“Politična, ekonomska in družbena situacija v Sloveniji je nevzdržna,” je zapisal uredniški kolektiv “ljudske skupščine”, ki je na petkovih protestih grozila tudi s smrtjo, o čemer smo že pisali v prvem delu. V tokratnem prispevku smo se osredotočili na zahteve Ljudske skupščine, ki se delno nanašajo na področje gospodarstva, trajnostnega razvoja in okoljske ozaveščenosti, medijske svobode in omejevanja sovražnega govora ter kulture. Čeprav je v določenih medijih premalo povedanega, se v velikem številu zahtev ukrepi že izvajajo, medtem ko drugi slonijo na dolgotrajnem razvoju družbe kot celote. Vsekakor pa levičarskim aktivistom nikakor ni po pogodu, da bi o stvareh poročali objektivno in skušali izpostaviti vse tisto, kar je storila vlada za boljšo prihodnost.
Spomnimo, ljudska skupščina je nastala po pričetku kolesarskih protestov, ko je nastopila Janševa vlada v boju z epidemijo. V tako imenovanem časopisu je zaslediti težnje po spremembah o problematikah, ki pa v Sloveniji obstajajo že trideset let. Medtem ko so samo slučajno te problematike postale nevzdržne v času epidemije in nastopa desne vlade, Ljudska skupščina meni, da je prišel čas za radikalne spremembe, v njihovi zahtevi pa je prav tako odstop vlade. Protestniki očitno menijo, da bodo tisti, ki so te proteste financirali in podprli, dejansko tem zahtevam tudi ugodili, vendar zgodovina priča drugače. Njihov manifest pa hkrati priča, kako se družba nevarno radikalizira, o čemer smo že pisali v prejšnjem prispevku.
V prejšnjem delu smo se dotaknili v večji meri delavskih in socialnih pravic ter gospodarstva. V tokratnem prispevku se bomo dotaknili zahtev, ki pritičejo še deloma gospodarstvu, okolju, podnebju in odrasti. V nadaljevanju pa bomo prav tako pregledali tematiko, ki se navezuje na medijsko svobodo, sovražni govor in kulturo.
V prvem delu se tako v prvi vrsti navezujemo na tematiko okolja, podnebja in tako imenovane odrasti. Trajnostna odrast se opredeljuje kot krčenje proizvodnje in potrošnje, ki poveča blagostanje človeka in izboljša ekološke pogoje ter enakost na planetu. Po eni strani, ko beremo zahteve ljudske skupščine lahko zasledimo, da je ta odločno proti razprodaji državnega premoženja (medtem ko so se v preteklosti podjetja morala prodati, saj so bila kapitalsko še z vplivom prejšnjega sistema popolnoma počrpana), če pa se navežemo na tematiko iz prejšnjega članka, lahko zasledimo, da si želijo boljših pogojev za delavce, medtem ko potrebujemo delovno aktivne prebivalce za zagotavljanje socialnih pravic. Vsekakor je pomembno, da se gospodarstvo razvija trajnostno, a pri tem je potrebno pojem odrasti razumeti v kontekstu zaposlenosti in zagotavljanju blaginje. Razvoj vsekakor nosi tirnice v tej smeri, vendar je potrebno upoštevati, da je razvoj terciarnih poklicev pri tem najbolj učinkovit, kar so v osnovi delovna mesta z višjo dodano vrednostjo.
Razvoj poklicev z višjo dodano vrednostjo in opuščanje “umazanih” dejavnosti za zagotavljanje čistejšega okolja
Razvoj zelenega gospodarstva vsekakor ni proces, ki se zgodi čez noč. Po eni strani mora država, ki se usmerja v bolj zeleno industrijo priučiti delavce, prav tako pa mora privabiti tudi tuji kapital, ki bo vlagal v slovensko gospodarstvo (medtem ko je samo za investicije izsušeno), kar pa se z visokimi davki nikakor ne bo zgodilo, kot smo omenili že v prvem delu. Prav tako zajezitev podnebne krize ne temelji samo na zmanjšanju emisij, kajti trajnostne rešitve, kot so denimo električni avtomobili ali sončne celice, prav tako prinašajo izzive pri sami razgradnji in v osnovi lahko povzročajo posledice v okolju, ki pa se v tem primeru stapljajo v zemljo in ne v ozračje.
V okviru trajnostne rasti je bilo s strani države že ogromno storjenega, predvsem pa je epidemija razkrila številne priložnosti s katerimi lahko vplivamo na čistejše okolje. Denimo, v času epidemije se je v sili razmer dejansko razkrilo, kako je lahko učinkovito delo od doma, ki v prvi vrsti zmanjša prometne konice in zmanjša količino emisij v ozračje. Dodatno je bilo storjenega ogromno na področju digitalizacije tako zasebnega kot javnega gospodarstva. Prav tako je vlada omogočila brezplačne vozovnice upokojencem, kar še dodatno spodbuja k uporabi javnega prometa. Uporaba javnega prevoza pa se bo lahko ob nadaljnjem večjem povpraševanju pocenila, kar pa ponovno ni proces, ki se zgodi čez noč.
Zagotovitev pitne vode in smiselnost delovanja nevladnih organizacij
V zadnjih mesecih smo bili priča protestom nevladnih organizacij, ki kljub zaostrenih razmeram pričakujejo enako količino denarja ne glede na opravljeno delo. Pri tem pa se očitno ne zavedajo, da gre tukaj pravzaprav za sredstva, ki jih je bolj smiselno nameniti za vitalne potrebe družbe v kriznih razmerah. Prav tako se bomo v tem primeru konkretno osredotočili na zahtevo za zagotovitev pitne vode. Spomnimo se leta 2019, ko je pred ljubljanskim magistratom potekal protest zoper gradnjo kanala C0, ki se je gradil po trasi vodovarstvenega območja, od koder se zagotavlja voda večini Ljubljane. Prav te vladne organizacije, ki so v tem primeru označene za “uboge”, niso našle časa, da bi se borile za čisto pitno vodo Ljubljančanov. Pri tem velja zaključiti le, da so NVO koristne le takrat, ko v resnici opravljajo svoje poslanstvo in ne črpajo samo državnega denarja.
V nadaljevanju se zavzemajo za sistemsko spodbujanje decentralizacije, samooskrbe in dostopnosti lokalne hrane, pridelane na okoljsko in podnebno vzdržen način. Trenutna vlada se zaveda, kako pomembna je domača pridelava hrane, še bolj pa je to postalo izpostavljeno v času epidemije. Spomnimo se tudi nekdanje ministrice Aleksandre Pivec, ki je v Bruslju zagotovila rekordna sredstva za razvoj kmetijstva. Poleg vsega vlada še dodatno spodbuja kmetijstvo tudi s ponudbo kmetijskih zemljišč v najem po ugodnejših cenah in finančno pomoč kmetom v krizi s koronavirusom. Poleg vsega pa so tudi prebivalci v času koronakrize postali pozornejši na lokalno pridelavo.
Medijska svoboda in sovražni govor
“Boj proti korupciji, vključno z medijsko korupcijo, je boj za demokracijo,” pravi Ljudska skupščina. V nadaljevanju še dodajajo, da se dogajajo številni napadi na novinarke in novinarje ter žvižgače, ki so odkrili nesprejemljive prakse prelivanja javnega denarja v zasebne žepe, in ki naj bi kazale na to, da želi oblast uničiti kritične medije in finančno nagraditi sebi lojalne. Nenazadnje je bilo opaziti sovraštvo, nasilje in diskreditacije novinarjev na protestih. Denimo ne dolgo nazaj smo bili priča napadu Zlatka na snemalca Nova24TV, med nasilnimi protesti pa so brutalno pretepli novinarja Top News. Medtem pa mediji, ki so pristranski levemu političnemu polu s pomočjo svojih novinarjev režirajo proteste in jih spodbujajo, kar še dodatno vodi v sovraštvo. Pri zaščiti žvižgačev pa se je v prvi vrsti pomembno prepričati, ali je oseba žvižgač ali samo lutka, ki jo upravljajo iz ozadja.
Pred akcijo še zadnja navodila režiserja. pic.twitter.com/B8S0R8e7ba
— Jenki (@BojanRegouc) July 17, 2020
V nadaljevanju opredeljujejo, da bi morali spoštovati ustavo, ki v 63. členu določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Medtem pa smo bili na protestih priča grožnjam s smrtjo in vzklikanju “Smrt janšizmu”, razpihovanju sovraštva pa smo bili priča skozi kamenjanje Janševe lutke in požig Hojseve lutke. Nenazadnje je medijski “heroj” RTV Anis Ličina pozival k nasilnim protestom in zmerjal policijo. Vsekakor se ne bi smelo nasilje nad novinarji in širjenje sovraštva dogajati, vendar v tem primeru mora veljati to za vse, tudi za protestnike in člane ljudske skupščine.
Kultura in organizirani dogodki med najbolj prizadetimi sektorji v času koronakrize
Kot smo že prejšnič omenili, se je celoten svet znašel v situaciji, ko se mora boriti zoper koronavirus. Med vsemi sektorji pa so največje posledice terjala področja kot so kultura, družabni dogodki, turizem in gostinski sektor. V izogib kolapsu zdravstva so morale države v veliki meri sprejeti omejevalne ukrepe, s pomočjo finančnih ukrepov pa so te ukrepe poskusile ublažiti. Pri vsem tem pa so se uprli najbolj kulturniki. Dejstvo je, da je bil kulturnikom omogočen temeljni dohodek, ki jim je omogočil preživetje, pa vendar so bili mnenja, da so bili prikrajšani bolj kot kdo, ki je zaradi koronavirusa izgubil službo ali celo podjetje.
Kulturniki so tako mnenja, da so bolj prikrajšani od vseh ostalih, vso krivdo pa so prevalili na ministra za kulturo Vaska Simonitija. Vsekakor je pomembno, kot je opredeljeno, da okrepimo položaj kulture na državni ravni, pa vendar je potrebno za razvoj trajnostne družbe nameniti večji pomen v tem trenutku gospodarstvu, ki poganja skozi proračun vse ostale sektorje. Kulturo bomo tako lahko v prihodnjih letih postavili kot enega izmed dejavnikov trajnostnega razvoja slovenske družbe, predvsem, ko bo kriza s koronavirusom mimo. Poleg tega, da je samozaposlenim kulturnikom v času krize zagotovljen temeljni dohodek in plačevanje prispevkov, pa so se nekateri odločili, da bodo kulturne dejavnosti širili preko spletnih platform, namesto protestiranja in slačenja pred ministrstvom.
V krizi smo vsi skupaj, za premagovanje krize ne bo pomagalo rušenje katerekoli vlade
Omenjene zahteve so spisali heroji, ki so na petkovem protestu pozivali med drugim tudi k sovraštvu, kar je kasneje eskaliralo in se sprevrglo v nasilje. Vsi omenjeni predlogi bi se morali reševati mirno, medtem ko bi bilo objektivno omeniti, kaj v tej smeri že omenjenega je dejansko v “pogonu”, saj v nasprotnem primeru predstavlja izkrivljeno sliko prebivalstvu, ki s stvarmi niso na tekočem, omenjen seznam pa postane bombonček obljub o utopičnih časih, ki pa brez nanizanih rešitev ne bodo prišli, kot že zadnjih 30 let ne. Konkretne rešitve pa so možne samo takrat, ko poteka dialog in stremljenje k enakemu cilju med vsemi akterji družbe.
Več v nadaljevanju…
Sara Rančigaj