“Kakovost življenja, številke na položnicah, ki jih plačujemo, ne nazadnje pa tudi ozračje, iz katerega se da razbrati, ali se gibljemo v pravo ali v napačno smer,” bo po besedah predsednika SDS Janeza Janše odločilno dejstvo udeležbe in razporeditve glasov na državnozborskih in lokalnih volitvah leta 2018. “Samo zavedati se moramo moči, ključne moči, ki jo ima vsak posameznik v demokratičnem procesu. To je moči enega glasu,” je jasen Janša, ki poudarja, da se mora Vlada RS “pri vsakem ukrepu vprašati, kako bo to delovalo na blaginjo ljudi. Kako bo to delovalo na živečo generacijo, pa tudi na peto generacijo naših potomcev. Kdo zna sestaviti koalicijo, kdo zna voditi koalicijo, govori praksa.” Ob tem Janša pojasnjuje, da SDS s promocijo in podrobno predstavitvijo programov na vseh 16 ministrskih resorjih želi spodbuditi tudi druge k dialogu in vsebinski razpravi.
Leto 2017 se pod vtisom najpomembnejših dogodkov izteka, katastrofalno stanje v zdravstvu ostaja, za luknjo v slovenskem bančnem sistemu in pranje milijarde evrov v največji državni banki NLB še vedno ni odgovarjal nihče. Aktualna vlada namesto s sprejemanjem ukrepov nadaljuje s kadrovanjem svojih privržencev. Ali bo v letu, ki prihaja, čas za spremembe, pa je v glavni meri odvisno od vas – drage bralke, spoštovani bralci – volivke in volivci. V zdravstvu je treba narediti red. Na sodiščih obsoditi odgovorne za milijardno krajo davkoplačevalskega denarja. Gospodarstvu in podjetništvu pa dati priložnost, da ustvarja – ustvarja dodano vrednost in skrbi za razvoj in napredek. Predvsem pa Slovenija potrebuje stranko, potrebuje vlado, ki bo delala Zate, ki bo delala za vse državljanke in državljane RS.
Začniva z orisom stanja v državi. Slovensko gospodarstvo se na krilih ugodne klime v EU in izvoza pobira, gospodarska rast se napoveduje za nekaj manj kot 5 % BDP, to pa je tudi eden izmed redkih podatkov, ki je spodbuden. Čakalne dobe v zdravstvu niso nič krajše, ravno nasprotno. Odgovorni za večmilijardno luknjo v slovenskem bančnem sistemu še niso odgovarjali, njihova edina grožnja je preiskovalna komisija dr. Anžeta Logarja. Izbruhnila je afera pranja denarja v največji državni banki NLB. Banki, ki je vlada ne želi prodati. Ideološki boj ob neupoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS glede financiranja zasebnega osnovnega šolstva še naprej poteka. Slovensko pravosodje ohranja kontinuiteto, začarani krog, ko Slovenijo vodijo omrežja iz ozadja, pa ostaja neprekinjen. Kakšna je vaša ocena stanja v Sloveniji, od politike, gospodarstva, šolstva pa vse do pravosodja?
Dogaja se isto, kar se je dogajalo že nekaj zadnjih obdobij, mandatov. Gospodarska rast, ki jo trenutno beležimo v Sloveniji, je prišla k nam z najmanj triletno zamudo zaradi napačnega odziva na krizo v letih 2009 in 2010 in zaradi popolnoma nekompetentne vlade v tem zadnjem mandatu je Slovenija zgolj na nekem jezeru, neki površini, kot čoln, ki gre pač tja, kamor piha evropski veter. Glede na to, da je v Evropi konjunktura, glede na to, da je slovensko gospodarstvo v veliki meri izvozno – okoli 70 %, je šele moč tega vetra, ki je prihajala na tem evropskem morju, evropski površini, zagnala to gospodarsko rast. Vse tisto, kar pa bi morali narediti sami oz. bi moral upravljavec države, kreator okolja, v katerem deluje gospodarstvo in v katerem živimo posamezniki, storiti v tem času, da bi se to tudi dejansko poznalo na standardu, v vaših žepih – tega preprosto ni bilo, pa tudi, da bi bila rast močnejša, hitrejša.
Slovenija je v bolj neugodnih okoliščinah v mandatu 2004–2008 beležila višjo gospodarsko rast, imeli smo večjo zaposlenost, trikrat manjšo zadolženost in bistveno večjo rast osebnega standarda. Danes pa se v povprečju trenutna rast pozna na plači povprečnega Slovenca, govorim v povprečju, za okrog 10 evrov na mesec, kar je relativno zanemarljivo. Je bolje, seveda, kot stagnacija ali nazadovanje, je pa glede na odstotek splošne rasti in glede na potenciale to zanemarljivo. Zato kogarkoli srečaš, pravi, z izjemo redkih posameznikov – recimo teh šefov v javnem sektorju, ki jim je vlada najprej dvignila plače –, da te rasti ne občutijo. In tukaj, v tej situaciji, je prvi del problema, ko je bistveno premajhen realni občutek te izboljšave, tega izboljšanja stanja. Drugi problem pa je, da običajno po takšnem “bumu” v evropskem gospodarstvu pride do ohlajanja, lahko tudi do krize. In glede na to, da se v tem času zgolj večajo tisti tvegani dejavniki, ki delujejo negativno v sami krizi, se lahko tega obdobja bojimo.
O čem govorim? Govorim o tem, da se je v zadnjem času povečalo število zaposlenih v administraciji, ne toliko v storitvenem delu javnega sektorja, ampak v administraciji. Ustanavljajo se novi uradi, agencije, povečuje se plače vodilnim itn. To je strošek, ki ni samo za eno leto – to je strošek, ki se vleče iz leta v leto in na ta način povečuje strukturni primanjkljaj. Govorim o tem, da prestrukturiranj, ki jih je lažje narediti v času, ko imaš gospodarsko rast in ko lahko za neko krajše obdobje tudi financiraš neke reorganizacije in prestrukturiranje, tudi izplačaš odpravnine tistim, ki so odveč – to se ne dogaja in naslednji mandat, vsaj od sredine naprej, bomo lahko soočeni s kakšnimi presenečenji, ki si jih danes še nihče ne predstavlja.
Poleg zgrešenih projektov, med katerimi izstopata, tudi po pozornosti javnosti, drugi tir Divača–Koper, zaradi katerega smo odšli na referendum, in projekt Magna Steyr pa je leto 2017 zagotovo zaznamovala afera pranja denarja v največji državni banki – Novi Ljubljanski banki. Pri tem ne gre le za slovensko zgodbo, ampak afero mednarodnih razsežnosti. Kako je afera IranNLBgate zaznamovala Slovenijo in kaj pričakujete, da se bo v prihodnjih mesecih, prihodnjem letu dogajalo na tem področju?
Pretežno bo vplivala negativno. Pozitivno bo vplivala na tiste, ki so že dobili ali pa še bodo dobili iz tega kriminala izplačane provizije, in tukaj gre za stotine milijonov, za enormna sredstva. Gre za denar, s katerim lahko v Sloveniji kupiš volitve. To se je že dogajalo in bojimo se, da bo vplivalo tudi na naslednje volitve. Strokovnjaki pravijo, da je od 1000 milijonov opranega denarja za državo, ki je na črni listi zaradi državnega terorizma in proliferacije, zaradi izdelave jedrskega orožja kljub mednarodnim sankcijam, da za 1000 milijonov opranega denarja provizije znašajo polovico te vsote ali celo več. Vsi mediji v Sloveniji niso vredni toliko. To je ogromen denar. S tem se lahko posega v katerokoli sfero – podkupuje sodnike, tožilce, policiste, kriminaliste, preiskovalce, predsednika države, ministre vlade …
O tem govorimo, zato bo ta kriminal še dolgo časa odmeval in kot sem dejal, še ko je bil odkrit na Logarjevi komisiji – od tega, ali bo do konca raziskan in od tega, ali bodo odgovorni odgovarjali, je odvisno, kakšna bo Slovenija v prihodnje. Ali bo to ugrabljena država, država, kjer neko ozadje, ki razpolaga s stotinami milijonov evrov, postavlja vlade in vpliva na volitve, ali pa bomo končno razčistili s tem.
Je pa to vrh ledene gore. To, da lahko nekdo dve leti v največji državni banki pere za teroriste, za državo, ki je pod trojnimi sankcijami, takšno količino denarja in se nič ne zgodi – do tega ni mogoče priti čez noč ali v enem letu ali v enem mandatu. To je možno samo v državi, ki je ugrabljena, kjer so vse te strukture, od policije do sodstva in drugih nadzornih organov, pod nadzorom tistih, ki so dali zeleno luč za takšno kriminalno dejanje.
Je Pandorina skrinjica odprta? Oteževanje dela preiskovalne komisije je namreč na vsakem koraku.
Seveda, zato tudi te reakcije, poskusi omalovaževanja dela Logarjeve komisije, ustanovitev nove komisije, ki zdaj to poskuša prikazati kot da je šlo za minoren kriminal nekaterih bančnih uslužbencev, v najslabšem primeru uprav bank, se pa izogiba vprašanju, kako je mogoče, da se je to dogajalo tudi še po tem, stotine milijonov iranskega denarja za teroriste je bilo opranih, potem ko so bili s tem seznanjeni predsednik države, predsednik vlade, vsi ključni ministri, šef policije, vsi pristojni, Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) – pa se ni nič zgodilo. Nihče ni bil obsojen, nihče ni bil obtožen, nobene ovadbe ni bilo niti nobene preiskave.
Če bo SDS na volitvah leta 2018 zmagala, lahko državljankam in državljanom obljubite, da bodo odgovorni za večletno večmilijardno krajo davkoplačevalskega denarja odgovarjali? In kako boste to dosegli?
To lahko obljubim. Je pa očitno, da bi kdorkoli, ki pravila volitev in demokratičnega procesa jemlje resno, na volitvah zmagal precej lažje, če se te stvari ne bi dogajale, če bi se to raziskalo prej. Ne pa, da se moraš boriti proti stotinam milijonov kriminalnega denarja v ozadju, s katerim se lahko v državi, ki ima dva milijona prebivalcev, podkupi kogarkoli. Če dam samo neko primerjavo – na zadnjih volitvah so lahko tisti, ki so dobili provizije iz tega posla, kriminalnega posla, na volivca lahko vložili toliko sredstev, kot ga je naša stranka na kandidata. Se pravi, na 1,7 milijona volivcev so lahko vložili na osebo toliko sredstev od teh provizij kot smo jih mi za 88 kandidatov. Zdaj pa temu recite poštena tekma, poleg tega pa zlorabijo še sodstvo in stranki, ki bi zmagala, onemogočijo kampanjo.
Ob pravih aferah pa spregovoriva še nekaj o tistih, umetno ustvarjenih. Dejstvo, da so volitve blizu oz. vedno bližje, pa priča tudi gonja slovenskih sodišč proti vam. Stalna praksa, ki smo je navajeni že nekaj volitev. Pred zadnjimi – državnozborskimi – leta 2014 so vas ob začetku kampanje celo zaprli, pozneje pa se je, kot so napovedovali številni ugledni pravni strokovnjaki, med njimi tudi aktualni ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, vse skupaj izkazalo za jasen politični konstrukt – politični proces. Zanima me, kako komentirate očitke o izogibanju prevzema sodne pošiljke, kaj se je zgodilo s t. i. finančno preiskavo in zaplembo premoženja?
Veliko vprašanj z osrednjim jedrom. Prvič, ti očitki, kako se izogibam prevzemu sodnih pošiljk, so bedasti. Tukaj se v isti koš daje izogibanje sodnim pošiljkam in zavračanje nezakonitih sodnih pošiljk. Izogibanje sprejemanja sodnih pošiljk smo lahko spremljali v primeru nekdanjega ministra za pravosodje gospoda Zalarja in nekdanjega generalnega tožilca gospoda Fišerja. Onadva sta se izogibala prejemu sodnih pozivov toliko časa, da bo zadeva pred pravnomočnostjo zastarala.
Jaz sem bil na slovenskih sodiščih tolikokrat kot v parlamentu, najbrž, čeprav sem bil na vseh volitvah izvoljen. Na tisoče, mogoče na desettisoče sodnih pošiljk sem prevzel. Sto šestdeset postopkov so sprožili proti meni v 30 letih. Nikoli se temu nisem izogibal, vedno, ko je bila moja prisotnost na sodišču obvezna, sem bil tam. Tudi takrat, ko sem bil predsednik Vlade RS, čeprav bi imel precej bolj pametnega dela. Edino enkrat sem sodno pošiljko zavrnil, zato, ker je za dve leti zamujala oz. za dve leti zamuja. Ta finančna preiskava, ki so jo začeli leta 2014, mislim, lahko traja leto, v izrednih primerih se lahko podaljša še za šest mesecev in zakon določa, da je treba potem v tem roku ali vložiti tožbo in zahtevati zavarovanje premoženja, za katerega tožilstvo meni, da je nezakonito pridobljeno, ali pa finančno preiskavo opustiti. Ta rok je minil aprila leta 2015, meni pa so poslali domnevni paket s tožbo letos spomladi. Se pravi po dveh letih, in to v ovoju, na katerem ni bilo nobenega žiga, samo moj naslov je bil in, glejte, šlo je pravzaprav za sumljiv paket.
Potem se iz tega, kar so njihovi bilteni objavljali, mislim, da Dnevnik, Delo itd., sklepa, da je šlo za tovrstno pošiljko, in sem potem tudi jasno povedal, da pošiljke, ki zamuja dve leti, ne bom prevzel. Če roki veljajo za nas, bodo veljali tudi za tožilstvo. Če vi zamudite s pritožbo za minuto, vam jo zavržejo in vam dajo sedem- ali petnajstdnevni rok. Tukaj pa so imeli leto oz. leto in pol časa, pa so zamudili dve leti in se zdaj delajo, kot da je to nek instruktivni rok, kar bi pomenilo, da lahko opravijo finančno preiskavo letos, tožbo pa vložijo čez 20 let, kar je absurdno. S tem želijo ohraniti prostor, da to temo lansirajo pred volitvami, zato so dve leti zamujali. Če bi to tožbo dejansko vložili pravočasno, potem bi bila stvar že končana, razčiščena, zdaj pa bodo s tem delali medijski hrup v teh predvolilnih mesecih. S tem, da je vsebinsko ta finančna preiskava bedasta, prazna.
Pri meni so preiskovali, ali je moja žena kupila otroške plenice ali toaletni papir – račune za pet ali šest evrov – in to v istem času, ko jih 1000 milijonov opranega denarja za teroriste ni zanimalo. Toliko o tem. Vse moje premoženje ne dosega niti tretjine, kar sem samo jaz zaslužil v svojem življenju s plačo, brez avtorskih pravic in ostalih honorarjev. Tako da jaz s tem pojasnjevanjem nimam nobenih težav, ne morem pa za vsak račun izpred 10 let, za vsako stvar, predložiti dokumentacije, ker to tudi ni potrebno in ker takšnih zakonskih obveznosti ni bilo nikoli. Tudi o svojem premoženju sem, odkar veljajo ti zakoni, mislim, da od leta 1994 naprej, poročal pristojni komisiji. Vse je zabeleženo in s tem ni nikakršnega problema, vendar jaz ne bom hodil vsak dan pred volitvami na sodišče in jim nosil račune in iskal te stvari v prazni zadevi, zato da bodo iz tega delali predvolilni cirkus. Če želijo vzeti dom moji družini, naj to poskusijo, ampak s tem bodo vzpostavili neke standarde in neko ravnanje, ki bo na koncu zadelo tiste, ki so v Sloveniji dejansko veliko pokradli.
Usmeriva se v prihajajoče leto, ki bo za Slovenijo prelomno, pred nami so tako državnozborske kot tudi lokalne volitve. Pred volitvami je po navadi veliko govora o sestavljanju vladne koalicije, nekateri z združevanjem začnejo že pred volitvami. Tudi tokrat se nam, najverjetneje, obetajo prestopi iz strank in morda tudi kakšna “zavezništva”. Zanima me, kakšno je stališče Slovenske demokratske stranke, ko bo sestavljala Vlado RS. Koga vse boste povabili na koalicijska pogajanja?
Slovenska demokratska stranka je bila vedno odprta za sodelovanje s tistimi, ki so jim volivci na volitvah namenili določeno zaupanje. Mi smo dvakrat sestavili vlado, vedno smo vabili praktično vse. Z nikomer nismo odklonili pogovorov oz. pogajanj in smo vedno sestavili koalicijo s tistimi, ki so želeli sodelovati.
Izključevanje, zavračanje je običajno prihajalo z druge strani. Spomnim se, ko smo se leta 2004 pogovarjali s takratnim predsednikom Socialnih demokratov gospodom Pahorjem. Njegovi poslanci so pred našo pisarno, kjer je potekal pogovor, v kamere, ki so tam čakale, govorili, da bodo izstopili iz stranke, če bo šla stranka v koalicijo z nami. Toliko o tem, kdo je vodil Socialne demokrate leta 2004 – ni jih vodil predsednik, ampak nekdo iz ozadja in ta je potem prek drugih vezi preprečil, da ni nastala večja koalicija.
Naj tukaj poudarim še dve stvari. Za zdaj je Slovenska demokratska stranka edina stranka, ki je sestavila koalicijo, ki je vzdržala cel mandat. Drugi se niso niti približali. Za aktualno koalicijo bomo še videli, za zdaj moram reči, da čeprav bi bilo bolje, da se mandat konča in da imamo redne volitve junija, se bojim, da bodo razpadli prej, ker je stanje v koaliciji kaotično, saj mediji ne poročate drugega kot pa o tem, kako se obdelujejo med seboj, namesto da bi reševali aktualne probleme. Druga stvar, ki jo je tukaj treba poudariti, pa je, da je SDS edina stranka, ki je sestavila koalicijo tudi, ko ni bila prva na volitvah. Tako da o tem, kdo zna sestaviti koalicijo, kdo zna voditi koalicijo, govori praksa in ne članki kake komisarke Mete Roglič v Dnevniku ali komisarja Potiča v Delu.
Kako pomembno je, da je koalicija trdna, enotna in predvsem reformno usmerjena, reformno naravnana?
Bolj kot ta izraz “reformno usmerjena” in “reformno sestavljena, motivirana” bi jaz rekel, da mora biti vlada motivirana za to, da dela za ljudi. Zato, da je v sklopu katerekoli odločitve oz. preden se sprejme katerakoli odločitev pred očmi vlade, ministrov, ki to predlagajo, tudi državnih uradnikov, ki pripravljajo rešitve, interes, korist in blaginja ljudi, ne pa nek parcialni interes nekega lobija, stranke, nekega ministra, nekega posameznika. Pri vsakem ukrepu se mora vlada ali tisti, ki ukrep predlaga, vprašati, kako bo to delovalo na blaginjo ljudi. Kako bo to delovalo na živečo generacijo, pa tudi na peto generacijo naših potomcev.
Če pogledam naš mandat. S tem, ko smo, denimo, spremenili način cestninjenja – vinjetnega, smo Slovenkam in Slovencem, pa tudi milijonom turistom, ki so v tem času šli čez Slovenijo, prihranili veliko časa – na milijone ur. Samo z enim ukrepom. Prej je bilo treba stati v vrsti, da si lahko plačal cestnino, ali pa kupovati ABC in ga vedno obnavljati. In nekateri so s tem služili na desetine milijonov, zato je bil tudi takšen odpor takrat, ko smo uvedli vinjete. Da ne govorim o tem, kako smo večni uporabnikov avtocest z vinjetnim sistemom pocenili uporabo avtocest, ki so jih tako ali tako že prej plačevali in jih še plačujejo prek plačevanja kreditov.
Mogoče se spomnite, kakšen kraval je bil, ko smo sprejeli prepoved kajenja v zaprtih prostorih. Gospod Golobič, takrat iz stranke Zares, je organiziral celo neko civilno iniciativo gostilničarjev, gostincev, ki naj bi temu nasprotovala. POP TV je pripravljal Trenja na to temo, kako bo to škodilo slovenskemu gospodarstvu. V resnici, čez eno leto, ni bilo praktično nikogar, ki bi temu nasprotoval. Verjetno smo prihranili na stotine let življenja Slovenkami in Slovencem, ki ne kadijo, a so morali vdihovati takšen zrak, ko so prišli v zaprte prostore. Skratka, ni šlo za neko veliko stvar v tem smislu, da bi za to potrebovali dodatna proračunska sredstva, šlo je za odločitev, ki je bila politično tvegana, ker so lobiji organizirali veliko nasprotovanje v obeh primerih, ampak ko govorimo o koristih ljudi, zdravju ljudi, je tukaj izplen takšne odločitve pozitiven, enormno pozitiven.
V zadnjem mandatu – uvedba enotne vozovnice za javni promet ministra Černača. Koliko je to pocenilo učencem, dijakom in študentom in drugim uporabnikom javnega prevoza potovanje in pozitivno vplivalo na ta del prometnega sektorja? Ali pa poenostavitev, ki so jo, na žalost, pozneje preklicali pri enostavnih gradnjah. Odprava stotine administrativnih ovir, ki so jih ljudje takoj občutili, ker ni bilo treba predložiti 10 obrazcev, ampak samo še tiste nujne. To so stvari, ki jih mora vlada imeti pred očmi. In vedno, ko smo na sejo vlade dobili nek t. i. sistemski ukrep, je moral minister pojasniti, kako bo to vplivalo na konkretno življenje ljudi. In zaradi tega smo sprejemali odločitve, ki so bile za ljudi. Danes, ko gledamo odločitve, nekatere dejansko so tudi za ljudi, tudi ta vlada je sprejela nekaj potrebnih stvari, ampak pri teh t. i. sistemskih ukrepih jaz tega premisleka ne vidim.
Velika bitka za drugi tir, ki ga bomo preplačali, osrednja mantra te vlade. Vse živo angažirano za nekaj, kar malenkostno vpliva na slovensko gospodarstvo in kar bo imelo glede na zakon, kot je zastavljen, trikrat prevelike vložke. Tako da jaz ne bi govoril o reformah, jaz bi govoril o tem, da mora biti vlada naravnana tako, da ima ob sprejetju vsakega ukrepa pred svojimi očmi tisto, na kar ministri in predsednik vlade prisežejo – blaginjo Slovenije.
Višje sodišče je v petek (22. 12. 2017) potrdilo kazen dr. Milku Noviču. Petindvajset let bo moral odsedeti v zaporu.
Po tem, kar vem o tem procesu, in zelo veliko sem prebral, je ta potrditev sodbe škandal. V zaporu držijo človeka, za katerega ni nobenih resnih dokazov, da je dejansko moril. Tudi polno sumljivih okoliščin. Sodba, kot je bila napisana na prvi stopnji in je zdaj potrjena, bo zagotovo padla, bodisi na eni od višjih slovenskih instanc ali pa na Evropskem sodišču. Človeka obsoditi za umor na podlagi nekega izvedenskega mnenja, neke državne institucije, ki niti ni akreditirana za takšno mnenje – to bo nekoč tiste, ki so v tem postopku sodelovali, še zagotovo drago stalo, predvsem pa to drastično znižuje že tako nizek ugled slovenskega pravosodja, kjer je očitno, da se lahko dogajajo velika kriminalna dejanja, ne da bi jih to pravosodje sploh opazilo. V primerih, ko bi morali natančno presojati stvari, pa se sodi pavšalno.
V tem primeru Novič, kjer je dodaten škandal tudi to, da vse skupaj traja toliko časa. Človek je tri leta v priporu in šele po treh letih je prišlo do pravnomočne obsodbe. Ne poznam neke resne države, kjer bi stvar v takšnem primeru trajala toliko časa. Osebno se mi zdi, da gre tukaj za t. i. nadomestno osebo in da se s tem sojenjem poskuša prikriti stanje na Kemijskem inštitutu in v ozadju tega inštituta ter rabote, ki jih je ta institucija počela nekoč, v nekdanji državi, kjer je bila močno vpeta v delovanje politične policije, vojaškega oborožitvenega kompleksa, terorističnih aktivnosti Udbe – izdelovali so strupe. Mislim, da gre za podoben vrh ledene gore, kot je tisto prej omenjeno pranje denarja za teroriste, in da je v ozadju podobno omrežje. Tudi imena, ki se pojavljajo … Nekatera so mi znana …
Upam, da se bo vsaj del slovenske javnosti ob tem primeru zamislil, kako nismo daleč od situacije, od časa, ko je bil gospod Uhernik po nedolžnem obsojen. Pred kratkim smo lahko videli dokumentarec o tem. Pravzaprav se od takrat ni nič spremenilo, vladajo enake metode, enaki principi, enake zlorabe, deloma tudi isti ljudje ali pa ljudje, ki so jih vzgojili tisti, ki so takšen sistem pred desetletji postavili.
Nadaljujemo z mednarodnim okoljem. Slovenija je tudi del velike evropske družine – EU, ki pa je v zadnjih letih predvsem zaradi migrantske krize in politike odprtih vrat, pa tudi naivnosti nekaterih politikov na hudi preizkušnji, kjer sta preostali samo še dve poti – razpad ali vrnitev k svojim izhodiščem, svojim temeljnim vrednotam. Kakšna prihodnost je pred EU, tudi v povezavi s prihajajočim brexitom, in kakšno vlogo ima v tej skupnosti Slovenija?
Evropska unija je v zadnjih desetletjih odigrala izjemno pozitivno vlogo tudi za Slovenijo. To je še vedno projekt, ki se ga splača ohranjati, varovati in se zanj boriti, vendar pa, glede na to, da zadnjih 10, 12, 13, 15 let od blizu spremljam dogajanje, je v tem času prišlo do generacijskih zamenjav, da tukaj v ospredju ni več voditeljev, ki so vedeli, zakaj je EU nastala, ki so vedeli, da to ni bil ekonomski projekt, ampak mirovni politični projekt, zato da se stara celina izogne medsebojnemu spopadanju in prelivanju krvi in drugim nevarnostim. Ljudje, ki so to imeli pred očmi, so odšli ali v pokoj ali so na žalost umrli. Prišle so generacije politikov, ki so zrasle v blagostanju, predvsem zahodni del EU, ki vidijo stvari predvsem prek evra in ne razumejo, da obstajajo globlji razlogi za obstoj EU. Nekoliko bolj se ti razlogi vidijo na vzhodu, v novih državah članicah, kamor spada tudi Slovenija. Zato je tudi nekaj teh trenj med t. i. staro in novo Evropo, kjer pa moram reči, da so pogledi t. i. nove Evrope bistveno bolj trezni, tudi ko gre za vprašanje migracij.
Evropa nima prostora, da na svojih tleh sprejme 50 milijonov ljudi iz mediteranskega bazena in Afrike, ki želijo že jutri, če dobijo to možnost, v Evropo, kjer so v številnih državah socialni prejemki za nekoga, ki ne dela, višji od povprečne plače v večini afriških držav. Razumljivo je, da ti ljudje vidijo tukaj rešitev vseh svojih težav. Deloma se jih k temu tudi spodbuja. Tukaj so cela kriminalna omrežja, je politika evropskih socialistov, ki vidi v pritoku večjega števila migrantov novo volilno telo. Zaradi tega se problem še umetno povečuje, ampak dejansko Evropa nima niti geografskega niti ekonomskega niti socialnega prostora za takšen migrantski pritisk, kot ga trenutno čutimo na mejah Evrope, ki je stara in bogata, medtem ko je Afrika, predvsem severna in tudi podsaharska – ta islamski del in Bližnji vzhod – v demografskem ”bumu”. Iran je imel pred 40 leti dobrih 30 milijonov prebivalcev, zdaj jih ima 80 milijonov. Podobno velja za Egipt, Jordanijo in Sirijo pred vojno ter Turčijo.
Tukaj je povsem jasno, da migracij 100-odstotno ni možno zajeziti, jih je pa treba nadzorovati. Evropa mora odločati o tem, kdo bo prišel k nam in kdo ne, sicer se bomo še bolj spopadali z nevarnostjo terorizma kot zdaj. Tudi, če terorizma ne bi bilo, tukaj preprosta računica pove, da ni prostora za vse, ki bi radi v Evropo, je pa Evropa dolžna pomagati, še posebej soseščini, da se stabilizira, da ljudje v teh državah nehajo gledati kot svoj osnovni življenjski cilj to, da bodo prišli v EU kot posamezniki oz. v Evropo, ampak, da bodo videli motiv in upanje za boljše življenje doma. Tukaj pa je bilo dejansko narejenega premalo in kritike iz te strani so opravičene, vendar pa ta kritika ne sme imeti za rezultat, da rečemo, ker smo tam premalo naredili, bomo pa odprli meje, in kar bo, bo. V tem primeru bo v 20 letih Evropa postala okolje – natančno takšno kot tisto, iz katerega prihajajo ti, ki iščejo boljše življenje, ki želijo pobegniti.
Od leta 2015, ko je ta val prek zahodnega Balkana, preko Balkana pljusknil v Evropo, je tukaj prišlo do streznitev, tudi do drastičnih političnih posledic in cene. Vse do zadnjih nemških volitev in sedanjega stanja, ko se skoraj ne da sestaviti vlade. To vpliva na celo Evropo in to je slabo za vse. Še vedno pa je socialistična politika, delno liberalna, tukaj popolnoma slepa, in namesto, da bi se ukvarjali s tem, kako zavarovati meje, kako migracije 100-odstotno obvladati in kontrolirati, poteka še vedno razprava o kvotah. Kako tiste, ki pridejo ilegalno v Evropo, porazdeliti, kot pravijo, solidarnostno, med vse. Se pravi, tistim, ki niso nič naredili za to, da je prišlo do tega problema in niso za nič odgovorni, kot tistim, ki, denimo, kot Grki, grška vlada, ki praktično ni nič naredila, da bi se stvari zajezile in še vedno je tako. Pred dvema tednoma sem slišal v Bruslju podatek, da Grčija niti enega prosilca za azil, ki ni izpolnil pogojev, čeprav bi ga lahko, ni vrnila v Turčijo, ker so uvedli štiristopenjski azilni postopek – dve stopnji administracije in dve stopnji na sodišču – in še noben v tem času ni bil končan. Ta komunistična vlada v Grčiji načrtno dela na tem, da bi v Evropo prišlo čim več migrantov, ker na tem delajo politično računico, mi pa jih za to še plačujemo.
Dotakniva se tudi slovenske zunanje politike, ki se odmika od EU, odmika se od razvitega zahoda, od ZDA in paktira z Rusijo in vzhodnim blokom …
To je katastrofa, tukaj je, moram reči, kar težko opazovati to – se opravičujem za izraz – debilnost nekaterih slovenskih politikov, ki v istih izjavah istočasno prisegajo na spoštovanje mednarodnega prava in danih obvez, hkrati pa zahtevajo od Evropske komisije, naj se Nova Ljubljanska banka ne privatizira. V isti sapi. Ali pa, ko v isti sapi pričakujejo podporo ključnih mednarodnih dejavnikov v tem sporu s Hrvaško okrog uveljavitve arbitražnega sporazuma, potem pa glasujejo proti neki temi, ki nima nobenega življenjskega pomena niti nekega pravičnostnega principa v sebi – mislim na priznanje Palestine oz. Jeruzalema za glavno mesto – glasujejo proti ZDA. Hrvaška se je vzdržala. Diplomacija gospoda Cerarja in Erjavca pa je tukaj pokazala mišice na neki točki, ki bo Sloveniji samo škodovala.
Ta uporaba dvojnih meril … Iščem izraze, ki bi bili dovolj diplomatski, da bi to stanje opisal … Težko je gledati to situacijo, dejansko je težko gledati to situacijo, ko vidiš, da bi se stvari dale elegantno rešiti v korist Slovenije samo z normalnim delom, brez velikih presežkov, pa se enostavno dogaja diletantizem, spori med predsednikom vlade in zunanjim ministrom tik pred ključnimi dogodki. Takšne države nihče ne jemlje resno.
Slovenska demokratska stranka s svojim strokovnim svetom aktivno deluje v vseh ključnih resorjih v Sloveniji (zdravstvo, pravosodje, finance, gospodarstvo, izobraževanje, delo, družina in socialne zadeve, javna uprava, kmetijstvo, notranje in zunanje zadeve, obramba, kultura, zamejstvo …). SDS je vzpostavila t. i. vlado v senci, ki je v zadnjih mesecih pripravila in slovenski javnosti predstavila celovite programe za vse slovenske ministrske resorje. Začeli ste tudi z aktivno promocijo posameznih konkretnih rešitev, in teh je veliko, predvsem pa so naravnane strukturno, naravnane tako, da bodo Slovenke in Slovenci živeli bolje.
Pomembno je to, da politika dela za ljudi, da dela za blaginjo posameznika in za blaginjo Slovenije. Naš program je v to usmerjen. Mi ne obljubljamo puhlic, naš program so sestavili ljudje, ki so te stvari že delali, ki vedo, kako se vodijo resorji, ki vedo, kako se sprejemajo ukrepi v realnem času, ki vedo, da lahko zapraviš toliko, kot zbereš oz. zaslužiš. S promocijo tega programa želimo program oz. cel ta pristop tudi očistiti teh puhlic zadnjega meseca predvolilne kampanje oz. uradne predvolilne kampanje, ko se stvari zelo površinsko obravnavajo in ni časa, da bi stranke ali liste soočile programe za zdravstvo, gospodarstvo, finance, socialo, promet, infrastrukturo in tako naprej. S tem, ko program čim bolj intenzivno predstavljamo javnosti, želimo tudi druge spodbuditi k dialogu, k predstavitvi teh programov, pa na nek način tudi zapreti usta tistim dežurnim volilnim ali predvolilnim teoretikom, ki potem tri tedne pred volitvami začnejo spraševati: “Ali sploh imate program?”
Strokovni svet SDS programe predstavlja že leto in pol, vsak mesec smo predstavili program za en resor. Moram reči, da je nacionalna televizija, ki jo vsi plačujemo, prisilno ali prostovoljno, pokrila samo dve temi od 16, hkrati pa so o predlogu zakona o trgovinah našega nekdanjega poslanca gospoda Čuša poročali trikrat več kot o vseh naših 16 programih za 16 resorjev. Če bi bila tukaj neka normalna pokritost, vsaj tistih, ki imajo to dolžnost, ki so nacionalni medij, potem bi v Sloveniji že potekala resna razprava o tem, kako stvari v prihodnjem mandatu v Sloveniji obrniti v smer, da se bo delalo za ljudi, za posameznika, za razvoj občin, lokalnih skupnosti, krajevnih skupnosti, vasi, podeželja, cele Slovenije in ne samo nekega centra, ki mu je vlada v tem mandatu dala, čeprav so na 120 ali 130 odstotnih točkah evropske razvitosti, še dodatnih 300 milijonov evrov za različne programe.
To, kar mi počnemo, ni predvolilna kampanja, je poskus, da se razpravo o tem, kako bomo živeli v prihodnjem mandatu, opravi resno, z dovolj časa, in je poskus spodbuditi tudi druge, da predlagajo svoje predloge.
Da strneva današnji dinamičen in zanimiv pogovor v sklepno misel, ki naj bo usmerjena v prihodnost. Gospod Janša, Slovenija je pred velikimi izzivi in preizkušnjami, kakšne odločitve bodo pred nami v volilnem letu 2018?
V letu 2018 bomo dvakrat dobili vabila za odhod na volišča – za volitve v parlament, v državni zbor, in volitve v občinske in mestne svete in za volitve županov. Se pravi, imeli bomo državnozborske in lokalne volitve. Od tega, koliko ljudi bo na teh volitvah glasovalo, kakšna bo udeležba in komu bodo dani glasovi, bo v prihodnje odvisno marsikaj. Kakovost življenja, številke na položnicah, ki jih plačujemo, nenazadnje pa tudi ozračje, iz katerega se da razbrati, ali se gibljemo v pravo ali v napačno smer. Od teh glasov bo odvisno, ali bomo v prihodnje “izvažali” mlade ljudi, ki so tukaj dosegli izobrazbo in bi radi za dobro plačo delali doma, pa dela ne dobijo in morajo s trebuhom za kruhom, pa dnevne migrante in tako naprej, in namesto njih uvažali ljudi iz Sirije, Pakistana in Libije, kar vlada počne zdaj, in jim dali skoraj 2.000 evrov mesečno oz. zanje porabili – za enega prosilca za azil. Ali pa bomo to drugo ustavili, rekli “hvala lepa” kvotam in ostalim neumnostim, tudi če prihajajo iz najbolj posvečenih mest, in namesto tega poskrbeli za to, da bo doma dovolj dela, dovolj dobro plačanega dela, da bo gospodarstvo normalno vlagalo v razvoj in ustvarilo nova delovna mesta in da bomo na podlagi te dodane vrednosti poskrbeli tudi za skupne potrebe in da se bomo ob tem še znebili vseh teh bremen, ki dodatno na koncu bremenijo vsakega, ki v Sloveniji plačuje položnice, kajti to, da pereš denar za teroriste, da trikrat preplačaš infrastrukturno naložbo – to se na koncu vsem pozna pri kakovosti življenja, pri blaginji ljudi.
Osebno sem optimist in želim veliko optimizma tudi vsem ostalim. V naslednjem letu je to novo upanje, ta optimizem potreben. Ta preskok v novo kakovost, v tisto, kar smo si želeli, ko smo pred zdaj že skoraj tremi desetletji glasovali za samostojno Slovenijo. To je na dosegu roke, samo zavedati se moramo moči, ključne moči, ki jo ima vsak posameznik v demokratičnem procesu. To je moči enega glasu. Na koncu imamo vsi en glas, če ne gremo na volitve in tega glasu ne oddamo, v bistvu glasujemo za tisto, česar si pravzaprav ne želimo, in se potem neupravičeno zaman tolčemo po glavi. Torej, v letu 2018 vsem želim veliko poguma, še posebej takrat, ko se bo treba odločiti, da gremo dvakrat na volišča.
Celotni pogovor s predsednikom SDS Janezom Janšo si lahko ogledate na našem YouTube kanalu:
Jure Ferjan