Lucy, križanec med labradorcem in irskim vodnim španjelom, je v šoli za pse vodnike klavrno končala. Ker je bila radovedna in lahko razdražljiva, so jo naključno prisotne vonjave odvrnile od poti njenega učitelja in ni trajalo dolgo, da jo je ta brezobzirno napodil. Njeni lastniki pa so vedeli, da je njihova učljiva psica obetavna. Ker jo je njen nos spravljal v težave (konec koncev je bila vzgajana za to, da postane lovski pes), so se odločili, da jo usposobijo za to, da bi z vohanjem odkrila kaj koristnega.
V naslednjih sedmih letih se je Lucy naučila izvohati raka mehurja, ledvic in prostate, uporabili pa so jo tudi v študiji. Z leti je postala sposobna pravilno odkriti raka v več kot 95 odstokih primerov. To je bolje kot v nekaterih laboratorijskih preiskavah, ki se uporabljajo za diagnosticiranje raka.
Vohali urinske vzorce
Zdaj je Lucy del enega izmed največjih kliničnih preskušanj odkrivanja raka s pomočjo psov. Britanska organizacija Medical Detection Dogs ima osem psov, ki so jim dali ovohavati 3.000 urinskih vzorcev bolnikov Nacionalne zdravstvene službe, da bi tako videli, ali psi zmorejo razlikovati, kdo ima raka in kdo ne.
Claire Guest je generalna direktorica organizacije Medical Detection Dogs. Njena lisičje rdeča labradorka Daisy ji je odkrila raka dojk pred 6 leti, ko je bila stara 45 let. “Nenehno je bolščala vame in rinila proti mojim prsim. To me je pripeljalo do odkritja bule,” se spominja Guestova.
Tumor je bil globoko v njenih prsih. Zdravniki so ji dejali, da bi rak do takrat, ko bi ga čutila sama, že zelo napredoval. “Povedali so mi, da bi bila moja prognoza, če ne bi moje pozornosti nanj pritegnila Daisy, zelo slaba,” je dejala.
Psi imajo dva nosova
Močni nosovi psov imajo 300 milijonov receptorjev, medtem ko jih človeški nos premore pičlih 5 milijonov. Poleg tega imajo psi na dnu nosne votline še dodaten vohalni mehanizem, imenovan Jacobsonov organ, ki ga ljudje sploh nimamo. Ta dvojni vonjalni sistem omogoča usposobljenim psom odkrivati posebne vonjave raka, ki se imenujejo hlapne organske spojine.
Človek je porabil na tisoče let, da je to ugotovil. Leta 1989 so zdravniki londonske bolnice King’s College Hospital v časopisu The Lancet pisali o ženski, katere pes je vztrajno ovohaval kožno znamenje na njeni nogi. Izkazalo se je, da je bilo znamenje maligni melanom v zgodnji fazi.
V naslednjih 26 letih so študije od Francije do Kalifornije in Italije prišle do zaključka, da psi res lahko zaznajo vonj raka.
Raziskovalci v trenutni britanski študiji so postavili posebno visoko mejo. Želijo se prepričati, da psi dejansko vonjajo raka in ne česa drugega, kot je na primer starost ali poseben skupek simptomov.
V študiji bodo psi obkrožili krožno stojalo, na katerem bo osem enakomerno razporejenih vzorcev urina, pri čemer bo eden pripadal bolniku z rakom, sedem pa jih bo od bolnikov, ki raka nimajo. Najmanj eden od teh sedmih vzorcev bo pripadal nekomu, ki je približno enake starosti kot pacient z rakom in ki je imel zgolj simptome raka, bolezni pa dejansko ni imel.
Guestova, ki s svojo skupino vodi raziskavo, je dejala, da če bodo študije, kot je njena, nadaljevale s prikazovanjem sposobnosti pasjih nosov, bodo živali nekega dne morda uporabljali skupaj z obstoječimi diagnostičnimi testi in ne namesto njih. Znanstveniki lahko oblikujejo tudi stroj – elektronski nos – ki posnema močne vonjalne sposobnosti psa. “To je povsem izvedljivo,” je dejala Guestova.
M. K.