Ne vemo, kakšnega vonja je, nekaterim pa močno diši stanje, v katerem ima razred ali posameznik neomejeno oblast. Temu stanju ob dejstvu, da obstajajo tudi demokratične parlamentarne ureditve, rečemo diktatura. Ta je pravzaprav edina alternativa demokratični ureditvi. Nekateri mislijo, da bi v Sloveniji vsaj za prehodni čas potrebovali trdo roko, ki bi stanje spravila v red. Trenutno stavijo na Goloba in njegovo gverilo, ki skače iz zased in s kadrovskim čiščenjem, poseganjem v parlamentarne postopke mimo poslovnika in z združevanjem ekstremno mislečih utrjuje svojo oblast.
V Sloveniji uspeva neverjeten medijski pridelek, ki mu rečemo tudi levičarska politika. To je tista politika, ki kaže lep obraz in se dobrika. Množicam namenja lepe besede o zavzemanju za revne in tiste, ki životarijo na minimalnih dohodkih. Pri tem jim večinski mediji servilno stojijo ob strani in jih vsakič znova postavijo na oblast. Nasprotna mnenja se cenzurira ali sprevrača, pogosto pa jih postavijo na sramotilni steber.
Evidentni uspehi prejšnje vlade so prav zaradi pristranskega medijskega poročanja ostajali v senci volilne antijanša kampanje. Po prvem mesecu nove vlade že prihaja zavedanje, da se je zavedeno volilno telo ponovno odločilo narobe. Ta vlada se je formirala v rekordnem času, potem pa premaknila prestavno ročico v ler. Do danes lahko spremljamo le izvajanje kadrovskih menjav, ki segajo vse globlje po hierarhiji navzdol. Menjavajo serijsko in brez kritičnega premisleka.
Namesto intenzivnih priprav na prihajajočo krizo in draginjo se vlada ukvarja s ceniki živilskih artiklov po trgovinah v Sloveniji in bližnji okolici. Za to je ali bo ustanovila posebno komisijo in potem javnosti posredovala, kje lahko za kak cent ceneje kupijo to ali ono. Še ena skupina plačanih uradnikov torej, ki bo dobivala plače iz proračuna. In to za listanje po katalogih, ki jih že tako ali tako v obliki reklam od različnih ponudnikov prejema vsako gospodinjstvo na dom.
Seveda mediji o tem bluzenju ne poročajo kritično, ampak so veseli, da sploh lahko kaj spustijo v svoj eter, to pa predstavljajo kot pomoč ljudem. Njihov produkt – vlada je namreč še en strel v prazno. Vajo z novimi obrazi ponavljamo že petič, pa se iz tega kot skupnost še nismo ničesar naučili. Revščina se bo tudi v tem mandatu reševala s še več revščine, sredstva iz proračuna pa se bodo ponovno kanalizirala v žepe različnim zaslužnim za stanje, kjer slepec slepcu kaže pot. Pištola je torej ponovno počila. S to vlado se je začel nov maraton v levičarske zablode.
Zrežiran škandal v DZ
Medtem ko se vladna koalicija utrjuje na oblasti, poskuša na vse načine diskvalificirati opozicijo in ves živelj, ki jo podpira. Sedanji predsednik vlade je že pred volitvami označil desno politiko za fašistično in napovedal, da bo obračunal z mediji, ki niso pristransko levi. Že ruski predsednik Vladimir Putin je v praksi pokazal, kako je treba ravnati. Z isto retoriko kot Golob je Putin opravičil vojaški napad na Ukrajino. Če nekoga označiš za fašista ali nacista, so zoper tebe dovoljena vsa sredstva. Putin je na tej osnovi napadel sosednjo državo, Golob pa s točno to taktiko obračunava s svojimi političnimi nasprotniki znotraj države. Notranji sovražnik je spet priročni izgovor za diktaturo.
Med razpravo pred ustanovitvijo nove preiskovalne komisije DZ o financiranju Nove24TV se je zgodil nesramen precedens v političnem obračunavanju z desnico. Pobudnica za ustanovitev te komisije Mojca Šetinc Pašek je sredi razprave predvajala posnetek klica nekega gledalca v oddajo na Nova24TV. Ta je izražal ogorčenje nad dogajanjem v državi in delom vladne koalicije in izjavil, naj ljudje ne predajajo orožja, če ga imajo. Dodal je, naj si orožje nabavijo, če ga še nimajo.
Voditelj oddaje Boris Tomašič je ob tem dejal: “Ja, jaz sem že pred časom rekel: Prišli so s krvjo na oblast, očitno bodo z oblasti samo na silo šli. Bojim se, da bo to res, ker drugače – vidite, kaj delajo in nas bodo podjarmili in ni zastonj Cankar pisal, da smo hlapci, če bomo to dovolili.” Glede na reakcije bi lahko rekli, da so se levičarji v tem prepoznali. Ker so ob tej izjavi skočili v zrak, očitno zase mislijo, da so prišli s krvjo na oblast.
To ni daleč od resnice, saj so v vladi ponovno ponosni nasledniki komunistov Socialni demokrati, Levica je skrajno levo od njih, Golobovo Gibanje Svoboda pa je zraslo na temeljih Liberalno demokratske stranke, ki je bila naslednica komunističnega podmladka v propadli Jugoslaviji (Zveze socialistične mladine Slovenje – ZSMS). Razlika je v še večji radikalnosti Golobovih.
No, po predvajanju tega posnetka je večkrat javno samoosmešena predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič v zaigranem ogorčenju prekinila sejo za 15 minut. Žal v državnem zboru ni bilo niti enega poslanca, ki bi protestiral zoper tak način diskreditiranja medija in voditelja oddaje. In to med ustanavljanjem komisije, ki bo ta medij poskušala dokončno uničiti. Manever vladajoče koalicije, ki je bil očitno zrežiran, je torej v tej fazi uspel.
Ob tem vidimo, da se pravzaprav svoboda medijev in demokracije ne brani dovolj odločno. Predhodno smo bili priča poskusu utišanja opozicije na seji Odbora za pravosodje. Predsednica tega delovnega telesa Lena Grgurevič je želela dati na glasovanje omejitev razprav, ker ji vsebina ni bila všeč. Razpravljalo se je namreč o obsodbi njim priljubljenega zločinskega diktatorskega komunizma.
Serijske kadrovske menjave, ponavljanje, da je desna politika fašistična, stalni in vedno konkretnejši poskusi utišanja političnih nasprotnikov, utrjevanje vpliva na večinske medije in poskusi ukinitve njim nenaklonjenih medijev, so močni signali, ki vznemirjajo vse tiste, ki jim demokracija in dejanska svoboda kaj pomenita. Da bi nas dokončno utišali, so začeli uporabljati še umazano podtikanje in obsodbe, da pozivamo k oboroženem rušenju vlade.
S tem poskušajo namestiti dušilec na svojo startno pištolo, ki je počila ob njihovem vse bolj očitnem startu v novo diktaturo. Jemanje besede poslancem v parlamentu in ukinitve njim nenaklonjenim medijev ni namreč nič drugega kot uvajanje diktature. Tej smo se leta 1990 odrekli na plebiscitu in se odločili za demokratično družbo. To so nam želeli vzeti že naslednje leto, ko smo razglasili svojo državo. Napadli so nas z vojaško silo, kot je to naredil diktatorski Putin v Ukrajini.
Nič nenavadnega ali čudnega ni, če smo trideset let kasneje občutljivi na vse poskuse vrnitve v čase, ki smo se jim odrekli. Slovenski narod noče nove diktature ali enoumja v kakršni koli obliki. Zato moramo paziti, da nas ne bodo vanjo pahnili s svojimi triki. Eden najbolj perfidnih poskusov se je zgodil v prej navedenem zrežiranem triku v navezi Mojca Šetinc Pašek in Urška Klakočar Zupančič v DZ.
Obramba je neodtujljiva pravica
Ljudje so torej začutili nevarnost, ki jo predstavlja politika na oblasti. Želja po obrambi pred nevarnostjo je naravni refleks vsakega živega bitja. Prav zaradi tega mu te pravice nima nihče pravice vzeti. Pravica do obrambe je zapisana tudi v ustanovni listini Organizacije združenih narodov. To je tudi osnova za pomoč Ukrajini v dobavi orožja za obrambo pred Putinovo diktaturo. Tam je oborožena obramba stvarnost, pri nas pa za zdaj le bojazen, a tudi verjetnost, ki je podprta z mnogimi zloveščimi signali.
Velikokrat v zgodovini je bilo že dokazano, da je lahko demokracija zelo ranljiva. Zdrs v diktaturo je stanje, iz katerega je empirično dokazano nemogoče priti na miren način. To nas zavezuje, da smo pozorni in preprečimo vse poskuse v to smer. Če se nam zgodi, pa imamo vso legalno in legitimno pravico do obrambe z vsemi sredstvi. Žal tudi z orožjem.
Davorin Kopše