Te dni boste od ljudi, ki se zavzemajo za evtanazijo slišali same pohvale, kako je evtanazija dobra stvar še posebej za trpeče ljudi. Poudarjali vam bodo, da je evtanazija rezervirana samo za ljudi, ki imajo neznosne bolečine in pričakujejo čim hitrejšo smrt. Žal vam ne bodo povedali, da v državah z nekajletno tradicijo evtanazirajo tudi že otroke in mladostnike. Seveda vam tega ne povedo, ker bi sicer bila večina ljudi na referendumu potem strogo proti evtanaziji.
Govorili vam bodo, da je postopek evtanazije enostaven in da ni problemov pri sami izvedbi. Dokazi iz posameznih primerov evtanazije, kjer se izvaja “pomoč pri umiranju”, pa razkrivajo, da pospešitev smrti bolnika ni tako preprosta in da se človeško telo čeprav utrujeno upira tudi umetno povzročeni smrti z vso silo, ki jo še premore. Nobeno posamezno zdravilo ali kombinacija zdravil ni najbolj učinkovito pri uničevanju človeškega življenja. Vsako zdravilo, ki se uporabljajo v medicinske namene, mora opraviti strog postopek odobritve, da se oceni učinkovitost in varnost. Toda zdravila, ki se uporabljajo za “pomoč pri umiranju”, niso bila podvržena takšnemu procesu; varnost in učinkovitost prejšnjih in trenutnih kombinacij smrtonosnih zdravil večinoma nista znani in preverjeni na način, kot so preverjeni učinki zdravil, ki jih vsakodnevno zdravniki predpisujejo bolnikom.
Farmakokinetika in farmakodinamika posameznih zdravil so določena za terapevtsko odmerjanje in ne za namen pomoči pri umiranju. Raziskav pri tako visokih odmerkih teh zdravil, ki jih uporabljajo pri pomoči pri umiranju, je bilo malo ali nič. Ni dovolj strokovne literature, ki bi vodila akterja pri izvedbi pomoči pri umiranju in ni predstavljene najboljše prakse pri sestavljanju teh mešanic zdravil. Obstajajo tudi dokazi, da je sam postopek umiranja lahko boleč tako za umirajočega kot za njegove prisotne svojce in dolgotrajen, tudi preko 100 ur.
Nekaj aktivnih snovi, ki se uporablja pri evtanaziji:
- Mišični relaksanti
Mišični relaksanti so zdravila, ki sproščajo dihalne mišice, predvsem diafragmo in medrebrne mišice. Lahko blokirajo acetilholinske receptorje mišičnih celic v nevromuskularnem stiku, da preprečijo krčenje dihalnih in drugih mišic. S paralizacijo teh mišic živali ali ljudje prenehajo dihati, ne morejo se premikati in govoriti. Sčasoma zaradi pomanjkanja kisika, imenovanega tudi hipoksija ali preprosteje zaradi zadušitve, ki je vedno hud dogodek za človeka, šele pride do možganske smrti. Za opazovalce je vse mirno znotraj človeka pa je pekel, še posebej, če ni dobil dovolj drugih zdravil.
- Anestetiki
Anestetiki so zdravila, ki zmanjšajo bolečino, ki jo čutijo živali ali ljudje med evtanazijo. Lokalni anestetiki, ki vključujejo omrtvičenje vbrizganega območja, da se zmanjša bolečina zaradi injiciranja raztopine za evtanazijo, in splošni anestetiki, ki sprožijo komo, se uporabljajo skupaj. Učinkujeta tako, da preprečita prenos živčnih impulzov v velike možgane.
- Barbiturati
Barbiturati so splošni anestetiki. Vežejo se na receptorje gama-aminomaslene kisline (GABA) A in podaljšajo čas odprtja kloridnih kanalčkov v živčnih celicah. To zavira aktivnost živcev in prekine živčne signale v možgane. Še več, ker lahko barbiturati zavirajo dihalni center v možganih in srčni center, ki nadzirata dihanje oziroma bitje srca, povzročijo nenadno zaustavitev dihanja(zadušitev) in bitja srca, kar je znano kot zastoj dihanja in zastoj srca.
- Kardiotoksična zdravila
Kardiotoksična zdravila delujejo na srčno mišico tako, da prekinejo krčenje srčne mišice. Ker srce ne more črpati krvi v telo, bodo drugi vitalni organi umrli zaradi pomanjkanja kisika in hranil.
- Kalijev klorid
Prekomerne količine kalijevih ionov v krvi povzročijo očistek gradienta koncentracije kalija v srčnih mišicah. Zato je repolarizacija srčne mišice ovirana in kasnejše krčenje in sproščanje srčne mišice je ustavljeno. Ker lahko samo visoki odmerki kalijevih ionov povzročijo napade in mišične krče, evtanazirani čuti bolečino pred smrtjo. Zato je treba raztopino kalijevega klorida injicirati samo anesteziranim bolnikom in živalim.
- Citotoksična sredstva
Natrijev hipoklorit in formaldehid se uporabljata za evtanazijo z neposrednim ubijanjem celic. Natrijev hipoklorit moti celične procese s saponifikacijo maščobnih kislin in denaturacijo beljakovin, medtem ko formaldehid povzroči oksidativno poškodbo celic z induciranjem navzkrižne povezave genetskega materiala v celici.
Poleg intravenskega dajanja medikamentov, lahko ljudje raztopino za evtanazijo jemljejo tudi peroralno. To lahko pripravijo tako, da prašek, ki vsebuje zdravila za evtanazijo, raztopijo v kozarcu vode. Če ima pacient težave s požiranjem, lahko raztopino za evtanazijo dajejo po hranilni sondi. Da bi preprečili bruhanje in trpljenje zaradi neprijetnega okusa, bolnik pred pitjem raztopine za evtanazijo dobi antiemetična zdravila.
Evtanazija
Intravensko dajanje raztopine za evtanazijo je podobno smrtonosni injekciji za usmrtitev zapornikov. V Belgiji so v zadnjih dveh desetletjih vse pogosteje uporabljali barbiturate in živčno-mišične relaksante in ta kombinacija je bila najpogostejša praksa, tudi zato, ker je pacient pri tem, zaradi živčno mišičnih relaksantov, navzven popolnoma miren.
Predvsem domnevna učinkovitost in zanesljivost koktajla treh zdravil pred uporabo ni bila testirana. Poročanje o boleči ali neuspeli smrti vzbuja pomisleke glede primernosti zdravil.
Vpliv na zdravnike
Zdravnik, ki je vključen v samo izvedbo evtanazije, ima lahko znatne čustvene in psihološke posledice. Odmik od temeljnih vrednot medicine za zdravljenje in spodbujanje celovitosti človeka lahko pomembno vpliva na številne sodelujoče zdravnike. Zdravniki opisujejo, da so bili močno prizadeti, da so bili šokirani zaradi nenadne smrti, da so bili ujeti v bolnikovo željo po samomoru s pomočjo, da so imeli občutek nemoči in se počutili izolirane. Obstajajo dokazi o pritisku in ustrahovanju zdravnikov s strani nekaterih bolnikov, da bi jim pomagali pri samomoru. Zato mora obstajati ugovor vesti pri zdravniku, da ne izvaja evtanazije, če iz etičnih in moralnih razlogov tega ne more opravljati.
V zvezni državi Oregon imajo zaplete letno v 14,8 odstotka posegov. Opisujejo celo ponovno vrnitev pacientov k zavesti v času postopka. Občasno se pojavijo bolniki, ki imajo epileptične napade v času poteka evtanazijskega postopka. Pri tem postopku morajo bolniki zaužiti tudi do 100 tablet barbiturata v petih minutah in pri tem bolniki tudi trpijo in tudi sorodniki, ki jih spremljajo ter zdravnik s svojim osebjem. Čas do smrti po zaužitju pripravljenega koktejla zdravil je nepredvidljiv in traja tudi do 108 ur. 7,6 odstotka evtanazij je trajalo več kot 6 ur. Včasih mora zdravnik, ki vodi postopek evtanazije dodati nova zdravila da doseže smrt.
Medtem ko sta pomoč pri samomoru in evtanazija pogosto prikazani kot “hollywoodska” mirna in neboleča smrt, dokazi iz posameznih okolij, kjer izvajajo evtanazijo, razkrivajo, da temu ni vedno tako. Razširjenost prijavljenih in domnevnih zapletov kaže, da obstaja tveganje, da bodo bolniki izpostavljeni manj kot mirni smrti, njihovi ljubljeni pa travmatičnem žalovanju. Vsekakor bi morali veliko več raziskovanja nameniti zdravilom, ki jih uporabljajo pri evtanaziji. Nekatere države imajo napisana navodila o postopkih pri evtanaziji, druge zopet ne. Nihče pa ne financira raziskovanja zdravil, ki jih uporabljajo pri evtanaziji. Obstaja pa potreba po bolj natančnem zbiranju podatkov v zvezi z metodami pomoči pri umiranju.
Razširjenost neželenih učinkov vpliva tudi na klinično prakso. Izkušnja s “pomočjo pri umiranju” morda ni tako “varen in udoben” proces, kot ga spodbujajo aktivisti, zato morajo biti bolniki ustrezno obveščeni o realnosti pospeševanja smrti in tveganju mučnih zapletov. V primeru pomoči pri samomoru to vključuje težave pri zaužitju količine smrtonosnih zdravil, neželene reakcije na takšna zdravila po zaužitju in možnosti dolgotrajnega poteka umiranja, ki lahko traja več ur. V primeru evtanazije je treba paciente obvestiti, da je lahko težko spremljati kognitivne ravni in da bodo prejeli paralitično sredstvo, ki jim bo ustavilo dihanje in jim morda preprečilo, da bi kogar koli opozorili, če so v stiski. Obstajati morajo tudi jasne smernice o tem, kaj morajo zdravniki sprejeti, če gre “pomoč pri smrti” narobe ali neuspešno. Ali so zdravniki pripravljeni biti prisotni, če smrtni boj traja več ur?
Ker se “pomoč pri umiranju” uveljavlja v zahodni medicini, je treba prakso upoštevati enake standarde, kot pri vseh drugih medicinski postopkih. Raziskovalci niso mogli najti poročil o sistematičnem spremljanju možganske aktivnosti do smrti, ravni zdravil v krvi ali posmrtnem pregledu pljuč.
Ker se v nekaterih državah izvaja takoj po evtanaziji tudi odvzem organov so raziskovalci priporočali, da se raziskava izvede takoj po pomoči pri samomoru in evtanaziji in pred odvzemom organov.
To je realnost sedanjega sveta in predvsem zahodnega sveta, ki nenazadnje od evtanaziranih bolnikov tudi nekaj zasluži z odvzemom organov za transplantacijo. Tudi v ta svet je vstopil profit in neoliberalizem, zato je težko verjeti lepim obljubam dr. Dušana Kebra in ostalih ki se zavzemajo za evtanazijo v Sloveniji vključno z Vlado RS in ministrico za zdravje.
In za tak svet bomo glasovali 9. maja, če bomo glasovali za evtanazijo. Ko bomo obkrožili da, bomo naredili, kar bomo in poti nazaj ne bo več, v kolikor bo referendum podprl evtanazijo.
Dr. Milan Krek