V Sloveniji se pogosto ukvarjamo s t. i. “enakostjo spolov”. Podatki EU pa kažejo, da nam ne gre tako slabo, kot se morda zdi. Precej bolj zanemarjen je nek drug ključni vidik: smo se kdaj vprašali, koliko sinov avtomehanikov postane doktorjev znanosti. Koliko jih podvoji, potroji, početveri zaslužke svojih očetov/mater? In koliko potomcev “levih privatizerjev” pristane na Zavodu za zaposlovanje, na socialni pomoči?
Enakost spolov je plod politične korektnosti. Feminizem se konča, ko je treba odnesti omaro v tretje nadstropje stanovanjskega bloka. In s tem ni nič narobe, tako kot ni napak, da moški ne rojevajo in dojijo otrok, vsaj ne po naravni poti. Lepota prirode je prav v tem, da razlike med spoloma, ki se medsebojno dopolnjujeta, obstajajo. Pa naj se razni nadobudneži s FDV-ja in FF-a postavijo na glavo, “razpočijo” od togote. Če bomo znali spoštovati in ceniti tiste razlike med spoloma, ki koreninijo v naravi, bomo kot družba obstali, se razvijali, prosperirali itd. Če pa bomo podlegli škodljivi naraciji kulturnega marksizma (Frankfurtske šole), ki stremi k popolni relativizaciji bioloških danosti človeške vrste, pa nam bo kot družbi in civilizaciji trda predla.
Pač nismo enocelične bakterije, nespolniki. Do tega bi nas sicer radi pripeljali razni sociološki “inženirji”. Želeli bi nas privesti v situacijo, kjer bi bilo tako rekoč vse zgolj “konstrukt”, kjer bi bilo vse relativno, tudi zrak, ki ga dihamo, in zemlja, ki jo teptamo. Tako pač je. Če si bomo s tem prislužili bodečo nežo za “najbolj seksistično izjavo”, bo to potrditev, da smo uspešno dregnili v samo “sršenje gnezdo” trdega/“stalinističnega” feminizma, ki mu ne gre za resnicoljubnost, ampak za sledenje nekim ideološkim dogmam v slogu “fjakarskih konjev”. In to za vsako ceno, tudi z glavo skozi beton, če je treba. Sicer pa nam gre na že omenjenem področju politične korektnosti kar dobro. To dokazujejo podatki evropskih institucij. Za uspešno družbo pa je bolj kot popolna “enakost spolov” ključno nekaj drugega: vse premalo se poudarja medgeneracijska mobilnost.
To pomeni, da lahko sin šoferja postane predsednik republike in zasluži nekajkrat več od svojega očeta. Ali prav nasprotno – hči prvorazrednih partijskih veljakov lahko postane snažilka, saj njeno preživetje ni odvisno od političnih vez, “zlizanosti” z mediji in raznimi finančnimi bonitetami, ki jih dopušča izvrstna družbena pozicioniranost njenih staršev, tet, stricev in starih staršev itd. Ne ustanavlja raznih politikantskih inštitutov, ampak svoje storitve (bolj ali manj uspešno) korektno prodaja na prostem trgu. Slovenska družba se je z nastopom socializma le navidezno rešila družbene neenakosti, v resnici pa je razredno razslojenost zapakirala v novo, simpatično, rdečo embalažo. V svoji srčiki je ostala fevdalna, le da plemiči ne nosijo več žlahtnih priimkov in ne žvenketajo z zlatnino. Ne živijo v razkošnih graščinah (pogojno rečeno) in se po oblačenju bistveno ne razlikujejo od “plebejcev”. Uradno ne posedujejo tlačanov, imajo pa vsakovrstne bonitete in pozicije, zagotovljene po krvni liniji (in tipičen primer tega je javna RTVS).
Slovenska družba je v srčiki ostala fevdalna: plemstvo so nadomestili “levi privatizerji”
Začenši z družinskimi borčevskimi pokojninami … Zasedajo vodstvene položaje v dobro plačanih državnih ustanovah, podjetjih, kjer navadni smrtniki hirajo “ob drobtinicah”. Prav tako obvladajo črpanje javnega denarja, pri tem pa jim koristi “ta prava” politična barva. So tudi mojstri igranja “žrtve”, ko je to potrebno. Po drugi strani pa se v našem prostoru razmišlja o tem, da bo imel posameznik iz neprivilegiranega okolja dovolj visoko socialno pomoč, urejeno zdravniško zavarovanje in redne pakete pomoči na Karitasu ali Rdečem križu … Premalo pa se razmišlja o tem, kako te “družbene bolnike” spodbuditi, da bi se odklopili od državne infuzije in se s podjetniško žilico zavihteli v sam družbeni vrh … Kako bi prosperirali … Kako bi družbeno pozicijo ter zaslužek diktirala uspešnost, ne pa dedovanje po krvni liniji, pripadnost “tranzicijski oligarhiji” … Kako bi rojeni v revnejših družinah postali uspešni vizionarji, ki bi s svojim elanom, izdelki in storitvami predstavljali motor celotne družbe, da bi vsi živeli bolje. Tega seveda ne bo, dokler bo prevladovalo prepričanje, da “naj sosedu krava crkne”.
V ospredju zaenkrat (še) ni ambicioznega razmišljanja – kako po poziciji in dohodkih preseči svojega “soseda”, kako biti uspešnejši od njega. Za to pa je potreben določen pogum in sprememba, od socializma okvarjene mentalitete, ki jo na infuziji ohranjajo skrajne, v temelju zgrešene politične/družbene strukture na čelu s toksično Levico. V družbi, kjer bi vizionarji nekaj naredili za skupno dobro, se je treba osvoboditi “foušije”, prepričanja, da je lahko nekdo od nas boljši, da nas lahko prehiti, prekosi po zaslužku, uspešnosti itd. Treba je zgraditi prepričanje, da ne moremo biti vsi “enaki” kot “opečnati zidaki”, lahko pa imamo vsi nekaj od uspešnosti boljših (od nas). Zakaj ne bi tisti, ki je sposoben in podjeten, zgradil tovarne ter ponudil delo nekaj sto ljudem ter jih ustrezno finančno stimuliral? In ceniti je treba vsako delo. K resnemu premisleku nas nagovarja dejstvo, da smo se znotraj OECD na področju medgeneracijske mobilnosti že znašli na zadnjem mestu. Več o medgeneracijski mobilnosti je tukaj. Država ni toliko dolžna poskrbeti za ljudi, kot jim omogočiti pogoje, da se lahko sami razvijajo.
Domen Mezeg