Po skoraj dveh letih zavlačevanja se bo sredi novembra le začela obravnava odškodninska tožba Janeza Janše zaradi krivičnega sojenja v zadevi Patria proti Republiki Sloveniji, tožilki Branki Zobec Hrastar in petim sodnikom, s čimer so zavlačevali kar dve leti. Zadeva Patria pa ni edini primer krivičnega ravnanja sodnikov ali tožilcev, takšnih primerov je več tisoč, sodniki in tožilci pa se praviloma uspešno ogibajo odgovornosti, pri čemer se najraje sklicujejo kar na svojo neodvisnost. A neodvisnost ne pomeni tudi, da niso odgovorni nikomur, v vseh pravnih sistemih so namreč vzpostavljeni sistemi nadzora nad delom sodnikov in tožilcev. Da v Sloveniji tega ne jemljemo resno priča podatek, da je proti sodnikom uvedenih kar 20-krat manj disciplinskih postopkov v primerjavi z evropskim povprečjem.
Po skoraj dveh letih zavlačevanja se bo 14. novembra 2019 le začelo z obravnavo odškodninske tožbe predsednika Slovenske demokratske stranke Janeza Janše zaradi krivičnega sojenja v zadevi Patria proti Republiki Sloveniji ter tožilki Branki Zobec Hrastar in sodnikom Barbari Klanjšek, Milanu Štruklju, Vesni Žalik in Branku Masleši. Primer bo vodila sodnica Metka Turk. Okrožno sodišče v Ljubljani je namreč skoraj polni dve leti zavlačevalo z začetkom primera odškodnine za krivično sojenje v zadevi Patria, ki jo od sodnikov, udeleženih v omenjeni montirani sodni proces, zahteva Janša.
Raje, kot da bi podali oprostilno sodbo, pustili, da zadeva zastara
A čeprav je ustavno sodišče v svoji odločbi jasno zapisalo, da bi moralo v končnem razpletu priti do oprostilne sodbe, so odgovorni poskrbeli, da je zadeva zastarala. V Janševi tožbi sta se tako znašli avtorica obtožnega predloga v zadevi Patria, nekdanja državna tožilka Zobec Hrastarjeva, in okrajna sodnica Klajnškova, ki je na prvi stopnji na zaporno kazen obsodila Janšo, Ivana Črnkoviča in BgGen Toneta Krkoviča. V tožbi so se znašli tudi višji sodnik Štrukelj, takrat predsednik senata višjega sodišča, ki je potrdil obsodilno sodbo, ter vrhovna sodnika Žalik in Masleša. Žalikova je bila poročevalka v senatu vrhovnega sodišča, ki je odločal o zahtevi za varstvo zakonitosti in potrdil obsodilno sodbo višjega sodišča, pozneje pa še zastaranje primera, senatu pa je predsedoval nekdanji predsednik vrhovnega sodišča Masleša, kar je Janša označil za “škandal brez primere”. Po skoraj dveh letih čakanja, odškodninska tožba proti vsem navedenim, vključno z Republiko Slovenijo, je bila namreč vložena že 10. januarja 2018, se je postopek le začel. Janša od toženih zahteva odškodnino v višini 900 tisoč evrov.
V Sloveniji že dlje časa potekajo razprave na temo, kako naj državljani nadzorujemo delo sodnikov in tožilcev
A zadeva Patria še zdaleč ni edini primer, kjer se sodniki ali tožilci izogibajo odgovornosti za svoje delo. Tudi v Sloveniji namreč že dlje časa potekajo razprave na temo, kako naj državljani nadzorujemo delo sodnikov in tožilcev. Kot so že pred leti navedli na portalu 24kul.si, je znanih vsaj 1.500 primerov, ko so slovenski sodniki kršili človekove pravice in za to niso na noben način odgovarjali niti ni bila niti za en tak primer vzpostavljena preiskava ali se je sodnik zmotil ali pa je morda namerno zlorabil svojo sodniško moč. Prav tako je znano, da nekateri sodniki in tožilci grenijo delo in življenje državljanom, ko jih obtožujejo domnevnih prekrškov in deliktov, ki so na višjih instancah pogostokrat razveljavljeni. V vseh primerih, ko so sodbe sodnikov razveljavljene se v sodstvu nič ne zgodi. Tako je teoretično mogoče, da en tožilec ali sodnik tako dela od prvega službenega dne do zadnjega. K sreči imamo veliko večino sodnikov in tožilcev, ki tega ne zlorabljajo in pošteno delajo. Vsi ti so talci kolegic in kolegov, ki zlorabljajo svoje funkcije ter sistema, ki jim to omogoča.
V vseh pravosodnih sistemih obstajajo tudi mehanizmi za nadzor dela sodnikov in tožilcev
Kot izhaja iz raziskovalne naloge, ki sta jo za Državni zbor pripravila Janez Blažič in Marjana Križaj, sodniki in tožilci opravljajo svoje delo samostojno, vendar pa v vseh pravosodnih sistemih obstajajo tudi mehanizmi za nadzor nad kvaliteto njihovega dela in ukrepi za varovanje ugleda pravosodne funkcije. Uspešnost dela pravosodnih funkcionarjev se ocenjuje po posebnih pravilih, obstajajo pa tudi postopki za ugotavljanje njihove disciplinske, civilne in kazenske odgovornosti. V Sloveniji o disciplinski odgovornosti sodnikov in državnih tožilcev odločajo dvostopenjska disciplinska sodišča, postopek pa je lahko sprožen na predlog ministra, pristojnega za pravosodje ali drugega upravičenca.
Glede civilne odgovornosti za protipravno ravnanje svojih uslužbencev odgovarja država, pri čemer ta nato lahko kot plačnik odškodnine vloži regresni zahtevek, če je bila škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti.
Kazenska odgovornost sodnikov je opredeljena v Kazenskem zakoniku
Kazenska odgovornost sodnikov je opredeljena v 28. poglavju Kazenskega zakonika (KZ-1), kjer je v 288. členu med kaznivimi dejanje zoper pravosodje navedeno tudi kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja. Navedeni člen določa, da se sodnik, ki pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno krši zakon ali izkrivlja pravo, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost, kaznuje z zaporom do treh let. Enako se kaznuje sodnik, ki z enakim namenom opre sodno odločbo na dejstva, za katera ve, da ne obstojijo ali se krivo podtikajo z lažnimi ali nedovoljenimi dokazi. Zoper državne tožilce v Kazenskem zakoniku ni izrecno predpisano kaznivo dejanje, lahko pa odgovarjajo za kazniva dejanja v zvezi z dolžnostmi uradnih oseb.
V Sloveniji se disciplinski postopki zoper sodnike in tožilce za razliko od drugih sistemov praktično ne uporabljajo
Kot izhaja iz omenjene raziskovalne naloge, je bilo v Sloveniji na 100 tisoč prebivalcev 49,9 poklicnih sodnikov, kar je bilo precej nad takratnim evropskim povprečjem, ki je znašalo 21,6. Tožilec je v povprečju prejel oz. reševal 554,5 zadev in je bil tako manj obremenjen od evropskega povprečja, ki je znašalo 615,2, vložil pa je 89,4 obtožnih aktov letno, kar je bilo prav tako pod evropskim povprečjem 136,1. Pri vsem tem je zgovorna statistika glede števila disciplinskih postopkov, uvedenih v Republiki Sloveniji zoper sodnike in tožilce v letu 2010, ko je bil uveden samo en takšen postopek in sicer zoper sodnika zaradi poklicne neprimernosti. Na 100 sodnikov je bilo torej uvedeno 0,1 disciplinskega postopka, kar je znatno manj od evropskega povprečja, ki je znašalo 2,1 postopka, zoper tožilce pa v tem letu v naši državi ni bil uveden niti en disciplinski postopek.
V drugih evropskih državah bolj resno jemljejo odgovornost sodnikov in tožilcev
V omenjeni raziskovalni nalogi je nadalje zanimiv primerjalni pregled odgovornosti sodnikov in tožilcev. V Avstriji v primeru, če je sodnikova službena ocena v dveh zaporednih letih negativna oziroma je ocenjen z “neustrezno” ali pa v primeru, če več ne izpolnjuje pogojev za imenovanje za sodnika, je tudi sam s strani predsednika višjega deželnega sodišča ali zveznega pravosodnega ministra pisno pozvan k temu, da v enem mesecu po vročitvi poziva sam zaprosi za upokojitev v najkrajšem možnem času. Če tega ne stori, se opravi poseben postopek pred službenim sodiščem, ki je v tem primeru višje deželno sodišče ali pa Vrhovno sodišče. Tako kot sodniki so tudi avstrijski državni tožilci v javnopravnem delovnem razmerju z zvezno državo, za razliko od sodnikov pa so vezani na navodila svojih nadrejenih. Avstrijski sodniki in tožilci so prav tako odgovorni za svoje delo disciplinsko, civilno in kazensko. Najvišja kazen, ki jo je v Avstriji mogoče izreči funkcionarjem zaradi kaznivih dejanj podkupljivosti, okoriščanja ali okoriščanja z namenom vplivanja, je 10 let zapora. V primerjavi s Slovenijo je v Avstriji izpeljanih bistveno več disciplinskih postopkov proti sodnikom in sicer je število leta 2010 znašalo 3,1 na 100 sodnikov oz. skupno 46 proti sodnikom in 4 proti tožilcem. V Italiji sta bila leta 2010 na 100 sodnikov in tožilcev skupno uvedena 2 disciplinska postopka. Celotno raziskovalno nalogo si lahko preberete na POVEZAVI.
Rok Krajnc