Koalicija Roberta Goloba je že od svojega spočetja kazala tendence avtoritarizma. Spomnimo se denimo zloglasnih “seznamov za odstrel”, ko so sestavljali liste navadnih javnih uslužbencev, katerih zločin je bil, da so se v javni upravi zaposlili v času vlade Janeza Janše. Takrat so nekateri analitiki razmišljali, da gre za začetniško pijanost od oblasti in seveda revanšizem, ki je predsednika vlade tudi vlekel v politiko. Hitro pa smo ugotovili, da bo takšen način vladanja z ultimati in brutalnostjo postal modus operandi. Način vladanja, ki močno spominja na neki drug režim, iz katerega smo leta 1991 pobegnili, zdaj pa je videti, da Golobova vlada dela vse, da bi se v njegove vzorce vrnila.
Ko je nova vlada prevzela oblast, je bila ena prvih potez, ki jih je povlekla, ukinitev Urada za demografijo, ključnega organa, ki bi se ukvarjal z največjo problematiko našega časa – upadanjem naravnega prirasta. Ta predstavlja zgodovinsko grožnjo za obstoj Slovencev in slovenstva, kakršne v zgodovini kljub neštetim vpadom in podjarmljenju tujim gospodarjem še nismo doživeli, in to prav v času, ko je SURS objavil podatke, da v Sloveniji že peto leto zapored umre več ljudi, kot se jih rodi. Janševa vlada je Urad za demografijo ustanovila, ker se je akutno zavedala, da ima Slovenija eno najnižjih rodnosti v Evropi in da gre za dolgoročno strateški problem. Spomnimo, da je Mesec že na predstavitvi za ministra izpostavil, da bo Golobova vlada probleme s pomanjkanjem delovne sile reševala z uvozom ekonomskih migrantov. Nato so z južne hrvaške meje umaknili še varovalno žico. Slovenija sicer že leta beleži pozitiven selitveni prirast. V tej luči je vlada sprožila vrsto ideoloških akcij, ki so natančno usmerjeni v zadovoljevanje jugonostalgikov in hkrati narodov nekdanje države. Začela se je graditev nove SFRJ.
Ukinitev MSO kot simbol prezira do osamosvojitve
Najbolj škandalozna od teh akcij je bila gotovo ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve (MSO), ki ga je ustanovila Janševa vlada po vzoru skoraj vseh postkomunističnih evropskih držav, ki imajo skoraj po pravilu podoben muzej, kjer zaznamujejo skok iz avtoritarnega komunizma v svobodo prostotržnega kapitalizma. Vlada je s sklepom združila Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine Slovenije ter ustanovila nov javni zavod Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije – se pravi muzej, ki bi najpomembnejši trenutek slovenske zgodovine spravil v skupno malho s hiranjem na obroke v jugoslovanski ječi narodov. Poteza ni bila ne naključna ne birokratska, ampak simbolična. Politični nasledniki tistih, katerim osamosvojitev nikoli ni bila intimna opcija in so se dolgo bojevali proti samostojni Sloveniji ter svarili, da bomo v svoji državi jedli travo, so želeli pozabiti na osebno tragedijo propada komunistične federacije, hkrati pa svojim volivcem simbolizirati, da ustanavljajo novo. Kot je v oddaji dejal nekdanji minister za kulturo Vasko Simoniti je z ukinitvijo muzeja vlada “izrazila določen prezir do osamosvojitve, do osamosvojiteljev in s tem poskušala pokazati, da gre za neko kontinuiteto iz prejšnjega v nov družbeni sistem, in s tem razvodeneti novo družbeno stvarnost, ureditev in nenazadnje tudi državo”.
S kipom izbrisanih v tiho vojno proti slovenski državi
Druga takšna akcija je bila sicer projekt mestne občine Ljubljana, ki prek ljubljanskega župana tiho predstavlja Golobovo “osvobojeno” politično fronto. Tako imenovani Projekt Ć je bil načrtovan kot osrednji ideološki projekt v Parku izbrisanih sredi Ljubljane. Gre za kip črke Ć, ki je slovenska abeceda ne pozna, poznajo pa jo vsi južnoslovanski jeziki, ki so se razvili iz štokavskega dialekta. Kip je posvečen t. i. izbrisanim, ki si leta 1992 po imploziji SFRJ (iz različnih razlogov, med drugim nacionalističnih) večinoma niso želeli urediti slovenskih dokumentov. Nekdanji minister za notranje zadeve Andrej Šter je sicer lepo razložil, da je zakon o državljanstvu iz časa osamosvajanja Slovenije upošteval vse veljavne mednarodne standarde in da je na podlagi istega zakona slovensko državljanstvo pridobilo več kot 170.000 prebivalcev, ki so bili državljani drugih republik nekdanje Jugoslavije, nekateri pa tega preprosto niso želeli storiti. Ta osebna kalkulacija se je nato zaradi levih vlad, ki so v teh ljudeh pravilno zaznali hvaležen volilni bazen, nacionalizirala, zraven pa se je demonizirala ne le slovenska država, ampak celo slovenska osamosvojitev, češ da so osamosvojitelji “brisali” svoje državljane. Komaj v času te vlade je ideološka komponenta tega zavajanja eksplodirala, črka Ć sredi Ljubljane pa le simbolizira ta tihi boj levice proti slovenski državi. Znano je že, naj bi davkoplačevalci za kamniti Ć odšteli 28,5 tisočaka, (so)avtor pa naj bi bil politični aktivist Vuk Ćosić, znan po tem, da je bil eden od storilcev, ki so steklene površine ministrstva za kulturo oskrunili z rumenimi svastikami.
Raznoliki narodi SFRJ dobivajo neuradni status skupne manjšine
Zadnja akcija je vložitev predloga zakona o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti SFRJ. Predlog zakona med drugim predvideva, da bo za uresničevanje kulturnih projektov omenjenih narodnih skupnosti pristojno ministrstvo za kulturo, torej bo resor Republike Slovenije dobil posebne pristojnosti izključno za promocijo kulture priseljenih narodov – ne manjšin, kjer pristojnosti za kulturno promocijo teh že ima. Predlog predvideva tudi, da bo svet vlade za vprašanja narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ dobil status stalnega vladnega posvetovalnega telesa. 12-članskemu svetu bo predsedoval minister za kulturo.
Vlada bo tako narodom nekdanje SFRJ mimo ustaljenih konvencij dejansko podelila status manjšine, ki je tu naseljena domorodno, tako kot madžarska in italijanska narodna skupnost. Medtem narodi nekdanje SFRJ v Sloveniji nikoli niso živeli avtohtono – večina preseljevanja se je zgodila delno zaradi načrta komunistov, da počasi “stopijo” slovanske narode na Balkanu, delno po osamosvojitvi, ko so prebivalci Srbije, Bosne in Hercegovine, Makedonije, Srbije, Albanije in Črne gore želeli ubežati najprej balkanskim vojnam, nato poraznemu ekonomskem in socialnemu stanju v svojih državah. Seveda gre za slovenske državljane, pri katerih ni dvoma, da jim pripadajo iste pravice kot vsem Slovencem. A tukaj gre za nekaj več – podeljuje se jim pravica manjšine, ki tukaj živi od nekdaj, potem pa je Slovenija po seriji zgodovinskih naključij “prevzela” njihovo ozemlje − kot se je zgodilo z italijansko in madžarsko narodno skupnostjo. Kočevarji, ki na območju današnje Slovenije živijo že približno 700 let, takšnih neformalnih privilegijev nimajo, čeprav je tukaj vzklila posebna različica poslovenjene nemščine, imenovana kočevarščina (“Göttscheabarisch”).
V resnici gre za tiho priznanje priseljencev iz nekdanjih komunističnih republik za avtohtono prebivalstvo. Državljanstvo in vse iz tega naslova, kot rečeno, že imajo. Tokrat gre za nekaj globljega. Levica signalizira svojim volivcem sledeče: Slovenija bo spet talilni lonec balkanskih slovanskih narodov kot v starih dobrih časih komunistične avtokracije.
Pri tem je treba poudariti, da levi oblasti ni mar za same narode, ki so nekoč živeli v Jugoslaviji. Ne zanimajo jih Srbi, Hrvati, Bošnjaki, Makedonci, Albanci ali Črnogorci. Nacionalno-etnične entitete so za leve politične stranke nevaren koncept, ki ga je treba izkoreniniti, čeprav na bolj subtilne načine, kot so to počeli njihovi predniki v Kočevskem Rogu. Akcije so usmerjene izključno v “jugoslovanstvo” in talilni lonec, ne pa v narode nekdanje Jugoslavije. Konec koncev so nacionalne države, iz katerih prebivalci nekdanjih republik izvirajo, veliko bolj desno-konservativno usmerjene od Slovenije. Noben projekt, od ukinitve MSO, demoniziranja slovenske države s simboličnim Ć do posebne “skrbi” za kulturo pripadnikov nekdanje države, nima cilja, da bi se Bošnjaki počutili bolj bošnjaško, Srbi pa bolj srbsko – nasprotno, cilj je, da se vsi skupaj (s Slovenci vred) počutijo bolj “jugoslovansko”.
Kulminacija tega projekta se je zgodila lani, ko je vlada s takojšnjo veljavnostjo prejela sklep o ukinitvi nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, češ da je bil sprejet brez javne in strokovne razprave. “V tej nespoštljivi odločitvi lahko vidimo strah vladajočih pred spominom na žrtve, ki so jih njihovi politični predhodniki nage in zvezane pahnili v brezno,” je bil oster dr. Matija Ogrin, predsednik Nove Slovenske zaveze. A gre za več kot le to. Niti ne le za rehabilitacijo komunizma, temveč za tiho glorifikacijo komunizma.
Strici sicer sovražijo Golobovo aroganco in trumpovsko zaverovanost v samega sebe, a spoštujejo dejstvo, da je ljudi pripravil do tega, da so tolerantnejši do avtoritarnih prijemov. Zato je Golob pred svojim političnim pogrebom izvrstno kladivo, ki bo slovensko levico popeljal še bliže njeni intimni opciji – v novo minirazličico SFRJ na sončni strani Alp.
Mitja Iršič