Na proslavi v Dražgošah ob 80. obletnici tamkajšnje bitke, ki pravzaprav ni bila bitka ampak je bilo umik partizanov, ki so Nemce privabili v vas, vaščane pa prepustili na milost in nemilost okupatorju, je nastopil nekdanji predsednik, ki je slovesnost izkoristil predvsem za kritiziranje aktualne vlade. Ob tem je podal komentar tudi Miro Petek, spodaj ga objavljamo v celoti.
“Mit o Dražgošah tudi letos ni šel mimo nas in glede na dogodke pred tem in ob tem je bilo dogajanje povsem pričakovano. Tisti, ki je mislil, da bo govor zadnjega predsednika CK ZKS Milana Kučana v duhu pomirjanja in z vizijo prihodnosti, je bil seveda naiven. Kučan se kakopak ni mogel izogniti fašizmu in retorika okrog fašizma je imela podobno konotacijo kot tista iz Nove Gorice leta 1994, ko je Kučan izgovoril znano sintagmo o diskreditacijah in likvidacijah, če je potrebno, tudi fizičnih“, je Kučanov nastop v Dražgošah komentiral Miro Petek.
“In prav na fizične likvidacije je na predvečer Dražgoš pozval poslanec stranke Alenke Bratušek Marko Bandelli, ki je bil med drugimi tudi minister v Vladi Republike Slovenije. Na Twitterju je zapisal, da so fašiste in kolaborante iztrebili takrat in jih bodo tudi danes. Mož s poitalijančenim priimkom je hotel povedati, da so partizani med in po vojni tako ali drugače pobili fašiste in kolaborante in ker ni več partizanov, bodo oni – Bandelli sicer ne pove natančno, kdo – naredili enako. Gre torej za izrazit Bandellijev poziv k likvidacijam, kar je lahko mogoče njegova osebna preferenca, vendar verjamem, da je to predvsem posledica ustvarjanja stalnega vtisa, da v Sloveniji vlada fašizem, da je aktualna vlada fašistična, torej so predsednik vlade ter ministri fašisti, te pa je treba po Bandljevem prepričanju pokončati. Če pustimo ob strani intelektualni primanjkljaj, ki je opazen, pa za takšne izjave vendarle ni opravičila in je treba zaradi Bandellijeve funkcije poslanca slovenskega parlamenta in bivšega ministra v slovenski vladi sprožiti vse alarme, doma in na tujem. Kučan je sicer imel čas in priložnost, da bi pozive k likvidacijam v svojem govoru obsodil, vendar je raje svoje govoričenje o fašizmu upravičeval na način, kako imamo v Sloveniji opravka s fašizmom z drugim obrazom. Bandellija ni obsodil niti Kučan niti vsa paleta levih politikov, ki tako spuščajo v javnost sporočilo, da jih retorika tega posebneža ne moti in očitno potemtakem z njo celo soglašajo.
Ves čas aktualne vlade levi del političnega spektra opleta s pojmom fašizma. S fašizmom se obmetavajo v parlamentu, ne le na socialnih omrežjih, kjer skrivači vseh sort v svoji anonimnosti dobivajo pogum za svinjanje. Brez vsakršnega napora razumevanja zgodovinskega konteksta tega pojma in nastanka ter posledic fašizma se to zmerjanje samo še stopnjuje. Mnogi ciniki so k temu dodali, da če danes v Sloveniji res obstaja fašizem, potem naj to kar traja. In če sem tudi jaz, ki nisem na strani tega krdela razvajene rdeče buržoazije, fašist, potem se nimate prav ničesar bati. Mogoče je dobro, da si ob tej priložnosti prikličemo v spomin izjavo tržaškega pisatelja in humanista Borisa Pahorja, ki je pred kakim desetletjem v intervjuju za Slovensko tiskovno agencijo jasno povedal, da so bili komunistični napadi hujši od fašizma. Pahor pa bo to vendarle vedel, saj je v svojem življenju občutil vse tri totalitarizme: fašizem, nacizem in komunizem.
Vsakokrat, ko se Kučan pojavi v javnosti, pa se moramo spomniti njegovih misli o samostojni Sloveniji. Leva politika in dominantni mediji v Kučanu vidijo samo prvega predsednika Slovenije in mu skušajo pripisovati velike zasluge za osamosvojitev Slovenije, povsem pa pozabljajo na njegovo vlogo partijskega liderja in zadnjega predsednika slovenskega CK ZKS. Partija je odločala je o vsem, Kučan kot šef partije pa je imel kakopak popolno oblast, tudi nadoblast nad Udbo.
Osvežimo spomin in gremo lepo po vrsti ter začnimo s prvim citatom zadnjega predsednika centralnega komiteja slovenske partije.
“Samostojna Slovenija bi bila najbolj črnogleda varianta … Vendar moramo narediti vse, da Jugoslavija bo.” Milan Kučan, 26. 10. 1988
“Identitete, naj si še tako domišljamo, da je, v Evropi in svetu ni, vsaj ne kot del nečesa avtonomnega in do kraja razpoznavnega. Je predvsem identiteta Jugoslavije ali celo Balkana.” Milan Kučan v Ljubljani, 8. 2. 1989
“Jasno je, da mi iz Jugoslavije nočemo in ne želimo, in da nas kljub takim amandmajem iz nje nihče nima pravice poditi.” Milan Kučan v Beogradu, 28. 9. 1989
“Za nikakršen odhod in odcepitev iz Jugoslavije ne gre. Z dopolnili smo ustvarili pomembne pogoje za prihodnost, za socializem po meri ljudi.” Milan Kučan, 2. 10. 1989
“Naša opredelitev je nedvomno Jugoslavija. Mi razumemo in sprejemamo Jugoslavijo za svojo državo in si je ne pustimo vzeti.” Milan Kučan v Beogradu, december 1989
“O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti.” Milan Kučan, 31. 1. 1990.
“Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem.” Milan Kučan, 23. 12. 2015.
In tako dalje in tako naprej.
V ozadju te gonje s fašizmom je seveda restavracija starega. Vzpostavljanje sistema, ki bo eliti, ki se je skotila iz komunizma, ponovno omogočil privilegije, za katere so prepričani, da jim enostavno pripadajo. Brez meritokracije, brez dela, sposobnosti, izobrazbe, znanja, inventivnosti, brez vsega tistega, kar sodobno družbo vodi k napredku. Kajti napredek jih ne zanima, zanima jih lastno dobro.“
Sara Kovač