Na včerajšnjem kongresu Demokratične stranke upokojencev Slovenije (DeSUS) je bil za predsednika stranke vnovič izvoljen “super minister” Karl Erjavec, kar ni presenetljivo glede na to, da se je kot edini kandidat potegoval za predsedniško mesto. S tem je dodatno utrdil svoj položaj v stranki in poskrbel za to, da bo DeSUS še naprej mešal štrene stranki, ki bo zmagala na naslednjih državnozborskih volitvah.
Karl Erjavec je predsednik stranke z najdaljšim predsedniškim stažem v DeSUS, saj je včeraj prevzel že četrti predsedniški mandat zapored. Imenovali so ga z 203 glasovi, le sedem prisotnih kandidatov pa je njegovi kandidaturi nasprotovalo. Po besedah Erjavca naj bi se stranka s tem začela pripravljati na prihajajočo volilno kampanjo, pri čemer je svoj novi gospodarski program ocenil kot kakovosten. Izvajanje slednjega naj bi bilo zagotovilo, da bo Slovenija postala varna in uspešna država, v kateri bi vsi živeli človeka dostojno življenje. Pri tem je poudaril, da si bo stranka prizadevala za zaščito interesov upokojencev in ostalih ranljivih skupin ter se zavzemala za krpanje gospodarskih lukenj z Rusijo in Turčijo.
V zadnji vladi dosegel le dva evra višje pokojnine
Vidimo lahko, da bo Erjavec na prihodnjih volitvah ponovno nadaljeval z izrekanjem populističnih in všečnih izjav ter obiskovanjem domov za upokojence, kjer bo s svojim šarmom prepričeval naivne volivce, da je on edini, ki se vseskozi bori za višje pokojnine, zaradi česar upokojenci naj ne bi bili popolnoma potisnjeni na obrobje. V preteklosti je med drugim obljubljal celo pokojnine v znesku tisoč evrov, vidimo pa lahko, da je realnost popolnoma drugačna, saj pokojnine mnogim ne omogočajo dostojnega življenja. V vladi Mira Cerarja je dosegel povišico zgolj v višini dveh evrov za slovenske upokojence, kar kaže na to, da se za zvišanje pokojnin bori kot pravi “lev”.
Stranka DeSUS je na slovenskem političnem parketu vsekakor nekaj edinstvenega, saj je edina upokojenska stranka, ki je od leta 1996 nenehno prisotna v vseh sestavah vlad, ne glede na to, ali je ta leva ali desna. Kljub dolgoletnem ohranjanju na oblasti se položaj slovenskih upokojencev zaradi njihovih “prizadevanj” ni izboljšal. V času prve Janševe vlade (2004 – 2008), ko je bil dosežen 25-odstotni dvig pokojnin, se Erjavec ni pretirano pretegnil, saj se je takrat bolj ukvarjal z zaviranjem reform, zaradi česar je bila onemogočena privatizacija in omogočena korupcija. Erjavec si oviranje dela vlade, v kateri trenutno pač je, lahko privošči, saj so glasovi te stranke vedno potrebni, da lahko desna ali leva opcija oblikuje večino v državnem zboru, na problematičnost te pa je kritično opozoril tudi prvak največje opozicijske stranke Janez Janša.
Kljub prisluškovalni aferi ministruje naprej
Naravnost neverjetno je, kako Erjavcu že od leta 2004 uspeva zasedati toliko ministrskih stolčkov, vse od obrambnega, okoljskega in zunanjega ministra, čeprav je dokazano nekompetenten. Vsekakor najbolj odmeva njegova objektivna odgovornost v prisluškovalni aferi, v kateri so Hrvati prišli do vsebine pogovora med slovensko agentko Simono Drenik in arbitrom Jernejem Sekolcem na sodišču, kjer ji je ta povedal, da bo Slovenija ohranila dostop do odprtega morja. Hrvaška je po tem takoj začela z umikom iz arbitražnega sporazuma, češ da Slovenija goljufa. Zagreb je iz tega razloga z arbitražnim sodiščem prekinil vse stike, afera pa je vplivala na odstop obeh vpletenih in začela se je nova saga z iskanjem naslednjega slovenskega arbitra. Vprašljiv je tudi končni izzid arbitraže.
Erjavec ima vplivnega rusofilnega strica iz ozadja
Kot da ta polom ni bil dovolj je Erjavec spomladi 2015 dvakrat izjavil, da je prepričan, da bo Slovenija z arbitražo pridobila tisto, kar hoče, torej dostop do odprtega morja in dve tretjini Piranskega zaliva. S takšnimi izjavi Erjavec samo potrjuje navedbe slovenskih in tujih medijev, ki Erjavca opisujejo kot nekompetentnega za opravljanje tovrstne ministrske funkcije. Erjavec pa se na očitke ne zmeni, saj ima dobro podporo Saše Ivana Geržine, upokojenega diplomata in gospodarstvenika, ki je tesen prijatelj Milana Kučana, zasedal pa je tudi položaj podpredsednika Erjavčeve stranke. Glede na to, da je Geržina predsednik Društva Slovenija – Rusija, ni čudno, da je usmeritev slovenske zunanje politike tako usmerjena proti Rusiji, pri čemer pa se pozablja na pomen krepitve odnosov z zahodnoevropskimi partnerji in ZDA.
Pri tem moramo še omeniti, da je naveza Erjavec – Geržina poskrbela tudi za netransparentno kadrovanje, saj je bil njegov sin Aleksander Geržina imenovan za v. d. generalnega direktorja Direktorata za bilateralo in evropske zadeve na Ministrstvu RS za zunanje zadeve. Kljub temu, da je Geržino mlajšega notranji nadzor ministrstva vzel pod drobnogled zaradi povračil kilometrine, ki si jih je kot veleposlanik na Dunaju dal izplačati (4.500 evrov, kar je za okrog 12.000 prevoženih kilometrov), medtem ko je imel na voljo službeno vozilo s šoferjem, je kljub temu brez sramu pokazal ambicije za imenovanje za veleposlanika na Hrvaškem.
Erjavec ima torej zelo dobro zaledje za plutje po slovenskem parketu, zato ni pričakovati, da bo kmalu poniknil. S pomočjo svojih populističnih puhlic na vsakih volitvah prepriča zadostno število volivcev, ki še kar slepo verjamejo, da je Erjavcu dejansko mar za slovenske upokojence in vse, dokler se njegovi volivci ne bodo prebudili, bo uspešno krmaril od enega ministrskega stolčka k drugemu.
N. Ž.