V mnogih evropskih državah se krepi nezaupanje v politično in drugo družbeno elito. Mnogi ji očitajo odtujenost od običajnih ljudi, njihovih hotenj, želja in potreb. Ti očitki nikakor niso brez osnove. Včasih se zdi, kot da bi ne samo politični odločevalci, ampak tudi drugi vplivneži živeli v nekakšnem vzporednem svetu, brez stika z realnostjo, s katero se soočajo običajni državljani. Podobno kot je veljalo za aristokratsko elito v Franciji pred izbruhom revolucije (ki jo je odplavila na “smetišče zgodovine”).
Še posebej bode v oči razkorak v vrednotah. To se je jasno manifestiralo ob nedavnem finalnem izboru za pesem Evrovizije, temu (nekoč) eminentnemu evropskemu zabavnoglasbenemu dogodku. Na koncu je zmagal izvajalec iz Švice, ki je bil daleč od tega, da bi zanj glasovalo največ gledalcev. Največ točk publike je namreč prejel predstavnik Hrvaške, a zelo verjetno je v absolutnem smislu največ glasov dobila predstavnica Izraela (zanjo je namreč glasovalo največ ljudi v največjih evropskih državah). A je Švicarju prinesel zmago izbor strokovnih žirij, ki so ga v večini držav podprle.
Morda se bo kdo vprašal, zakaj se kdo sploh ukvarja z nekim glasbenim izborom. Saj gre vendar samo za glasbo, njeno poznavanje in okus, mar ne? A ni čisto tako. Tovrstne izbire so vselej pogojene z vrednotami, s simpatijami oz. z antipatijami, ki niso nujno povezane z glasbo. Tako je pogosto, da ljudje glasujejo za predstavnike tistih držav, ki so jim blizu (denimo pripadniki diaspore za svojo matično državo).
Ideološki atribut tekmovalca
A to ne velja samo za “navadne” gledalce, ampak tudi za člane strokovnih žirij, se pravi za tiste, ki naj bi bili glasbeni poznavalci. Pri njih je pogosto ideologija na prvem mestu. To je bilo še posebej očitno tokrat, ko so ti “strokovnjaki” množično podprli osebo, ki je zastopala Švico, čeprav sta bili tako sama skladba kot tudi njena izvedba, blago rečeno, povsem povprečni (prepričani smo lahko, da bo ta pesem čez leto dni pozabljena). Vendar pa ima ta oseba zelo močan ideološki atribut. Ja namreč “nebinarna”, kar pomeni, da ni mogoče ugotoviti, ali je moškega ali ženskega (morda tudi kakšnega drugega) spola (šlo je za na videz fanta, ki je v krilcu poskakoval po odru). Morda tega niti sama ne ve ali pa je to odvisno od trenutnega počutja.
A pomembno je, da pripada eni od “zatiranih” manjšin, ki jih novodobni progresivci postavljajo tako rekoč na piedestal. In ideologije, ki veljajo za progresivne, imajo eno svojih glavnih oporišč prav na področju popularne kulture.
Omejen učinek pranja možganov
Vendar državljani Evrope očitno ne sledijo tej prebujenski agendi, ki jo v veliki meri podpirajo leve politične sile. Na eni strani so dali relativno malo glasov “nebinarnemu” Švicarju, na drugi pa so v velikem številu podprli Izraelko, čeprav je njena država predmet intenzivnega demoniziranja iz levičarskih krogov. To je se zgodilo tudi v tistih državah, kjer tovrstno agendo najbolj intenzivno forsirajo. “Pranje možganov”, ki ga za potrebe elite izvajajo dominantni mediji, češ da je treba sprejemati vse in vsakogar, ima vendarle omejen učinek.
Očitno imajo običajni ljudje, na katere pripadniki elite pogosto gledajo zviška, več zdrave pameti pa tudi občutka za sodobnost od slednjih. In imajo v svojih rokah orožje, s katerim lahko naredijo konec politikam, ki izhajajo iz prebujenskih ideoloških zablod. To orožje je njihova volilna pravica. Priložnost jo bodo imeli uporabiti že na junijskih evropskih volitvah. Te priložnosti preprosto ne smejo izpustiti iz rok.
Dr. Matevž Tomšič