“Dražgoše so kraj smrti, ne svobode. Partizanske in civilne žrtve so posledica revolucionarno utemeljenega boja proti okupatorju. Ni spodobno in pietetno, da se tam obračunava z demokratično izvoljeno vlado in se izmišlja fašiste. Pokoj vsem žrtvam Dražgoš,” je ob precej neokusnem “slavljenju” Dražgoš komentiral prvi predsednik vlade RS Lojze Peterle, dogodek pa ni ostal neopažen niti s strani priznane publicistke Alenke Puhar. Strokovnjakinja na področju psihozgodovine je med drugim zapisala, da se za usodo Dražgoš nikoli ni kaj dosti zanimala, jo pa zelo zanimajo svarila Milana Kučana pred fašizmom. Prav iz tega razloga je letos naredila izjemo in prebrala govor nekdanjega predsednika – ter ob tem zapisala tudi nekaj svojih misli.
Pred desetimi dnevi je, sicer sredi epidemije, odmevala slovesnost ob 80-letnici dražgoške bitke. Odmevala je tudi zato, ker si vedno več ljudi upa reči bobu bob in povedati, da je bila dražgoška bitka vse kaj drugega kot mit, ki so nam ga slikali režimski snovalci zgodovine našega naroda. “Smo januarja 2022 – v realnem času, a tudi v času pravljic in slikanic, ki so najbolj idilične pozimi, ko sneg prekrije podrobnosti in je neskončna belina lahko prispodoba nečesa, kar v resnici ne obstaja ali se ni nikoli zgodilo tako, kot se praznuje,” je v Utripu dejal dr. Jože Možina in s tem močno razkuril tiste, ki želijo, da bi pravljicam za otroke verjeli še naprej. A dejstva pač govorijo sama zase, pritrjujejo pa jim tudi pričevalci. Nerazumljivo je, zakaj se ne slavi resnično zmagovite bitke Cankarjevega bataljona, ki se je zgodila mesec dni pred Dražgošami, v Rovtu pod Blegošem. Takrat je padlo 45 okupatorjev, ubit pa ni bil noben civilist. Česar za tragično dražgoško bitko žal ne moremo trditi.
“Ideološka govorica, ki smo jo vajeni, se ohladi, če dobijo glas tisti, ki so tragedijo doživeli in trpeli,” so odmevale tako besede Možine kot tudi njegovih Pričevalcev. V Dražgošah je tragično umrlo 41 vaščanov – nekatere so okupatorji postrelili, druge žive zažgali. Vas so uničili do temeljev, preživele vaščane pa izgnali. Na spomeniku, pred katerim se poklanjajo, je še vedno zapisano, da so izbojevali veliko zmago. Nikjer pa ni zapisanih imen pobitih vaščanov, ki bi se jim v resnici morali poklanjati v Dražgošah. Vaščani so zapis imen zahtevali, a so bili zavrnjeni, češ da to na ta spomenik ne paše. Že pred dvajsetimi leti je bil slavnostni govornik Milan Kučan, ki je dejal, da je bila ta bitka smiselna in potrebna. Vaščani pa so prepričani, da je šlo za politično zamisel, žrtvovati vas in okriviti Nemce. “Mi smo bili vsi proti okupatorju, nismo pa bili komunisti,” je pripovedoval Franc Kavčič, ki je dražgoško tragedijo doživel in preživel. Letos je Kučan govoril predvsem o aktualni politiki in o novodobnem fašizmu – kar je pritegnilo pozornost publicistke Alenke Puhar, ki je ob tem zapisala nekaj vrstic. Njene misli objavljamo v nadaljevanju.
Alenka Puhar: Naj mi drage Dražgoše oprostijo, a za njihovo usodo se nisem nikdar močno zanimala
“To mi je učinkovito zadušilo ustvarjanje veličastnega filma o Dražgošah – mogoče pa je bila v igri tudi tv nadaljevanka? – ki so ga delali in delali in ne naredili. Dogajalo se je v času moje mladosti, ko je zveza borcev ob soglasju politbiroja ugotovila, da nam silno manjka en veličasten spektakel o partizanih. Zakaj se vsi partizanski superfilmi dogajajo v Bosni?! Skrajni čas je, da žarometi osvetlijo tudi slovenske zmage, slovensko trpljenje, slovenske komandante, slovenske valterje ki branijo… karkoli že… Mogočna ekipa je menda delala več let, napisali so na ducate scenarijev, borčevske in politkomisarske komisije pa niso bile nikdar zadovoljne. Baje rezultati niso bili nikoli zadosti veličastni, srce parajoči, idejno dovolj krepko podprti… Zmeraj znova so hoteli še nekaj trobent in pozavn več… Kaj vem, kaj vse se je dogajalo in zgodilo. Vem samo, da se je vse skupaj sfižilo kot ognjemet v gosti megli. In stalo je velikanske vsote denarja. Propagandna akcija na kvadrat je sramotno propadla – in v marsikom pustila samo slab okus in jezo, ki je ni bilo dovoljeno izraziti.“
Svarila Milana Kučana pred fašizmom me pa zanimajo še posebno
“Zato: Ne, nikdar nisem obiskala Dražgoš in nikdar ne gledam slavja, ki ga tam prirejajo. Da sem tokrat naredila izjemo in vsaj poslušala in prebrala govor, je krivo svarilo pred fašizmom. To me pa zelo zanima. Že vse življenje, ki se je, bog se me usmili, dogajalo pod stalnim obnebjem antifašizma. Svarila Milana Kučana pred fašizmom me pa zanimajo še posebno. Ob njegovem nastopu januarja 2022 se je koristno spomniti na nastop tovariša Milana Kučana aprila 1988. Tedaj je prvi mož komunistične partije sklical “razširjeni kolegij RSNZ”, se pravi vodilne ljudi policije in “subjektivnih sil”, da bi pretresli položaj v državi. Tako v Jugoslaviji kot v Sloveniji. Bil je dramatičen. Gospodarstvo je bilo v razsulu, inflacija je dosegla svetovni zgodovinski rekord, ljudje so bili obupani in revoltirani, v nasprotju z desetletji relativne ponižnosti so se začeli odkrito upirati in organizirati. V Sloveniji je bila večina teh dejavnosti mirna in dostojna. Ljudje so se zbirali v manjših skupinah, si izmenjavali misli, članke in sem pa tja načrte za prihodnost. Občasno so se zbirali tudi v večjem številu, če so našli kakšno dvorano, nekajkrat se je to posrečilo celo v Cankarjevem domu. In ob takšnih priložnostih so prav vneto ploskali, sem in tja zatopotali z nogami – in, res je, včasih je kdo tudi zažvižgal!“
Tako so spomladi 1988 “zdrave sile”, kot so si rade rekle, dobile novo, herojsko zgodovinsko nalogo: Z vsemi silami v boj proti prihajajočim fašistom in nacistom!
“Ali je želja po odpravi enostrankarske diktature resnično znamenje nastopajočega fašizma in nacizma? Ali načrti za drugačno, “meščansko” ustavo res napovedujejo padec iz skoraj-idealnega samoupravljalskega blagra v temo nezaslišane diktature hitlerjevskega tipa? Ali tovariš Kučan ve, kaj govori? Da se ni tovariš Kučan nemara zmotil? In z njim vsi vodilni funkcionarji, ki so mu vneto pritrjevali? No, večina pozneje ni imela kakšnih posebnih težav pri kohabitaciji s temi “fašistoidnimi tipi”, smernice pa so ponotranjili, prenesli na mogočen krog sodelavcev in jih zvesto izvajali. Z žarom se jih držijo še danes. Njihova najbolj očitna tarča je takoj leta 1989 postal Jože Pučnik, ki so ga sramotili z oznakami nemškutarstva, nemške policije, ss-metodami, diktatorskim nastopom, itd. itd. In v nadaljevanju je bilo na tisoč in en način poskrbljeno, da se je antifašizem baročno razcvetal. Slovenski Kapitol je poseljen z mogočno jato gosi, ki zaznavajo fašizem v vsem mogočem in nemogočem ter vztrajno opozarjajo na to nevarnost. In uživajo privilegiran status moralne superiornosti, ki temu pritiče. In govoričijo tako nespoštljivo in brez tehtnega razmisleka, da zmanjkuje potrpljenja…“
Sara Bertoncelj