Letos mineva 45 let od številnih udbovskih akcij, ki jih je v svojem času sprožil tedanji udbovski funkcionar Janez Zemljarič, danes poslovnež in stric iz ozadja. Denimo akcija “Rafael”, prek katere je Udba skušala čim bolj nadzorovati katoliške duhovnike in omejiti njihov vpliv na ljudi.
V tistem času je bil Janez Zemljarič namestnik republiškega sekretarja za notranje zadeve ter v letih 1975 in 1976 tudi formalni šef SDV, zato je neverjetno, kako se skuša danes sklicevati na človekove pravice. V zadnjem času se je znova znašel na prvih straneh časopisov. Še vedno aktiven lobist in nekdanji šef Udbe očitno ne miruje. Ob tem so se njegovi interesi znašli v navzkrižju z interesi botrov sedanje vlade. Pred dvema tednoma so namreč mediji objavili informacijo, da je pri razpisu za vzdrževalca informacijske opreme v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana prišlo do telefonskega klica na vodstvo UKC Ljubljana. V UKC Ljubljana so v zvezi s tem pojasnili, “da je eden od članov vodstva UKC Ljubljana prejel klic, povezan z javnim razpisom, ki je bil tedaj v teku. Klical je nekdanji visoki funkcionar UKC Ljubljana, ki je skušal vplivati na odločitev o izbiri izvajalca pri vzdrževanju informacijske opreme. Zaposlenega v UKC Ljubljana je skušal prepričati, da cenejši ponudnik ni primeren za našo organizacijo, in je hvalil konkurenčno (dražje) podjetje”.
Od šefa Udbe do lobista
Izkazalo se je, da je bil ta visoki funkcionar sam Janez Zemljarič, ki je bil v svoji bogati funkcionarski karieri med letoma 1968 in 1973 tudi direktor Kliničnih bolnišnic v Ljubljani. To je bilo prav v času graditve UKC v Ljubljani, kjer je leta 1980 umrl tudi jugoslovanski državni in partijski poglavar Josip Broz Tito. Po letu 1973 je Zemljarič napredoval na funkcijo namestnika republiškega sekretarja za notranje zadeve, po petih letih pa je postal republiški sekretar za notranje zadeve in to funkcijo opravljal dve leti. Med letoma 1980 in 1984 je bil predsednik izvršnega sveta SRS (tedanje republiške vlade), od leta 1984 do 1989 pa podpredsednik jugoslovanske vlade – njegova šefa sta bila Milka Planinc in nato Branko Mikulić. Približno v tem času je bila Zemljaričeva žena, znana partijska funkcionarka Tina Tomlje, predsednica Skupščine mesta Ljubljane, županja slovenske prestolnice torej. Po vrnitvi iz Beograda je bil Zemljarič predsednik delovne skupine za izvajanje avtocestnega programa v Sloveniji, tu pa se njegov “uradni” življenjepis tudi konča, saj je nato uradno odšel v pokoj, dejansko pa je bil ves čas dejaven kot stric iz ozadja. Njegovo ime pa se resneje pojavlja v javnosti šele zadnjih pet let, ko so nekateri zgodovinarji, arhivisti in raziskovalni novinarji začeli postavljati v ospredje Zemljaričevo vlogo pri udbovskih umorih, zaradi česar je Zemljarič vložil tudi precej tožb. No, seveda pa ni brez pomena, da je bil Zemljarič v letih 1975 in 1976 direktor Službe državne varnosti, preoblikovane in reorganizirane Udbe torej. Ta funkcija mu je kasneje zagotovo zelo pomagala, ko se je v gospodarstvu angažiral kot lobist.
So v ozadju kadri KOS JLA?
A vrnimo se k zadnji aferi v ljubljanskem UKC. Naj spomnimo, da je bil v času, ko je prišlo do Zemljaričevega klica, generalni direktor UKC še Aleš Šabeder, ki pa je še isti teden postal novi minister za zdravje, potem ko je odstopil prejšnji minister Samo Fakin. To pa pomeni, da Šabeder verjetno vsaj sedaj ne sodi v Zemljaričev krog, saj je na zaslišanju pred izvolitvijo za ministra dejal, da Zemljariča ne pozna in da z njim ni bil v kontaktu (čeprav je treba ob tem povedati, da visoki funkcionarji s ključnimi osebami ne komunicirajo neposredno, pač pa prek t. i. kurirjev). Da je Zemljaričev klic sploh prišel v javnost, pove veliko. Najprej predvsem to, da znotraj globoke države očitno prihaja do spopadov med posameznimi karteli, kar se je dogajalo že v partijskih časih. Kot je znano, za vlado Marjana Šarca stoji Kučanov krog. Ta na položaju predsednika vlade potrebuje človeka, ki je ideološko sicer na strani NOB, vendar še vedno nekako “odprt” in “ljudski”, Šarec pa povsem ustreza temu profilu. Ni pa skrivnost, da se je Zemljaričev lobi v zadnjem času znašel na stranskem tiru in da se ga je prevladujoči kartel znotraj globoke države – očitno so v ozadju tudi kadri nekdanje KOS JLA − želel na neki način odkrižati, kar je storil tako, da je Zemljaričev klic spravil v medije in s tem spet nekoliko utrdil v zadnjem času omajano javnomnenjsko podobo premierja Marjana Šarca.
Usluga prihodnjemu ministru
Zanimivo je, da so novinarji Zemljariča ujeli na “levi nogi”. Slednji se je vidno nejevoljen odzval, češ da je star že 90 let in nima interesa, da bi koga klical v UKC. Nato je spremenil izjavo in dejal, da se ne spomni, ali je res tja koga klical. Ko ga je prorežimska POP TV seznanila, da je njegov klic prijavljen na protikorupcijsko komisijo in policijo, pa je dejal, da je pred nekaj tedni tja klical, vendar pa se ne spomni, koga ali zakaj, zagotovo pa ne z namenom, da bi vplival na izbiro kateregakoli podjetja na razpisu. Zanimivo je, da so v zvezi s tem primerom na Policijski upravi (PU) Ljubljana za STA odgovorili, da so prejeli informacijo UKC Ljubljana, na podlagi katere so preverjali obstoj morebitnih razlogov za sum uradno pregonljivih kaznivih dejanj. “Razlogi za sum uradno pregonljivega kaznivega dejanja niso bili potrjeni, tako da PU Ljubljana predkazenskega postopka ne vodi,” so sporočili. Tudi na KPK so za STA potrdili, da so prejeli prijavo, ki se nanaša na poskus vplivanja na vodstvo UKC pri izbiri vzdrževalca informacijske opreme. “Prijava je trenutno v fazi predhodnega preizkusa, zato vam drugih informacij v zvezi s prijavo še ne moremo podati,” so prejšnji teden sporočili s KPK. No, mogoče pa je šlo tudi za teater, ki je bil namenjen za pohod Šabedra na funkcijo ministra za zdravje, češ da gre za človeka, ki si upa policiji prijaviti samega Zemljariča.
Španovija z Antonom Ropom
Ime Janeza Zemljariča pa se je že malo pred “afero UKC” pojavilo tudi v zvezi z novimi nepremičninskimi posli. Kot so poročale Finance, je Zemljarič na tem področju “luzer”, saj mu je leta 2016 sodišče po skrajšanem postopku ugasnilo podjetje Projekt Obala Izola, ki ga je ustanovil leta 2010, da bi na območju izolske ladjedelnice gradil nepremičninski objekt. Kljub njegovim obiskom pri ministru za gospodarstvo Zdravku Počivalšku je ideja propadla. A resnica se verjetno spet skriva v bojih med mafijskimi karteli, kjer je Zemljarič precej osamljen, zato se je moral nasloniti na osebo iz politične nomenklature. Zavetje je našel pri nekdanjem premierju Antonu Ropu, s katerim je ustanovil nepremičninsko družbo Carantanium, in sicer v sodelovanju s podjetjem Esquilino investicije s sedežem na Tavčarjevi 4 v Ljubljani, kjer je tudi sedež novega podjetja. Edini lastnik podjetja Esquilino investicije je Marko Kosmač, direktorja pa sta Roman Kosmač iz Spodnje Idrije in Aleš Grobovšek iz Ljubljane. Isti trije se na enakih funkcijah na naslovu Tavčarjeva 4 Ljubljana pojavljajo tudi pri podjetju Quirinale nepremičnine, registriranem za posredništvo v prometu z nepremičninami, očitno s Korotanskim naseljem, ki so ga skušali zgraditi že leta 2007, vendar niso dobili gradbenega dovoljenja, verjetno tudi zaradi vpliva tedaj novoizvoljenega ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Kot je znano, je bil Janković pred tem predsednik uprave Mercatorja (na to funkcijo je bil postavljen leta 1997), pohod na direktorsko mesto pa mu je omogočil Anton Rop. Iz tega lahko sklepamo, da si skuša Zemljarič zagotoviti ustrezno politično kritje za svoje posle in skuša zato vključiti tudi interese Ropa, Jankovića in razvpitega odvetnika Mira Senice. Hkrati bi se izognil čerem. Ne smemo namreč pozabiti, da ima Šarec ob sebi izkušenega obveščevalca Damirja Črnčeca, na njegovo vlogo pri teh poslih pa je nedavno opozoril portal Požareport.
Z Udbo nad Cerkev
A glede na to, kako Zemljarič še vedno “šari” po gospodarstvu, se velja vprašati, kaj je v sedemdesetih letih počel kot šef SDV (leta 1980, ko je postal predsednik izvršnega sveta, ga je kot republiškega sekretarja za notranje zadeve nasledil Tomaž Ertl). O tem veliko piše knjiga Zbrana dela udbovca Janeza Zemljariča, v kateri je Roman Leljak zbral številne dokumente iz arhiva, prav v tistem času pa je bilo kar nekaj bombnih napadov, ki jih je zrežirala Udba, zlasti na avstrijskem Koroškem, pa tudi koordiniranih udbovskih akcij, uperjenih proti politični emigraciji, Cerkvi, intelektualcem in celo proti sinu generala Maistra, kar je v predgovoru h knjigi podrobneje opisal poslanec SDS Franc Breznik. Iz dokumentacije, objavljene v knjigi, je razvidno, da je bilo največ Zemljaričevih akcij izvedenih leta 1974, pred 45 leti torej, med njimi pa najdemo tudi zelo zanimive. Denimo obravnava “Rafael”, usmerjena proti domnevnim klerikalnim elementom, kot so – po Zemljariču – p. Roman Tominec, dr. Janez Oražem, dr. Marjan Smolik, dr. Martin Špringer, kanonik Melhior Golob, dr. Drago Klemenčič, škof dr. Stanislav Lenič, Maksimilijan Jezernik, pa tudi nekateri aktivni laiki (dr. Emilijan Cevc, dr. Stane Gabrovec, dr. Anton Bitenc, inž. Janez Kregar in profesor Alojz Rebula). V obdelavi “Apostol” pa je Udba vzela pod drobnogled laike in klerike, “grupacije na verski osnovi, ki kažejo vrsto simptomov, karakterističnih za katoliško akcijo”. Kot je zapisano v poročilu, so v teh krogih navzoči različni poklicni profili, mnogi od njih pa v svojih skupinah delujejo “izrazito sovražno”. Med kleriki tako navajajo Rudija Koncilijo, Franca Boleta, Vinka Kobala, Bojana Ravbarja, Dragana Adama, patra Hieronima Žvegliča, patra Jožeta Kunška, Franca Mačka itd. V tem primeru je šlo za udbovski nadzor nad duhovniki, ki so se ukvarjali s pastoralo mladih (gibanje fokolarov, Taize, gibanje Pot, katoliški študenti itd.). Ena od obsežnih akcij Udbe, ki je bila uvedena že leta 1970, pa je bila akcija “Akademik”, namenjena nadzoru profesorjev in študentov teološke fakultete, predvsem “bolj ekstremnih” profesorjev, ko so ugotavljali “škodljiva delovanja nasproti naši ustavni ureditvi in političnim intencijam naše samoupravne družbe”.
Kako so zatirali Levstika
Seveda je to le vrh ledene gore vseh akcij, ki jih je Udba v tistem času izvajala proti Cerkvi. Naj spomnimo, da so na tem področju udbovci tudi onemogočali vsakršno humanitarno in karitativno delovanje, denimo sklada “Lačni otrok”, ki ga je komunistična oblast prepovedala, češ da Cerkev na takšen način širi svoj vpliv na ljudi. Pa seveda akcije, s katerimi je Udba tudi v tujini onemogočala ne samo emigracijo, ampak tudi izseljenske duhovnike, denimo Ignacija Čretnika, Cirila Turka, Janeza Zdešarja, Branka Rozmana itd. Spomniti velja tudi na akcijo “Hotelir”, ki je bila sprožena že leta 1966, a intenzivirana leta 1974, nanašala pa se je na Vinka Levstika, hotelirja v Gorici, ki ga je Udba obravnavala kot “nosilca sovražnih aktivnosti”, pri čemer je celo v poročilu navedla, da če ga ne bo mogoče pasivizirati, “bo služba pristopila k ofenzivnejšemu ukrepanju”. Kot je znano, so sedaj že pokojnega Levstika tudi v samostojni Sloveniji sodno preganjali zaradi domnevnega vojnega zločina, kar je bil prav tako sad delovanja Udbe, saj so kot nalogo zapisali, da je treba “urediti dokumentacijo o Levstikovih vojnih zločinih, vključno z operativnimi sredstvi, ter zagotoviti potrebno verifikacijo na pristojnem sodišču. Rok: marec 1975”. Umazano, mar ne? In za te akcije je med drugim skrbel Zemljarič, danes poslovnež.
Gašper Blažič