihovo znanje, še manj pa uporabljivo.
Vi ste bili tako visokošolski učitelj kot minister. Kako gledate na afero z dodatki na stalno pripravljenost, ki so si jih izplačevali profesorji? Sedaj je nekako potihnila …
Bi rekli, da je slovenski diplomant, deniva družboslovne smeri, ko gre v tujino, s svojim znanjem zares konkurenčen na evropskem trgu dela?
No, v splošnem bi lahko rekli, da je konkurenčen. Veliko je delovnih mest tudi v Evropskem parlamentu, kjer so se mladi sami znašli, naredili sprejemne izpite oziroma intervjuje in bili sprejeti na zelo zahtevna delovna mesta. Pri Slovencih je tako: tudi če šola ni dala dovolj znanja, smo dovolj sposobni, da se prerinemo ali pa prebijemo skozi življenje na tuje. Imamo v sebi nekaj tega preživetvenega nagona. To se mi zdi dobro, zato smo tudi kot majhen etnični organizem preživeli. Dejstvo je, da danes formalni šolski sistem izgublja svoj monopol, mladi namreč pridobijo dobršen del svojega znanja, veščin pri neformalnem izobraževanju. To postaja vedno bolj pomembno v sodobni družbi. To sicer ne pomeni, da moramo formalni šolski sistem opustiti – nasprotno, vendar ga je treba prilagajati sodobnim zahtevam, narediti veliko bolj fleksibilnega. Predvsem ga moramo približati gospodarstvu, predvsem na področju poklicnega izobraževanja bi se morali učiti skozi delo oziroma prakso in ne biti ves čas v učilnicah.
Milan Zver je bil v letih med 2004 in 2008 minister za šolstvo in šport. To so bili najpomembnejši poudarki v času njegovega ministrovanja:
Zakaj se kurikulumi tako počasi spreminjajo?
Anja Dangubič