Slovenski mediji so pred dnevi poročali, da je notranji revizor Družbe za upravljanje s terjatvami bank našel dokaze, da je slaba banka terjatve do hotela v Bohinju prodala nekdanjemu lastniku Boštjanu Čoklu. Direktor tega hotela, ki so ga zgradili s pomočjo državnih subvencij v višini štiri milijone evrov, je vrsto let posloval z izgubo in končal na slabi banki. A danes je direktor bohinjskega Eco Hotela, ki spada med sto najbolj prestižnih tovrstnih hotelov na svetu, Boštjanov sin Anže Čokl. S tem se potrjuje teza, da že od vsega začetka delovanja slaba banka prodaja terjatve kar samim dolžnikom, ki so pogosto skriti za poštnimi nabiralniki ali podjetji iz davčnih oaz. Kar je še bolj bizarno, slaba banka terjatve prodaja po tako nizki ceni, da ne izterja niti polovice realne vrednosti. Če so kupci lastniki, skriti v davčnih oazah, kjer se spretno izgubi sled za podjetji, to pomeni, da so zelo poceni postali lastniki nepremičnin, medtem ko so razliko pokrili slovenski davkoplačevalci. Z drugimi besedami, očitno je slovenska tranzicijska levica iznašla nov način, kako učinkovito in po navidezno legalni poti krasti slovenski denar.
In kdo je pravzaprav Boštjan Čokl? Nekoč drugi človek Smelta je znan po svojih poslih v ruski regiji Krasnodar, kjer naj bi spletel tesne vezi, da je prav prek tamkajšnjih podjetij svoj hotel dobil nazaj. Ob tem je vredno izpostaviti, da je njegovo podjetje MPM Engineering, ki je začel z bohinjskim projektom 2864 metrov, zadolženo za dobrih 16 milijonov evrov.
Siol je pred dnevi poročal, da je proti koncu leta 1993, ko je Smelt, nekdanje največje slovensko podjetje za inženiring, tam zgradil sanatorij, namenjen zdravljenju in rehabilitaciji obolelih v jedrski nesreči v Černobilu, drugi človek tega podjetja Boštjan Čokl spletel tesne vezi s tamkajšnjimi poslovneži. “V Smeltu in poznanstvih, ki jih je Čokl spletel v Rusiji, gre iskati odgovor na vprašanje, čigav denar se skriva za novim skrivnostnim lastnikom hotela v Bohinju. V Smeltu in poznanstvih, ki jih je Čokl spletel v Rusiji, gre iskati odgovor na vprašanje, čigav denar se skriva za novim skrivnostnim lastnikom hotela v Bohinju,” so zapisali na Siolu.
Bojazen o tajkunskih prevzemih obstajala že v času ustanavljanja slabe banke
Naj spomnimo. Ko se je vlada pred leti odločila ustanoviti t. i. slabo banko, je bila največja bojazen javnosti prav v tem, da bi se do nepremičnin, ki so jih ti propadli poslovneži gradili z dragimi posojili bank in subvencijami države, zdaj spet prišli prav ti sumljivi poslovneži. In to kar za pol cene, saj slaba banka, ki slabo preverja kupce, terjatve prodaja tudi po več kot polovico nižji ceni. Lep primer je ravno bohinjski Eco Hotel, ki je vrsto let posloval z izgubo (spada pa med 100 najbolj prestižnih tovrstnih hotelov na svetu), saj je nemško podjetje terjatve odkupilo za 40 odstotkov realne vrednosti hotela.
MPM Engineering ima že več let blokirane račune, sicer pa je podjetje poznano tudi po partnerstvu z italijanskim žičničarskim gigantom Leitnerjem, s katerim je želel Boštjan Čokl skupaj graditi tudi drugi del projekta 2864 – megalomansko smučišče, ki naj bi zraslo na pogorišču propadlega smučišča Kobla in bi prek Slatnika terene povezalo tudi s Soriško planino. Od kod je prišlo 6,6 milijona evrov, ki jih je DUTB prejela za terjatev do podjetja MPM Engineering, sicer ni mogoče ugotoviti. Čeprav je slaba banka pogodbo o prodaji podpisala z nemško družbo Navo Hotel Immobilien, ki se ukvarja z upravljanjem hotelov, ta očitno nikoli ni bila končni kupec terjatve.
Siol še navaja, da je denar decembra leta 2015, tik pred začetkom veljavnosti sprememb zakona o DUTB, ki so tej izrecno prepovedale prodajo terjatev dolžnikom, nakazalo drugo podjetje, Rubbio International iz Švice. Sedež naj bi imelo v Ženevi, a v švicarskih registrih ne obstaja. Je pa nato končni lastnik terjatve postalo tretje podjetje, Cerita, registrirano na Cipru. Njegov lastnik se skriva na Britanskih Deviških otokih, kjer pa se za lastniki izgubi vsakršna sled. Skrajno zanimivo pa je, da je hotel od teh neznancev odkupil Boštjanov sin Anže Čokl, ki je zdaj tudi direktor objekta v Bohinjski Bistrici.
Z blokiranimi računi bi zdaj gradil še mega smučišče 2864
Poznavalci razmer v Bohinjski Bistrici se bojijo, da bo podobno usodo doživelo tudi mega smučišče, če bi bilo sploh kdaj zgrajeno. Čokl njegovo gradnjo ob podpori bohinjskega župana Franca Kramarja obljublja že dobrih pet let, a se vsako leto zalomi. Enkrat zato, ker Čokl ne uspe doseči dogovora z lastniki zemljišč za služnostno pot, drugič zato, ker sploh nima denarja, da bi začel graditi. Vse bi namreč rad dobil od države. Zato lokalnim lastnikom zemljišč tudi zatrjuje, da jim bo odškodnino plačal šele v primeru, če od države dobi nepovratna finančna sredstva. Tistim, ki ne želijo podpisati služnostne poti, grozi z razlastninjenjem. Boštjan Čokl, otrok socializma, se je zato zameril marsikomu v tem delu Bohinja, tudi ljubljanski nadškofiji in lastniku nekdanjega smučišča Kobla, prek katerega je Čokl pridobil koncesijo za gradnjo.
Da so bile ob tem lastniku Koble Marku Bogataju večkrat kršene pravice, je skušal kar sam opozoriti v odprtem pismu, ki ga je dvakrat naslovil na predsednika vlade Mira Cerarja in tudi medije. Občinski svet občine Bohinj je na priporočilo ministrstva za okolje in prostor (MOP) julija 2011 namreč sprejel obvezno razlago prostorskega akta (PUP), ki je veljala do sprejetja občinskega prostorskega načrta (OPN) aprila 2016. PUP ni dovoljeval trajnih sprememb namembnosti kmetijskih in gozdnih zemljišč, z neko besedno razlagalno telovadbo je občinski svet ob pomoči MOP investitorju omogočil gradnjo najzahtevnejših objektov in spremembe namembnosti več deset hektarjev kmetijskih in gozdnih zemljišč.
Kulise pravne države oz. boj Marka Bogataja za človekove pravice
“Investitor (in ne prostorski akt) je določil, da ena trasa gondolske žičnice poteka tik ob gostinskem objektu, kjer sem solastnik, druga pa praktično nad njim. MOP je avgusta 2014 na podlagi obvezne razlage izdal gradbeno dovoljenje za dve gondolski žičnici (G1-Ceconi in G2-Zois). V upravnem sporu je bilo gradbeno dovoljenje (GD) februarja 2015 (po tožbi nadškofije) odpravljeno in vrnjeno v ponovni postopek. MOP je še leto dni neutemeljeno podaljševal roke za dopolnitev vloge, nato pa aprila 2016 po umiku vloge investitorja izdal sklep o ustavitvi postopka,” piše Marko Bogataj.
Več nepravilnosti je bilo storjenih v času vlade Alenke Bratušek, opozarja Bogataj: “Državno pravobranilstvo, zunanji oddelek v Kranju, je konec leta 2013 vložilo predlog za razlastitev pri delu mojih nepremičnin zaradi gradnje žičnice Zois. V predlogu ni bilo niti enega dokumenta, ki bi bil sestavina prostorskega akta, kot to predpisuje zakon, izrecno pa je navedeno, da je trase, vrsto in dolžine žičnic določil prijavitelj oziroma investitor. UE Radovljica je aprila 2015 izdala prvo odločbo o izkazani javni koristi. Po pritožbi na MOP je bil oktobra 2015 odpravljen pretežni del odločbe, ker vlogi ni bil predložen predpisani prostorski akt. Stalno se kot osnovna utemeljitev razlastitve omenja ekonomika projekta, nikomur pa ne pride na misel, da bi bil pri tako velikem projektu (50 milijonov evrov) strošek za odkup mojih nepremičnin zanemarljiv in vpliv na ekonomiko neznaten. UE je končno po dveh letih decembra 2015 izdala odločbo, da se razlastitev zavrne.”
Zakaj je Cerarjeva vlada podaljšala koncesijsko pogodbo?
Še to. Minister Gašperšič je junija 2016 po pooblastilu vlade podpisal anekse k trem koncesijskim pogodbam in Čoklu podaljšal rok za pridobitev GD s štirih na osem let. Koncesionar je namreč navedel, da je bilo GD razveljavljeno in vrnjeno v ponovno odločanje in v nadaljevanju, da bo dopolnil svojo vlogo za dopolnitev GD. Dopolnjena naj bi bila neobstoječa vloga za neobstoječe GD. Poleg tega se je prejšnja vloga nanašala na dve žičnici (Ceconi in Zois), za žičnico Badjura pa v štirih letih ni bila oddana nobena vloga.
A če koncesionar za to žičnico ni niti poskušal pridobiti gradbenega dovoljenja, po koncesijski pogodbi pa gre za bistveno kršitev pogodbe, če v tem roku ni pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje, zakaj so Cerarjevi Čoklu pogodbo sploh podaljšali? “Za državne organe te in preostale neizpolnjene finančne obveznosti koncesionarja niso pomembne in nastopajo le v vlogi njegovega servisa. Meni se obeta novi postopek razlaščanja in kalvarija z državnim pravobranilstvom in UE. Ali se takšno delo vlade in ministrstev lahko povezuje z deklarirano ničelno toleranco do vseh nepravilnosti,” se sprašuje Bogataj, ki smo ga obiskali v njegovem zdaj neobratujočem gostišču pod Koblo.
Povedal nam je tudi, da ga je letos po 30 letih obiskala gradbena inšpektorica in poskušala najti dokaz o črni gradnji, da bi lahko gostišče podrli. Ko se je namreč pogajal za koncesijo z državo, se je vladnim predstavnikom Čokl zlagal, da je gostišče zgrajeno na črno in ga bodo tako ali tako podrli. Gradbena inšpektorica je dokaz, da se je Čokl, ki ima očitno v levi vladi še vedno močne zveze, na hitro znebiti Bogataja. Želeli smo stopiti v stik tako z Boštjanom Čoklom kot tudi njegovim sinom Anžetom, a za novinarje nista bila dostopna. Uspeli pa smo izvedeti, da je projekt 2864 še vedno živ, zgolj umaknjen v oddaljeno prihodnost. In da ga bohinjski župan Franc Kramar, ne glede na sporne posle družine Čokl, še vedno podpira. Zanj namreč ni pomembno, kakšne posle izvaja Čokl, pomembno mu je, da njegova občina pridobi mega smučišče, saj so trenutno zimske kapacitete zgolj 10-odstotno zasedene. Za vse skupaj pa Kramar krivi kar Bogataja in druge lastnike zemljišč pod Koblo.
Ko smo zapuščali bohinjske konce, se nismo mogli znebiti občutka, da smučarije v tem koncu še dolgo časa ne bo. [povzeto po oddaji Drugorazredni]
Luka Svetina