Višje sodišče v Ljubljani je v senatu v kazenski zadevi zoper osumljenega Zorana Jankovića zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika o pritožbi okrožne državne tožilke svetnice Blanke Žgajnar s Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani na seji 13. septembra 2017 sklenilo, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožilka se je pritožila na Višje sodišče v Ljubljani zaradi sklepa, da se izloči dokaze o farmacevtki, to pa je njeno pritožbo zavrnilo. V odločbi so svojo odločitev razložili v 18 točkah, dokazi zdaj ne obstajajo več.
S tem sklepom je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani pod 1. točko iz spisa izločila odredbe o odreditvi nadzora nad komunikacijskimi sredstvi preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16. 5. 2014, 17. 6. 2014, 14. 7. 2014, 14. 8. 2014 in 17. 9. 2014, odredbe za hišno preiskavo z dne 10. 12. 2015, zapisnik o preiskavi stanovanja in drugih prostorov z dne 17. 12. 2015, zapisnike o preiskavi elektronskih naprav z dne 18. 1. 2016, 10. 2. 2016 in 17. 12. 2016, vse prepise telefonskih pogovorov VIC-1, kazensko ovadbo z dne 14. 9. 2016 z vsemi prilogami, uradne zaznamke o opravljenih razgovorih s “farmacevtko” K. R. dne 17. 12. 2015, S. S. dne 6. 1. 2016 in 4. 3. 2016 in M. S. dne 16. 3. 2016, zapisnik o zaslišanju osumljenca dne 3. 5. 2016 in pridružen spis. V delu pod 2. točko je odločila, da se na podlagi četrtega odstavka 153. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZKP izločeni izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov (PPU) VIC-1 uničijo.
Zoper ta sklep je državna tožilka vložila pritožbo, saj naj bi šlo za kršitev določb kazenskega postopka, sodišče pa je pri izdaji sklepa nepravilno uporabilo določbe ZKP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Predlagala je njegovo razveljavitev ter ponovno odločanje drugega preiskovalnega sodnika o zadevi. Pritožnica je smiselno uveljavila pritožbeni razlog glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Nasprotno z razlogi izpodbijanega sklepa zatrjuje, da je s tem, ko je vložila predlog za opravo hišne preiskave, izvedla aktivnost v smeri kazenskega pregona, ter da dveletni rok, v obdobju katerega so lahko uporabili zbrane dokaze prikritih preiskovalnih ukrepov (PPU), predstavlja le instrukcijski rok.
Sodišče je dokaze zoper Jankovića uničilo
Pozneje v 8. točki sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je preiskovalna sodnica pri tem opirala na ZKP in Ustavno sodišče RS in pravilno ugotovila, da, ker državna tožilka v roku dveh let po koncu izvajanja PPU ni začela kazenskega pregona, je to imelo za posledico uničenje gradiva, zbranega s temi ukrepi. Rok dveh let se je iztekel 18. 10. 2016. Gradivo je bilo zbrano zakonito v času izvajanja PPU in dve leti po tem, po izteku roka pa bi z njegovo uporabo, ker bi že moralo biti uničeno, bila prekršena Jankovićeva pravica do varstva osebnih podatkov. Izsledki PPU pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika se “morajo uničiti”, če državni tožilec dopusti, da se dveletni rok izteče brez začetka kazenskega pregona. To je v svojih razlogih pravilno ugotovila in obrazložila tudi preiskovalna sodnica.
Sodišče kot začetka kazenskega pregona ne šteje niti predloga za opravo hišne preiskave, podanega znotraj roka
Pritožnica pa preiskovalni sodnici očita, da je treba tudi predlog za opravo hišne preiskave, ki je bil podan znotraj dveletnega roka, šteti kot začetek kazenskega pregona. Sodišče druge stopnje njenega stališča ne želi sprejeti. Prav tako ne sprejema stališča, da je dveletni rok za državno tožilstvo le instrukcijski rok. Ti roki veljalo za sodišče, v določenih primerih pa tudi za državnega tožilca. Če se ti roki kršijo, ne pride do nobenih procesno pravnih posledic. Ob tem navajajo, da pa je v Jankovićevem primeru do tega prišlo, in sicer do uničenja gradiva iz PPU. A Ustavno sodišče v odločbi ni izrecno navedlo, da gre za prekluzivni rok in ne instrukcijski.
Kritike predloga Jankovićevih zagovornikov za izročitev in uničenje dokazov niso upoštevali
Navedbe, ki se nanašajo na kritiko predloga Jankovićevih zagovornikov za izročitev dokazov kot nedovoljenih in uničenje gradiva iz prikritih preiskovalnih ukrepov, niso upoštevali. Na zaključke izpodbijanega sklepa pa ne vpliva pritožničino besedilo (iz konteksta točke 41 odločbe Ustavnega sodišča): ”zakon želi namreč preprečiti položaj, da bi se še naprej hranili osebni podatki, čeprav je jasno, da jih tožilstvo dejansko ne potrebuje za namen kazenskega pregona za kazniva dejanja, za katera so bili pridobljeni (osebe, zoper katero je bil PPU odrejen)“.
A. L.