Šestega junija je potekalo na vseh ravneh precej pomembnih političnih srečanj. V Sarajevu so predsedniki jugoslovanskih republik tekli zadnji krog pogajanj o preureditvi Jugoslavije, v Beogradu se je sestalo zvezno predsedstvo, v Ljubljani pa je vlada želela omiliti odmevne izjave finančnega ministra.
V bližini Sarajeva so se srečali predsedniki republik in pretresali makedonsko-bosanski predlog Kira Gligorova in Alije Izetbegovića o nekakšni novi Jugoslaviji. Čeprav je ob pristanku na sarajevskemu letališču Slobodan Milošević podal opazko, da se bodo pogajali, dokler ne dosežejo dogovora, se ta niso premaknila iz mrtve točke. Vzrok gre verjetno iskati v prevelikem razhajanju med mnenji, na kak način sploh sodelovati. To je potrdila tudi odpoved skupne tiskovne konference ob koncu dneva, kljub temu, da je bilo akreditiranih več kot 250 domačih in tujih novinarjev.
Časopisi in analitiki so se strinjali v oceni, da je šesterica zamudila zadnjo priložnost za ureditev prihodnjih političnih odnosov v Jugoslaviji, novica dneva za Slovenijo pa je bila, da Milošević prvič osamosvojitvi Slovenije ni vehementno nasprotoval. Delo je zapisalo, da je s tem Milošević prižgal zeleno luč za slovensko samostojnost.
Politična omahljivost v ciljni ravnini
Bližina datuma razglasitve samostojnosti je v prenekatero politično glavo zasadila dvom o pravilnosti odločitve in vprašanje, ali projekt vodijo pravi ljudje. Zaradi Drnovškove podpore projektu Gligorov – Izetbegović sta na razgovorih na slovenskem predsedstvu v konflikt prihajala Janez Janša in Ciril Zlobec. Zaradi odmevnega nastopa novega finančnega ministra Dušana Šešoka, ki je dejal, da je Slovenija v slabi finančni kondiciji in nasploh slabo pripravljena na osamosvojitev, se je zaiskrilo tudi med nekaterimi ministri in Lojzetom Peterletom.
Predsednik vlade Peterle se je zato trudil v javnosti popraviti nekatere (tudi napačne) vtise. Napovedal je drugo fazo osamosvajanja po uspešno sprejetem svežnju zakonov, vlada pa je za novinarje organizirala ogled polnih skladišč blagovnih rezerv, s čimer je želela povrniti zaupanje javnosti. Prav tako je iz sistema deviznega poslovanja z Beogradom izločila Ljubljansko banko (LB). LB je namreč v bilancah izkazala primanjkljaj 220 milijonov dolarjev in po mnenju svetovalcev tako imenovane Sachsove skupine igrala dvojno igro, saj deviznih sredstev ni obdržala, čeprav bi jih po dogovoru z vlado morala. Šele z izločitvijo so devizna sredstva končala v rokah slovenske vlade in omogočila tudi uvedbo samostojne slovenske valute.
Poleg tega je Peterle novinarje seznanil z željo predsednika izvršnega sveta Jugoslavije Anteja Markovića, da bi na prihodnjem zasedanju slovenske skupščine osebno nagovoril poslance. Po Peterletovih besedah Markovičev nagovor pomeni, da je zvezni izvršni svet posredno priznal zakonitost slovenske osamosvojitve.
Vlada je potrdila tudi predlog zakona o praznikih. Prešernovemu dnevu in dnevu OF so se pridružili predlogi za praznovanje velikonočne in binkoštne nedelje ter 26. december kot dan opredelitve slovenskega naroda za samostojno državo. Prvi november so preimenovali v dan spomina na mrtve, nekateri člani vlade pa so predlagali tudi, da bi med praznike vključili praznovanje 26. junija kot dneva državnosti. Novembra 1991 je slovenska skupščina večino predlogov potrdila, za dan državnosti pa so določili 25. junij.
Evropska skupnost (ES) – Jugoslavija
Zvezni izvršni svet (ZIS) se je seznanil z izsledki pogovorov med ES in Jugoslavijo. ES je menila, da je bil Markovićev program reform dobro zasnovan, a je zaradi nacionalnih trenj propadel. Finančno pomoč Jugoslaviji je tako pogojevala z njegovo izvedbo. Drugi pogoj za dodelitev sredstev, je bilo nadaljevanje procesa demokratizacije. Če oba pogoja ne bosta izpolnjena, denarja ne bo, so sklenili v Bruslju.