“Marsikateri igralec pa je bil v zelo težkem položaju, rekoč “Zakaj pa samo črna rasa nekaj šteje? Kaj pa je narobe z mano, če sem belec? Menim, da je bila to izrazito rasistična poteza s strani črnih rasistov. Potrebno bi bilo vprašati organizatorje, kako so lahko to nečastno politiko prenesli celo na športna igrišča. Našega Aleksandra Čeferina, ki je visoko v teh nogometnih krogih, bi morali malo povprašati po pameti – kdo se je to odločil in ali je šlo za premišljeno potezo,” je glede protibelskega poklekovanja v nogometu dejal evroposlanec Milan Zver.
V tokratni oddaji Beremo, je TV voditelj Metod Berlec gostil politologa, vidnega člana SDS in evroposlanca Milana Zvera. TV voditelj in gost sta med drugim spregovorila o kulturnem marksizmu v Sloveniji, Evropi in svetu. Berlec je uvodoma spomnil, da sta nazadnje prav v tej oddaji govorila o Zverovi zadnji knjigi z naslovom 30 let zvestobe Sloveniji. V njej je Zver predstavil delovanje stranke SDS skozi tri desetletja. V nadaljevanju pa sta spregovorila tudi o knjigah, ki so bolj vezane na mednarodno, globalno dogajanje. Pri založbi Nova obzorja je lani izšla knjiga Forum Sao Paolo in Kulturna vojna, kjer je na primeru Latinske Amerike opisano, kako je tam klasični marksizem nadomestil kulturni marksizem, katerega temelj je nedvomno komunistični manifest iz leta 1848, ki vsebuje razmišljanje o pogojih za oblikovanje brezrazredne družbe.
Zver: “Komunistični manifest je bi Biblija skrajnih levičarjev, ki je imel radikalne poglede na razmere, že takrat v 19. stoletju, ko se je zgodil razmah industrijske revolucije, ko so se pojavljale moderne inštitucije, razvijala se je demokracija, to pa skrajni levici ni ustrezalo. Hotela je izničiti pomen družine, zasebne lastnine, človekovo dostojanstvo, vero. Želeli je uničiti nekatere postulate, na katerih je temeljilo življenje in vrednote zahodnega sveta.” Komunizem se nikdar nebi sam po sebi uveljavil v odprti, demokratični družbi, ampak je po svoji filozofiji, ki je razredni boj, uspel z nasiljem, je spomnil Zver. Domnevalo se je, da bo materialna baza družbe (delavski razred) vplival na celotno kulturo, filozofijo družbe. Tudi zato se je pozneje v začetku 20. stoletja rodil “nek levi pol znotraj marksizma”.
Ustanovitelj italijanske komunistične partije Antonio Gramsci, Frankfurtska šola in drugi so poskušali “Marxa humanizirati, Freduda pa socializirati” (različne elemente so skušali dati v novo teorijo, razlago sveta). Projekt je deloma uspel, vpliv so imeli tudi znotraj delavskega gibanja, je prepričan Zver. Je pa v 2/2. 20 stoletja kulturni marksizem uspel zlasti zaradi močnih predstavnikov Frankfurtske šole. Pri obeh verzijah je cilj oblast, vendar pa se le to doseže na različne načine. V prvem primeru z nasiljem, razrednim bojem, v drugem pa s “kulturno hegemonijo” (Gramsci). V slednjem se stremi k spremembi človeške miselnosti, čemur bi sledila nova družbena ureditev. V začetku 20. stoletja je Gramsci namreč obiskal Sovjetsko zvezo in videl, da so pričakovanja običajnih ljudi ter njihove vrednote drugačne od tistega, kar želi oblast. To ga je napeljalo k zaključku, da je s klasično marksistično razlago “nekaj narobe”. Rešitev je videl v socialnem inženiringu. Gramsci je posebej povudarjal, da je potrebno spremeniti šolo in medije.
Ideje Frankfurtske šole so se razplamtele preko študentskih gibanj 60. in 80. let
Bil je prepričan, da je z nasiljem mogoče vladati le določen čas, dolgoročno pa je potrebno spremeniti miselnost in kulturo ljudi. Zver: “Gre za, na nek način, še bolj grob poseg v človekovo dostojanstvo. Po domače – gre za indoktrinacijo.” Ko je bila Frankurtska šola v Nemčiji prepovedana in prenešena v ZDA pa so se tudi njene zamisli razširile po svetu. Ideje pa so postale interesantne zlasti med študenti v 60. in 80. letih. In ta gibanja so imela določeno simbolno težo in moč. Prav zato se ideje Frankfurtske šole niso tako močno vsidrale le v zavesti mladih, ampak tudi na inštitutih in univerzah, je spomnil Zver. Zato ni presenetljivo, da je takšno število raziskovalnih inštitutov v ZDA levo usmerjenih. “V ZDA so prišli tako rekoč vsi skrajni levičarji iz Evrope in tam nadaljevali delo in to je vplivalo tudi na razmere ter družbeno klimo v ZDA, ne samo Evropi, čeprav je imela prav Evropa ob koncu 60. let najbolj množična protestna gibanja,” je še opozoril.
V nadaljevanju sta se sogovorca spomnila Jožeta Pučnika, ki se je z dotičnimi družbenimi tokovi veliko ukvarjal. Zver: “Pučnik je bil zelo močno vpet v vse te sociološke tokove, zlasti v sistemsko teorijo.” Še posebej se je Pučnik posvečal filozofu Jürgenu Habermasu (kritična teorija), ki sicer ni neposredni predstavnik Frankfurtske šole. Habermas je imel vpliv tako na levo kot desnomisleče znanstvenike, po njem pa se je zgledoval tudi Pučnik, ki se je osredotočal na “razsvetljenski projekt”. Zadeva se osredotoča na 17. stoletje v Evropi, ko človek v neki družbeni filozofiji postane jedro družbenega sveta. Habermas se je osredotočal na potenciale, ki jih človek ima in bi jih po njegovem moral imeti v družbi. Pučnik pa je to teorijo prevzel in prilagodil slovenskim razmeram, tudi preko kritike domačega leninističnega sistema v 80. letih. Glede totalitarnega sistema pa je Pučnik dejal, da je to kot bi “v situ prenašal vodo”, in da se razmere lahko spremenijo, če so ljudje dovolj pogumni.
Napovedal je tudi, da bodo imperiji slej ko prej razpadli in padec Berlinskega zidu (že v 80. letih). Pisal je tudi za 57. številko Nove revije. Pučnik je sicer močno verjel v inštitucije. Pomembno se mu je zdelo, da se le-te vzpostavijo, da se vzpostavi demokratična, pravna država, spoštovanje človekovih pravic in “zadeva bo stekla”. Pozneje, konec 90. let pa je vedno bolj poudarjal element kulture posameznika. Jezil pa se je, ker se ljudje niso sposobni dovolj boriti za svoj prav in svobodo. Prepričan je bil, da nas je komunizem mentalno pohabil, kar zavira razvoj demokracije in tranzicijo v moderno družbo. Pučnik se je konec 80. letih začel vračati v Slovenijo, tako s prispevki za tisk, kot tudi osebno, pozneje pa postal še predsednik Socialdemokratske zveze in Demosa, s svojo iskrenostjo pa pritegnil mnoge.
Svet bi moral biti Zahodu hvaležen za širitev civilizacije!
V nadaljevanju pa sta se sogovorca vrnila h kulturnemu marksizmu in njegovim derivatom, ki so prisotni tako v nekdanjih socialističnih državah kot na Zahodu. Strinjala sta se, da gre za ideološko vojno proti Zahodu, o čemer piše britanski avtor, novinar in politični analitik Douglas Murray v svoji knjigi z naslovom The War on the West. Avtor med drugim navaja, da smo na udaru beli moški. Govora je o “beli krivdi”, o tem, da naj bi bil “Zahod za vse kriv”, čeprav je jasno, da je Zahod širil civilizacijo po celem svetu. Brez Zahoda bi bili še danes močno zaostali. Evroposlanec je ob tem spomnil na gibanje Samo črna življenja štejejo iz ZDA (Black Lives Matter). Zadeva se je prenesla celo na nogometna igrišča. Zlasti v Veliki Britaniji in še ponekod na zahodu Evrope so nogometaši pokleknili v čast črnski rasi, obrambo njihovih pravic …
Zver: “Marsikateri igralec pa je bil v zelo težkem položaju, rekoč “Zakaj pa samo črna rasa nekaj šteje? Kaj pa je narobe z mano, če sem belec? Menim, da je bila to izrazito rasistična poteza s strani črnih rasistov. Potrebno bi bilo vprašati organizatorje, kako so lahko to nečastno politiko prenesli celo na športna igrišča. Našega Aleksandra Čeferina, ki je visoko v teh nogometnih krogih, bi morali malo povprašati po pameti – kdo se je za to odločil in ali je šlo za premišljeno potezo.” Gre za rasistično dejanje, rasistično izjavo, pa tudi gibanje kot takšno je rasistično. Zver je za človekove pravice, proti rasizmu in za vse rase, tudi za rumeno. Vsi ljudje morajo biti enaki. Napačno pa je že omenjeno rasitično filozofijo forsirati in prenašati v druge podsisteme ter družbene procese. Gre za napad na zahodno kulturo. Spomnil je tudi na Vladimirja Putina, ki prav tako ponavlja stoletje stare teze o “dekadentnem Zahodu”. Takšno retoriko so uporabljali vsi nedemokratično usmerjeni.
Proti Zahodu v več smereh poteka globalna vojna, najhujša pa je tista notranja!
Zahodni način življenja se je znašel pod močnim udarom in kritiko. Proti Zahodu z več smeri poteka globalna vojna, najhujša pa je tista znotraj zahodnega sveta, kjer se pojavljajo radikalne ideologije kot je kulturni marksizem. V Latinski Ameriki se je pojavila tudi teologija osvoboditve, ki so jo podpirale sicer versko usmerjene sile, kulturni marksizem pa zavrača celo religijo. So pa še drugi inštrumenti članov Forma Sao Paulo (poleg dotičnega marksizma), da prepričajo prebivalce. In prav v knjigi z naslovom Volilne prevare Foruma São Paulo avtorja Alejandra Peña Esclusa je po posameznih državah opisan način volilnih prevar (volilni imeniki, nadzor nad javnomnenjskimi anketami itd.). Tudi tovrstne prevare so potrebne za ohranjanje socialističnih režimov v Južni Ameriki. V delovanje Foruma Sao Paulo je sicer močno vpleten tudi Iran (preko narkomafijskih zvez). Obstajajo tudi močne vezi med socialističnimi režimi v Latinski Ameriki, Kitajsko in Rusijo.
Pešanje demokracije v ZDA zaradi demokratske uzurpacije medijev
K ohranjanju oblasti socialističnih južnoameriških diktatur močno prispevata tudi nasilje in populizem. Forum Sao Paulo, ki ga je sicer “blagoslovil” Fidel Castro je močna organizacija z močno obveščevalno mrežo. Na oblasti v Južni Ameriki, je tudi okoli deset predstavnikov tega Foruma. Na kontinentu se v bližnji prihodnosti sicer obeta še več volitev … Zver meni, da bi bilo potrebno oblikovati neko mednarodno telo za spremljanje in nadzor le-teh, ki bi imelo določene vzvode moči v primeru dokazanih nepravilnosti. Prav tako imajo diktatorji pod seboj medije, vse skupaj pa je prepredeno z mafijskimi in naftnimi karteli. “Opraviti imamo z zelo resnim nasprotnikom v Južni Ameriki. Gre za moč in propagando, mnogo ljudi pa temu nasede.” Berlec je spomnil tudi na domnevne volilne prevare v ZDA in s tem povezane sodne procese, med drugim proti Donaldu Trumpu. So pa k zmagi demokratov vplivali tudi ameriški mediji, ki so pod močnim vplivom progresivnih kvazi liberalcev.
Njihovo delovanje je opisano v knjigi Nesvoboda tiska avtorja Marka R. Levina. Tudi v ZDA demokracija malce nazaduje, peša. Posebno nevarnost v ZDA predstavljajo državni mediji, ki si jih je levica prilastila. Medijska scena pa je pretežno leva tudi v zahodni Evropi. Prva žrtev njihovega izkrivljanja stvarnosti pa je lahko demokracija. In prav v ZDA se dogaja velik poseg v demokratični proces, kar se še ni zgodilo (gre za to, kar počne demokratska vlada v primeru Trumpa). Rešitev je, da se posameznik sam “pretvori v medije” in uporablja družbena omrežja, da bi se temu zoperstavil. Je pa tudi Trumpov populizem “nekakšen odpor” zoper etablirane elite, ki so si prilastile medije in javno resnico, sodne inštitucije itd.
Populizem ima sicer pozitivno konotacijo. Denimo Viktor Orban se vsakoletno posvetuje z volivci … Sogovorca sta spregovorila tudi o vplivu kulturnega marksizma v Bruslju. Ta vpliv se kaže skozi govorico (ki je precej drugačna kot pred 20 leti) in vsebino (sprejeti dokumenti). Govora je o dokumentih, ki so bili sprejeti zlasti pod vplivom Fransa Timmermansa, zelenih in socialistov, in ki uničujejo tako evropsko kmetijstvo kot avtomobilsko industrijo. Evropa je posledično manj konkurenčna. Se pa kulturnomarksistična miselnost kaže tudi preko kadrovanja. Na koncu sta se dotaknila tudi pomena ukrajinske zmage v vojni in spornega obiska Vere Jourove v Sloveniji, glede katerega se zadeve vse bolj zapletajo. “Komisarka bi, kot komisarka za transparentnost morala biti prva, ki bi skrbela za transparentnost, tako pa nam glede svojega obiska v ves čas skriva in prikriva stvari. Sedaj septembra bomo nadaljevali z zgodbo Jourove. Vključili bomo tudi evropskega ombudsmana, tudi on bo moral nekaj povedati. Na koncu bomo verjetno morali priti do pravice preko evropskega sodišča. Prepričan sem, da Evropski komisiji ne bi smelo nikoli pasti na pamet, da bi intervenirala v državi EU. Recimo to, kar je storila komisarka Jourova, ki se je vmešala v zakonodajni postopek ene države članice. To je hud intervencionizem in EU ne temelji na tem”.
Domen Mezeg