Predsednik vlade Marjan Šarec je ob izbiri Janeza Lenarčiča za kandidata za evropskega komisarja iz Slovenije izkazal veliko mero samovoljnosti. Čeprav v svoj zagovor navaja, da je izbira Lenarčiča primerna, ker naj bi bil ta strokoven in politično nevtralen, je jasno, da je vse skupaj povsem iz trte izvito, saj za mesto evropskega komisarja nima ustreznih političnih izkušenj, največ pa o nevtralnosti pove njegov poklicni vzpon, ki se je brez izkušenj začel takoj po diplomi.
Zanimivo je, da je eden od sogovornikov iz diplomatskih vrst za Dnevnik izbiro dolgoletnega kariernega diplomata, ki jo predstavlja Lenarčič, komentiral z besedami, da gre za izbiro po liniji najmanjšega odpora. Izbral je namreč osebo, ki je bil svetovalec trem nekdanjim premierjem, medtem ko sta v preteklosti mesto evropskega komisarja zasedla nekdanja ministra Janez Potočnik in Violeta Bulc.
Z odmikom od prakse, da se za evropskega komisarja predlaga človeka s političnimi izkušnjami, je Šarec sprožil napetost v koaliciji, veliko kritik pa se je usulo tudi s strani opozicije. Tega, da je zunanji minister Miro Cerar za izbiro Lenarčiča izvedel šele na sestanku na Brdu in da se je prvak DeSUS Karel Erjavec glede njegove izbire zavil v molk, si nedvomno ni mogoče razlagati kot odobravanje, a ob tem je treba vedeti, da se oba zavedata, da sta politični trupli. Vsakršno glasno nasprotovanje bi ju lahko spravilo na politično smetišče, česar pa si ne en ne drug ne želita. Le v Židanovi SD so si lahko privoščili nasprotovanje Šarcu, saj jim podlago za to daje rezultat na evropskih volitvah. Tako LMŠ kot tudi SD sta namreč obe dobili po dva evropska poslanca iz svojih vrst.
Le v SD so na četrtkovi seji vlade uresničili napovedi, da Lenarčiča ne bodo podprli, saj takšsne izbire s strani Šarca nikakor niso pričakovali. Po informacijah Dnevnika je do posebej opaznega razburjenja Socialnih demokratov prišlo, ker je bilo na ponedeljkovem srečanju, ki so se ga udeležili Šarec, generalni sekretar LMŠ Brane Kralj, prvak SD Dejan Židan in evropska poslanka Tanja Fajon, rečeno, da bo Šarec upošteval poziv novoizvoljene predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen in predlagal dva kandidata za evropskega komisarja iz Slovenije. Tako naj bi predlagal Fajonovo, ki že dolgo ne skriva inspiracij, da Bulčevo nadomesti na mestu evropske komisarke. Glede moškega kandidata pa je bilo rečeno, da bo za to potreben dogovor s koalicijo. Po izvolitvi von der Leyenove je bilo Fajonovi rečeno, da bo do vnovičnega sestanka s Šarcem prišlo, a je na poti v Slovenijo od novinarjev izvedela, da se je Šarec odločil le za izbiro moškega kandidata.
Lenarčič nepremišljeno svetoval Šarcu, naj ne nagovori Evropskega parlamenta
Glede na to, da je bila Fajonova izrazito proti izbiri predsednice Evropske komisije, je Šarec na tiskovni konferenci zatrdil, da Fajonova zdaj nikakor ne more sodelovati z njo. No, v SD so glasovali proti, preostali so bili za, čeprav je več kot jasno, da je izbira Lenarčiča povsem neprimerna zaradi pomanjkanja izkušenj. Evropska poslanka Romana Tomc je Šarčevo izbiro označila kot samovoljno in povsem nesprejemljivo. Po njenih besedah bi bil nujen predlog politično izkušenih kandidatov, saj bi s tem imeli več možnosti za pomembnejše resorje. Lenarčič je bil tudi kot veleposlanik pri EU tisti, ki je Šarcu predlagal, da naj ne nagovori Evropskega parlamenta in naj raje nastopi v vplivnem časopisu, in to se je tudi zgodilo. Šarec je namreč v roku nekaj tednov dal intervju za Politico, ki v Bruslju velja za priljubljeno publikacijo.
Ambicije slovenske vladne politike v EU na uradniškem nivoju
Kot je izpostavila Tomčeva na Twitterju, je Šarec po zavrnitvi govora v Evropskem parlamentu potegnil poteze, ki prispevajo k zmanjševanju ugleda Slovenije v mednarodni skupnosti, saj je ambicije slovenske vladne politike v EU postavil na uradniški nivo, kar pa je slab signal v času pred predsedovanjem Slovenije EU. Nasvet Lenarčiča Šarcu pa ni edini kiks, Lenarčič je bil namreč povsem neuporaben v slovensko-hrvaškem sporu glede arbitraže. Potem ko je prevzel vodenje stalnega predstavništva v Bruslju, naj bi se namreč zapletel v spor z Martinom Selmayrjem, ki velja za vplivnega pomočnika nekdanjega predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, ki pa se je tudi zaradi prijateljstva s hrvaškim predsednikom vlade Andrejem Plenkovićem postavil na stran Hrvaške pri zavzemanju stališča komisije glede slovensko-hrvaškega ozemeljskega spora. Lenarčič je imel velike težave glede vplivanja na kanale v komisiji, potem ko ga je Selmayr vrgel iz pisarne. Na račun tega je v Sloveniji prišlo do zaostritve stališč do političnega delovanja komisije v sporu med Slovenijo in Hrvaško.
Leta 2014 pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami zamižal na obe očesi
Šarčeve navedbe, da naj bi bil Lenarčič nepopisan list zaradi službovanja tako pod levimi kot tudi desnimi vladami, pod vprašaj daje njegova karierna pot. Leta 1992 je po diplomi iz prava kar nemudoma postal karierni diplomat na ministrstvu za zunanje zadeve, deloval je tudi v stalnem predstavništvu Slovenije v OZN, od leta 2000 dalje pa je bil povezan s tedanjim predsednikom vlade Janezom Drnovškom in njegovim naslednikom Antonom Ropom, saj je bil zaposlen tudi kot državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, nato pa je odšel v predstavništvo OVSE. Med “temnimi lisami”, ki bi lahko motile dogmatično jedro tranzicijske levice, pa je verjetno predvsem dejstvo, da je bil leta 2006, v času vlade Janeza Janše, imenovan na mesto državnega sekretarja za evropske zadeve in za vodjo delovne skupine za pripravo slovenskega predsedovanja EU, kar pomeni, da je v času prvega predsedovanja Slovenije EU igral pomembno vlogo – in to v času “desne” vlade. Po izteku slovenskega predsedovanja EU je znova odšel na OVSE, kjer je bil direktor Urada za demokratične institucije in človekove pravice (ODIHR), tam je ostal do septembra 2014, nato pa se je spet vrnil v kabinet predsednika vlade – tokrat k Miru Cerarju, pri katerem je bil Lenarčič državni sekretar za področje zunanjih in evropskih zadev, v stalno predstavništvo EU pa je odšel leta 2016.
Vendar je ob tem potrebno zavedanje, da je Lenarčič v času, ko je bil prvak SDS Janša v zadevi Patria pravnomočno obsojen na nepravično prestajanje zaporne kazni, le tri tedne pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami, pokazal svoj pravi “nevtralni” obraz. Deset dni po tem, ko je Janša odšel na Dob, je namreč tedanji predsednik Odbora 2014 Damir Črnčec, ki zdaj zaseda mesto državnega sekretarja pri Šarcu, poslal pismu na ODIHR kot na eno izmed najbolj pristojnih in kvalificiranih mednarodnih teles za ocenjevanje skladnosti volitev z načeli demokratične in pravne države. V pismu je Črnčec predstavil razmere, ki vladajo v Sloveniji, in ob tem pozval, da naj k nam pošljejo opazovalce. Glede na to, da je Lenarčič tedaj vodil organ, je očitno, da je zamižal na obe očesi, tri dni kasneje je namreč posle predal nasledniku. Očitno je Lenarčič presodil, da mu bo ignoranca koristila, saj je ob vrnitvi v Slovenijo postal Cerarjev državni sekretar.
Glede na njegovo delovanje, ki je daleč od “brez kiksov”, je težko verjeti v navedbe Šarca, ki skuša vse po vrsti prepričati, da je njegova izbira v interesu Slovenije. Da je Lenarčič neprimerna izbira, so dojeli celo pri Dnevniku, kjer so glede njegovega izbora napisali: “Njegova kandidatura je sicer predvsem notranjepolitična zgodba. Je pokazatelj, kako malo evropskih kadrov ima država, še bolj pa, da nima jasne strategije, kaj želi v Evropski uniji doseči.” Kaže, da je Šarec izgubil glasilo, preko katerega bi se prikazoval kot premišljen predsednik vlade, ki dela odločno v korist Slovenije, to je namreč stopilo v bran stranki SD. Kakorkoli, zaradi glasov, ki so jih izbiri Lenarčiča namenili koalicijski partnerji razen SD, bo na koncu najbolj plačala Slovenija in nihče drug. Očitno so koalicijski partnerji dali prednost strahu pred predčasnimi volitvami, ne pa delovanju v dobro države, kot radi navzven razglašajo.
Hana Murn