“Sončna energija sami po sebi ne more zagotoviti zanesljive oskrbe Slovenije z električno energijo. Potrebovali bi še močne pasovne proizvajalce, kar lahko zagotovi jedrska energija,” je prepričan nekdanji gospodarski minister Andrej Vizjak.
Sprašujemo se, ali je dolgoročni cilj predsednika vlade Roberta Goloba nacionalizacija celotne energetske mreže in pretakanje dobičkov v (kar se tiče celotnega omrežja nevzdržne) sončne panele, ki so bili že v preteklosti osebni biznis premierja. Včeraj je tudi minister za infrastrukturo Bojan Kumer javno izjavil, da odločitev o gradnji drugega bloka jedrske elektrarne Krško, v mandatu te vlade ne bo sprejeta. Po mnenju mnogih gre namreč za povsem zgrešeno potezo, ki bo vse državljane drago stala, razen, če misli vlada ta mandat predčasno končati.
Poročali smo že, da se Nemčija, ki je bila vodilna na področju “zelene agende” in “zelenega prehoda”, v luči energetske krize, povezane z motnjami dobave plina iz Rusije itd., ponovno zanaša na termoelektrarne in jedrske elektrarne. Toda tisto, kar je v Nemčiji passe, se pri nas prodaja kot sveže žemljice.
Golobova vlada nas pelje v popolnoma napačno smer
Ključna problema, s katerimi se Slovenija sooča na energetskem področju, sta: rastoče cene energije in slabitev zanesljivosti oskrbe. Zanesljivost pa omogočajo jedrske-, termo- in hidroelektrarne. S “sončnicami” in “vetrnicami” si bomo težko pomagali. Zadeva je pravzaprav kar sporna, saj gre za nezanesljiva vira energije. Prve pokrivajo 10 odstotkov leta, druge pa 20, medtem ko skupno ne pokrijejo niti 30 odstotkov leta. Pri sončnicah je velika težava ponoči in pozimi, ko je sončno obsevanje manjše ali zanemarljivo. Prav tako je zgrešeno prepričanje, da je rešitev priključitev sončnih elektrarn na energetsko omrežje, saj bi v takšnem primeru vsi ostali brez elektrike …
Omrežje namreč potrebuje konstantno napetost, česar pa “sončnice” in “vetrnice” ne omogočajo. Gre tudi za nesorazmerno drage investicije. O tem smo že poročali. Obširneje so o tem pisali na Domovini (Peter Merše). V prispevku na N1 Slovenija pa skušajo bralce premamiti prav s tem zgrešenim energetskim konceptom. Kot uvodoma pišejo, bi kar 70 odstotkov Slovencev investiralo v sončno elektrarno, vendar jih ni mogoče kam priključiti: “To bo zaradi premajhnih vlaganj kmalu postalo glavno ozko grlo zelenega prehoda v Sloveniji. Prvi preizkus zanj bi lahko bila že letošnja kurilna sezona.”
Ko bodo na mizi položnice, sonce in veter ne bosta tako mikavna
Navajajo tudi energetsko preobrazbo Slovenije, zastavljeno v Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN). V njem so predvideni cilji in ukrepi do leta 2030. V prispevku še navajajo, da sončno energijo podpira 78 odstotkov Slovencev, vetrno energijo 76 odstotkov. Po drugi strani pa gradnjo nove jedrske elektrarne aktivno podpira zgolj 35 odstotkov ljudi, medtem ko nove termoelektrarne zgolj pet odstotkov. Ko pa bo enkrat konec te “zelene pravljice” in ko bodo na mizi drage položnice, pa bo tudi navdušenja manj in odstotki drugačni.
Za komentar smo povprašali nekdanjega ministra Andreja Vizjaka: “Menim, da je ključna kombinacija: podpiram vlaganja v sončno energijo, vendar v razumnem okvirju. Sončna energija je namreč nezanesljiva. Samo na njej ne moremo utemeljiti zanesljive oskrbe, kajti prebivalstvo in gospodarstvo potrebujeta elektriko tudi pozimi, ko je sonca zelo malo.” Vizjak opozarja, da prebivalci in gospodarstvo potrebujeta energijo tudi ponoči. Marsikje je namreč potrebna razsvetljava, doma pa delujejo hladilniki, hladilne skrinje, toplotne črpalke itd. In za te porabnike so potrebni tudi drugačni viri energije, za kar je po njegovi oceni najprimernejša jedrska energija. Računati na shranjevanje viškov energije, na baterije, je še mogoče na nižji ravni, v gospodinjstvih.
Sonce ni zanesljiv vir energije
To je mogoče s pomočjo baterij na nivoju enega oziroma nekaj dni, zagotovo pa zadeve ni mogoče urediti sezonsko – da bi poleti shranili sončno energijo in jo potem porabili za toplotne črpalke v zimskem času. Glede na današnje stanje tehnike je optimalna kombinacija enih in drugih virov. Res je tudi to, da slovensko elektroenergetsko omrežje ni grajeno za tako visok delež nepredvidljivih sunkov tako pri proizvodnji kot pri porabi. “Vedeti moramo, da če bi bilo večje število sončnih elektrarn, pomeni, da bi v sončnih dneh to pomenilo ogromno proizvodnjo in bi to povzročilo probleme v omrežju. Zato bi v teh dneh praviloma morali izklapljati sončne elektrarne oziroma jih opremiti s hranilniki, baterijami.”
“To pa kar dvakrat podraži naložbo, ker približno toliko, kolikor stane sončna elektrarna, stane tudi adekvatna baterija.” Sončna energija sami po sebi ne more zagotoviti zanesljive oskrbe Slovenije z električno energijo. Potrebovali bi še močne pasovne proizvajalce, kar lahko zagotovi jedrska energija. Za konec smo se dotaknili tudi perspektivnosti rabe sončne energije v puščavskih in tropskih predelih. Ob Vizjakovem nedavnem obisku v Katarju se je z aktualnim emirjem pogovarjal o tej tematiki. Tam bodo okoli 30 odstotkov energije proizvajali iz obnovljivih virov, čeprav so bogati z zemeljskim plinom. Imajo namreč ogromno tovrstne energije, in ko je sončno in vroče, ogromno hladijo, zato je modro to početi s sončno energijo, ne pa s plinom.
[/color-box]
Domen Mezeg