Zaradi poraza na volitvah je že bivši predsednik SLS Marko Zidanšek. Do kongresa konec septembra bo SLS vodil podpredsednik Primož Jelševar. Bridko soočenje s sodbo volivcev pa zadnji teden (še) ni odneslo Karla Erjavca in Mira Cerarja, katerih stranki sta precej večji poraženki v primerjavi s prejšnjimi volitvami kot SLS.
V SMC kakšnih resnih dilem, ali menjati predsednika, niti ni bilo. Miro Cerar odstopa ni ponudil. V DeSUS je bilo bolj napeto, a na koncu je večina precej gladko zavrnila ponujen odstop Karla Erjavca. Da popolni poraženci volitev ne odstopijo, ni novost v slovenski zgodovini. Pred štirimi leti tudi Zoran Janković ni kot šef Pozitivne Slovenije. Rezultat volitev v primerjavi s prejšnjimi, ki kaže, da sta bila največja poraženca zadnja leta največji vladni stranki SMC in Desus, je tak:
Huje so volivci doslej v zgodovini kaznovali le Pozitivno Slovenijo Zorana Jankovića pred štirimi leti, ki se ji s položaja daleč najmočnejše stranke še v državni zbor ni uspelo uvrstiti. A tam je bil dodaten razlog: stranka je tik pred volitvami razpadla na dva dela. V DZ je prišel eden od njih: Stranka Alenke Bratušek. Podobno kot Cerar tudi Janković po katastrofi na volitvah ni nepreklicno odstopil ali ponudil glasovanja o zaupnici.
Bi odstavili uspešnega Tonina?
Teden se je sicer presenetljivo začel z odločanjem, ali odstaviti predsednika NSi Mateja Tonina, ki se je na volitvah odrezal presenetljivo dobro. Sploh če vemo, da je stranko prevzel šele v začetku leta po nekoliko presenetljivem odstopu Ljudmile Novak. Težava Novakove je bila, da je v njenem času stranka postala podobna številnim levim, katerih najbolj prepoznavni program je zadnja leta, da so proti SDS in Janezu Janši. Tonin je pred volitvami postavil ambicioznejše cilje, med drugim tudi, da bodo dosegli deset odstotkov, ki jih niso še nikoli. Tudi tokrat jih niso. A kar so dosegli, je kar dobro, kar kaže pregled rezultatov te stranke od nastanka leta 2000:
Višje deleže je na volitvah leta 2000 in 2004 dosegel le Andrej Bajuk, ki pa je po vladanju v prvi vladi Janeza Janše med leti 2004 in 2008 s stranko leta 2008 ostal pod pragom. Ponujeni odstop Tonina so v NSi zavrnili, kar ni bilo presenečenje.
Kako je potonil vse bolj levi DeSUS
Povsem drugačnemu trendu smo priča pri DeSUS Karla Erjavca, ki se je po letu 2004, ko so se, takrat jih je vodil še Anton Rous, komaj prebili v državni zbor in po tem vstopili v vlado Janeza Janše, ves čas le vzpenjal. Do preobrata je prišlo na tokratnih volitvah, ko je Erjavec stranko, ki je prej veljala za bolj sredinsko, torej sposobno povezovanja tudi z Janšo, nenadoma preusmeril radikalno v levo in se povezal celo v nekakšno predvolilno koalicijo s katastrofalnim poražencem prejšnjih volitev Jankovićem. Volilno bazo je Erjavec napačno ocenil, je pokazal rezultat. Levi volivci so raje volili SD Dejana Židana, Levico Luke Mesca in LMŠ Marjana Šarca, za katero še ni čisto jasno, kam spada, čeprav po odnosu do Janše kaže, da sodijo radikalno na levo. Rezultat DeSUS po letu 2000 je bil takšen:
Nihanja moči strank po letu 2000, ko je edina velika konstanta ves čas močna SDS, na levi pa so se nekaj mandatov zapored menjavale glavne stranke, ki so trikrat prehitele SDS (SD, PS, SMC), a potem vsakič skrahirale, tokrat pa je to spodletelo, kaže grafika:
