“Ta skupina ljudi za Putina, pravzaprav predstavlja slovensko globoko državo. So močni, saj nadzorujejo velik del osrednjih medijev, sodstva, Vrhovno sodišče, policijo, univerze in podjetja v državni lasti. Oni nadzorujejo tudi slovensko vlado,” je kolege iz Nata posvaril Janša.
Prvak opozicije Janez Janša, je kolege iz Nata opozoril na novo javno pismo Milana Kučana & Co., ki je močno prorusko obarvano. V njem sopodpisniki med drugim strašijo pred ruskim jedrskim orožjem, neposrednim spopadom med Natom in Rusijo ter dejansko pristajajo na razoroževanje žrtve: “Težki ofenzivni tanki na ukrajinsko-ruski fronti še dodatno odpirajo nevarnost neposrednega spopada Rusije z Zahodom na naših, evropskih tleh. Ugibanje vojaških strokovnjakov, da do atomske vojne najverjetneje ne bo prišlo, ni nikakršno varnostno zagotovilo.”
Gre za zgodbo, ki jo dobro poznamo iz leta 1991. Janša v nadaljevanju piše, da je mogoče med sopodpisniki proputinovskega pamfleta najti tudi predstavnike Državnega zbora iz največje vladne stranke Svoboda (Miroslav Gregorič). Med sopodpisniki pa so tudi vplivni člani Socialnih demokratov in Levice. Janša za konec izpostavlja tudi “stare Putinove prijatelje” z njihovimi krvavimi odlikovanji (Zoran Janković in Kučan). Kolege iz Nata posvari tudi pred močno rusko mrežo obveščevalcev v Sloveniji ter jih pozove k primernemu ukrepanju. Celotno pismo Kučana & Co. si lahko preberete tukaj.
Na to, da imamo v Ljubljani gnezdo ruskih obveščevalcev, je pred časom že opozoril nekdanji ukrajinski veleposlanik na Hrvaškem, Oleksandr Levčenko. Leglo obveščevalcev naj bi bilo dejavno na območju celotne bivše Jugoslavije in širše, pri čemer ključno vlogo igra prav rusko veleposlaništvo v Sloveniji. Moskva se je odločila, da je zanjo zelo pomembno, da nenehno spremlja utrip dogajanja, da bi nadzorovala proces članstva držav Zahodnega Balkana v evropskih in evroatlantskih strukturah in da bi vse obdržala pod strogim nadzorom obveščevalnih služb.
“Premierje” pomeni Rusiji dati čas za dodatno mobilizacijo in proizvodnjo/nakup novega orožja!
Levčenko je nadaljeval, da so že pred časom opozarjali, da bo Moskva angažirala svoje privržence v Evropi, ki bodo predlagali nujno potrebo po podpisu miru v Ukrajini. Vodilni poljski geopolitik Jacek Bartosiak pa v svojih zadnjih intervjujih opozarja prav na nevarnost, ki preži za logiko Kučana & Co. Dejstvo je, da se Rusija v primeru “nekakšnega premierja” ne bi ustavila, ampak bi čas izkoristila za mobilizacijo novih sil in dopolnitev manjkajočih zalog orožja ob pomoči partnerjev (Irana, Severne Koreje itd.). In ima velikanski populacijski bazen … Tudi po številu kosov orožja je v premoči, ima pa Ukrajina novejše zahodno orožje.
Ključni cilj Rusije je ostati odločevalec, tako v srednje-vzhodni Evropi kot tudi širše na kontinentu. Da bi ponovno postala imperij s katerim je treba računati, potrebuje Ukrajino … ( … po možnosti tudi Moldavijo, Baltske države itd.). Če bo Rusija izsilila svoj “odmor”, po katerem tako hrepeni, pa bo v prihodnje želela obračunati tudi s Poljsko itd., ki je ključna za dostavo poljskega in zahodnega orožja. Poljska je tudi največji (zgodovinski) geostrateški konkurent Rusije na območju, usodi Ukrajine in Poljske v tej vojni pa tesno medsebojno povezani, celo prepleteni. Če zmaga Ukrajina, so “z rokami Ukrajincev” zmagali tudi Poljaki in obratno, Evropa pa potencialno lahko računa na dolgotrajnejši mir in ohranitev demokracije … K sreči je tu še Nato …
Naj se ne ponovi Budimpeštanski memorandum …
Ključno za Poljsko je, da Rusija čimbolj oslabi, da po možnosti še naprej razpada na republike, kar bi razblinilo sanje elite v Moskvi in prineslo trajnejši mir na kontinent … Torej, da se nadaljuje zgodba ob koncu Sovjetske zveze, ko so nastale nove države … Zmaga v vojni pa je ključna tudi za preživete kremeljskega režima … Potrebno se je vprašati, ali si želimo večje zlo – “piškavo premirje”, ki bi dolgoročno stanje le še poslabšalo? Če ne, potem je potrebno Ukrajini dostaviti težko orožje, ki ga za zmago krvavo potrebuje. Druga možnost pa je premierje z “jeklenimi” vojaškimi garancijami ZDA in Nata, ne pa nov Budimštanski memorandum, ki je klavrno propadel. Toda za “jeklene” garancije trenutni (še) ni posluha … Omejeno angažiranost Zahoda si gre deloma razlagati s koristoljubjem (Francija, Nemčija), deloma pa strahom pred neželenimi posledicami poraza in morebitnega razpada Rusije (ZDA).
Domen Mezeg