Medtem ko ga Haklova režimska trobila v teh dneh kujejo v zvezde kot “priljubljenega profesorja” in “spoštovanega politologa”, na Nova24TV razkrivamo, kako je skrajni levičar in najslabši predsednik v zgodovini državnega zbora Milan Brglez v resnici s FDV pobegnil, preden bi ga tam odpustili. Odkrivamo, kakšen je bil potek njegove akademske kariere, na nas pa se je obrnila tudi njegova nekdanja študentka in nam predstavila, kakšen “ugled” je užival Brglez med študenti. Preberite tudi, zakaj se ga je med študenti oprijel vzdevek Brzi Mile …
Konec avgusta je bilo z velikim pompom prek vseh režimskih trobil oznanjeno, da se radikalni poslanec Milan Brglez pridružuje poslanski skupini stranke, ki v parlamentu velja za izpostavo globoke države, to so Socialni demokrati Dejana Židana. Zdaj že uživa privilegije in ugodnosti, ki mu jih omogoča globoka država, in tako so v septembrski številki revije Obrazi, ki sodi v okvir imperija rdečega tajkuna Hakla, kamor spada tudi režimsko trobilo in glasilo SD Večer, objavili intervju. V intervjuju so ga med drugim opisali kot “priljubljenega profesorja” in celo kot “spoštovanega politologa”, na štirih straneh pa so mu dali priložnost jamrati, kako se poslanci SMC zdaj bojijo govoriti z njim in ga hvaliti. Brglez med drugim pove, da si “upa trditi, da bi bilo v političnem zakulisju marsikaj drugače, če ga ne bi bilo zraven”. Kmalu se Haklov imperij z Večerom vred sicer združuje z ljubljanskim Dnevnikom v lasti še enega levega tajkuna, Petana.
V SMC so imeli dovolj njegove radikalnosti in so ga zato izključili
Pred tem je bil kljub svoji podpredsedniški funkciji v Stranki modernega centra Mira Cerarja ter dejstvu, da je bil soustanovitelj stranke in se je uveljavil kot njeno drugo ime, iz nje izključen. V stranki so namreč že kmalu odkrili, da se radikalna stališča Brgleza pač ne ujemajo s tem, kar bi lahko opisali kot moderen center. Brglezovo podpredsedniško mesto v SMC je bilo sicer ogroženo že, ko je Cerarju nagajal pri vprašanju nelegalnih migracij, vrhunec pa je bil dosežen, ko je Cerarju med koalicijskimi pogajanji želel za hrbtom speljati mesto predsednika državnega zbora. Takrat je SMC dokončno prekipelo in izvršni odbor ga je izključil iz stranke.
Zakaj se Brglez ni že takoj priključil Levici?
Njegova skrajno levičarska stališča že dobro poznamo, tudi sam Brglez jih ni skrival niti na začetku svoje politične kariere. Že leta 2014, kmalu po izvolitvi, je Brglez v trobilu ekstremne Levice Mladina v intervjuju povedal sledeče: “Ideja revolucije, kot jo zagovarjajo v Združeni levici, nam je lahko simpatična, a v trenutni svetovni gospodarski konstelaciji ni realna.” V intervjuju je tako jasno povedal, da mu je “ideja revolucije”, kakršno zagovarja skrajna Levica, simpatična, torej vključno z nacionalizacijami in onesposobitvami političnih nasprotnikov, kar je leta 2014 Brglez že jasno pokazal s protiustavnim odvzemom poslanskega mandata Janezu Janši. Toda “nerealnost” v svetovni gospodarski konstelaciji v praksi pomeni, da se s članstvom v Levici namesto SMC pač ne bi mogel dokopati do visokih položajev in s tem višjih prihodkov, prav gotovo pa mu ne bi dišala tudi ideja, da bi nekaj odstotkov svoje plače vsakomesečno vračal nazaj stranki. Kako pomembni so mu nazivi, pa priča tudi dejstvo, da so ga v trobilu Levice Mladina naslovili kar z nazivom “profesor”, in to kljub temu, da ima v resnici Brglez še vedno naziv docent, kar ga uvršča dva naziva nižje od naziva profesor, pri tem pa novinarja ni opomnil in ga prosil za popravek. Pri 51 letih je tudi med starejšimi na FDV s tem nazivom, a več o tem nekaj vrstic nižje.
Po izključitvi iz SMC je bilo kmalu jasno, da imajo za takšne pohlepneže, kot je Brglez, še v skrajni Levici višje standarde. Eksplicitno so to, da Brglez tam ni zaželen, izrazili tudi nekateri njihovi poslanci, med njimi Franc Trček, ki je bil njegov sodelavec tudi na FDV, ob tem pa je spomnil na njegovo aroganco, ki so je bili deležni sodelavci na FDV v času, ko je bil predstojnik katedre za mednarodne odnose. K Socialnim demokratom pa so ga po drugi strani kar sami povabili …
Brglez tudi na FDV ni preveč priljubljen: V politiko je pobegnil, preden bi ga tam odpustili!
Kot še utegnemo razbrati iz zapisa Franca Trčka na Facebooku, je kot predstojnik katedre za mednarodne odnose arogantno spraševal sodelavce drugih kateder, če so tam že pripravili “liste za odstrel”. Brglez naj bi nato izvedel, da je tudi sam zelo visoko na seznamu za odstrel v okviru svoje katedre in prav to naj bi tudi botrovalo njegovemu pobegu v politiko. Na FDV se sicer ukvarja predvsem s teorijami mednarodnih odnosov, od katerih je njegova najljubša prav marksizem, gotovo pa mu je blizu tudi konstruktivizem. Brez ustvarjanja konstruktov revolucija ter komunizem po Brglezovem okusu pač nista mogoča. Ali gre za ustvarjanje konstrukta razrednih sovražnikov, ki jim je treba odvzeti vse premoženje, ali pa kultur-marksistično prikazovanje migrantov kot žrtev, ki jih je treba “integrirati” z namenom raznarodovanja, ki utegne pospešiti revolucijo.
Na nas se je obrnila tudi nekdanja študentka FDV, ki jo je poučeval Brglez
Povedala je, da je predavanja pri Brglezu poslušala v času, ko še ni bil predsednik državnega zbora, predavanja pa naj bi bila tako nezanimiva, da jih je kmalu kar nehala obiskovati, podobno kot večina njenih sošolcev. Prav tako naj bi bila na vseh predavanjih jasno opazna skrajno levičarska drža Brgleza, najhujše pa naj bi sledilo po zaključku predavanj: na rezultate končnih izdelkov pri predmetu naj bi čakali kar več mesecev! Glede na čas čakanja se ga je med študenti oprijel kar sarkastičen vzdevek Brzi Mile.
Neuradno naj se tudi v zadnjem času ne bi veliko spremenilo, čas čakanja na ocene pa naj bi se po Brglezovem nastopu političnih funkcij le še podaljšal. Pri enem od predmetov naj bi študenti kot predpisano literaturo za izdelavo končnega izdelka pri predmetu dobili kar knjigo skrajnega levičarja in člana Inštituta za delavske študije Tiborja Rutarja z naslovom Sodobni zagovor historičnega materializma. Pisanje izdelka pri predmetu pa je bilo seveda naravnano tako, da so ob primerni obvezni predpisani literaturi študenti hitro spoznali, da je marksizem najboljša izmed teorij. Ker so knjige v vseh knjižnicah kmalu pošle, so nekateri študenti morali knjigo kupiti in Brglez je tako uspešno kanaliziral denar študentov v žepe skrajnega levičarja Rutarja.
Da Brglez ni bil preveč uspešen v svoji akademski karieri, priča dejstvo, da je od njegovega diplomiranja do takrat, ko je doktoriral, preteklo kar 14 let, pa tudi od takrat se njegova kariera ne odvija bistveno hitreje. Pri 51 letih je tako še vedno docent oziroma v angleškem prevodu “assistant professor”, med sodelavci pa naj ne bi bil nepriljubljen le zaradi svoje arogantnosti in nesposobnosti, pač pa naj bi neuradno veljal tudi za precej nezanesljivega sodelavca, ki pogosto pozabi na svoje obveznosti, prav tako naj bi se ne držal dogovorov.
F. O.